Sodba XI Ips 44415/2010-1354

Jedro

Odločanje sodišča na podlagi predloga, ki ni obrazložen, lahko predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, če obrambi v skladu s pravico do kontradiktornega postopka in z njo povezanim zagotavljanjem enakosti strank v kazenskem postopku ni bilo omogočeno, da se pred odločitvijo sodišča vsebinsko izjavi o podanem predlogu.

Če je sodišče prekršilo pravice obrambe (pravice, ki so obdolžencu zagotovljene z ustavnimi določbam), gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka le, če je ta kršitev vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Izrek

Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

Obrazložitev

A

1. Vrhovno državno tožilstvo, Skupina državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala, je 23. 11. 2010 zoper obdolžene D. T., D. B., M. L., A. S., B. K., M. B. in druge vložilo obtožbo zaradi kaznivih dejanj neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem odstavku 186. člena v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika KZ-1, neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1, nedovoljene proizvodnje in prometa orožja po prvem odstavku 307. člena KZ-1 in kaznivega dejanja hudodelskega združevanja po prvem odstavku 294. člena KZ-1 ter predlagalo podaljšanje pripora. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zoper obdolžene podaljšalo pripor iz razlogov po 3. in 1. točki 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je kot neutemeljene zavrnilo pritožbe zagovornikov obdolženih.

2. Zoper pravnomočni sklep so zahtevo za varstvo zakonitosti vložili:

a. Zagovorniki obdolženega D. T., zaradi bistvenih kršitev kazenskega postopka, ustavnih in zakonskih pogojev za podaljšanje pripora ter zaradi kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa spremeni tako, da zavrne predlog za podaljšanje pripora. Navajajo, da predlog za podaljšanje pripora, ki je vsebovan v obtožnici, pred odločanjem senata ni bil vročen obdolžencu in njegovim zagovornikom, ki se o njem zato niso mogli izjaviti, s čimer je podana kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS), kar po prepričanju zagovornikov samo po sebi povzroči nezakonitost sklepa. ZKP nikjer ne zahteva od pritožnika, da zatrjuje vpliv kršitve na pravilnost oziroma zakonitost izpodbijane sodne odločbe, temveč mora po prepričanju vložnikov obstoj takšnega vpliva preveriti sodišče samo. Poleg tega predlog tožilstva za podaljšanje pripora ni obrazložen, zaradi česar mu sodišče ne bi smelo ugoditi, ne pa prevzeti funkcije pregona in vsebinsko napolnjevati sicer zgolj formalen predlog. Na ta način je sodišče prekršilo načelo nepristranskosti iz prvega odstavka 23. člena URS, kakor tudi domnevo nedolžnosti iz 27. člena URS. Vložniki navajajo, da glede obdolženega T. ni izkazan utemeljen sum storitve očitanih mu kaznivih dejanj. Obtožnica se v veliki meri opira na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin in jih je potrebno izločiti. Takšni nedovoljeni dokazi naj bi bili izsledki prisluškovanja telefonskim pogovorom med obdolženim T. ter G. S. in Ž. V., kokain, zasežen ob preiskavi ladje M. v Urugvaju, hišna preiskava v Italiji, prisluhi, ki so se izvajali zoper Ž. V., ter prikriti preiskovalni ukrepi, ki so se izvajali zoper obdolženega D. T. na podlagi odredbe Pp 1/2009 z dne 26. 5. 2009. Sklepu sodišča druge stopnje vložniki očitajo napačno presojo o obstoju utemeljenega suma, ki naj bi temeljila na napačnem stališču višjega sodišča, da se v okviru podaljšanja pripora dokazi presojajo zgolj v luči, ali zadostujejo za sklep, da je podan utemeljen sum očitanega kaznivega dejanja, ne presoja pa se njihova verodostojnost oziroma dokazna vrednost. Vložniki poudarjajo, da se nobena sodna odločba, med katere spada tudi sklep o podaljšanju pripora, ne sme opirati na dokaz, pridobljen s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Če se preiskovalni sodnici in senatu do sedaj ni pojavil dvom v zakonitost prikritih ukrepov, izvajanih v tujini, to po mnenju vložnikov kaže na to, da nihče izmed njih ni bil pripravljen opraviti sicer ustavno zajamčene garantne funkcije v tej zadevi. Vložniki nadalje navajajo, da z izpodbijanimi sklepi ni bil izkazan noben priporni razlog. Kršitev kazenskega zakona vidijo v obstoju navideznega steka med kaznivim dejanjem po tretjem odstavku 186. člena KZ-1 in kaznivim dejanjem po 294. členu KZ-1, zaradi česar naj ne bi bil mogoč samostojen pregon za slednje kaznivo dejanje.

b. Zagovornik obdolženega D. B. zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitve ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijana sklepa razveljavi ter obdolženega izpusti na prostost, podrejeno pa sklep višjega sodišča razveljavi in vrne v novo odločanje. Zagovornik navaja, da izpodbijana sklepa slonita na zatrjevanju določenih dejstev s strani tožilstva, ki pa niso podkrepljena z nikakršnim dokazom; dokazi, ki jih navajata obtožba in sklep, so nedovoljeni in protizakoniti. Višje sodišče se o takšnih pritožbenih navedbah ni opredelilo, ampak je zavzelo nesprejemljivo stališče, da se v dosedanji fazi ni pojavil dvom o zakonitosti prikritih preiskovalnih ukrepov, dodatnih dokazov v tej smeri pa ni treba izvajati. Vložniki navajajo, da se že sedaj v spisu nahajajo vsi podatki, potrebni za ugotovitev, da so dokazi nedovoljeni. Višje sodišče se tudi ni opredelilo do tistega dela pritožbe, ki je opozorila na nelogične in nemogoče navedbe tožilstva ter na nezakonitost prisluškovanja in snemanja pogovorov med obdolženim B. in Ž. V. Vložniki oporekajo tudi zaključku sodišča o obstoju pripornih razlogov ponovitvene nevarnosti in begosumnosti.

c. Zagovorniki obdolženega M. L. zaradi razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi, izpodbijana sklepa razveljavi in odpravi pripor zoper obdolženega, podrejeno pa, da pripor nadomesti s hišnim priporom oziroma vrne zadevo senatu sodišča prve stopnje v novo odločanje. Vložniki navajajo, da je prvostopni senat odločitev o podaljšanju pripora obrambi vročil skupaj z obtožnico, v kateri je tožilstvo neobrazloženo predlagalo podaljšanje pripora. S tem je bila obdolžencu kršena pravica do izjave (22. člen URS), kar samo po sebi pomeni, da je sodna odločba nezakonita. Vpliva na zakonitost zato obrambi ni potrebno posebej izkazovati, kot je to po mnenju vložnikov napačno sklepalo višje sodišče. Višje sodišče se tudi ni dovolj konkretno opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z utemeljenim sumom, temveč je vse obdolžence obravnavalo kot enoto. V zvezi s pripornimi razlogi vložniki navajajo, da obramba vztraja pri svojem stališču, da priporni razlogi niso izkazani. Prav tako je izpodbijani sklep brez razlogov glede sorazmernosti ukrepa pripora.

d. Zagovornik obdolženega A. S. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki 370. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijana sklepa spremeni tako, da obdolžencu pripor odpravi oziroma ga podredno spremeni v hišni pripor. Navaja, da je sklep višjega sodišča v delu, ki se nanaša na obstoj utemeljenega suma glede obdolženega A. S., neobrazložen, tako kot pred tem že sklep senata. Utemeljen sum ni obrazložen, če se navajajo določeni dokazi in ugotovitve policije, temveč morajo biti dokazi in ugotovitve smiselno povezani v celoto. Zaključki sodišča glede utemeljenosti suma, da je obdolženi storil očitana mu kazniva dejanja, so dokazno povsem nepodprti. Prav tako izpodbijana sklepa ne konkretizirata dejstev, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je pripor zoper obdolženca nujno potreben, kakor tudi ne konkretizirata obstoja begosumnosti in ponovitvene nevarnosti.

e. Zagovornik obdolženega B. K. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa spremeni tako, da pripor zoper obdolženega odpravi, podrejeno pa, da pripor nadomesti s hišnim priporom, oziroma da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Glede presoje obstoja utemeljenega suma storitve očitanih kaznivih dejanj vložnik prvostopenjskemu sklepu očita, da se ni opredelilo, ali je utemeljen sum podan tudi glede kaznivega dejanja hudodelskega združevanja, opisanega pod točko V obtožbe. Razlogi sodišča glede kaznivega dejanja pod točko I obtožbe naj bi temeljili na povzemanju vsebine uradnega zaznamka, ki ne more biti dokaz v kazenskem postopku in se sodba nanj ne sme opirati. Glede očitkov pod točkami III/a in b zagovornik navaja, da v preiskavi ni bilo nič dodatno ugotovljeno. Kvaliteta in kvantiteta podatkov in dokazov, s katerimi se utemeljuje sum, ne more biti enaka v fazi preiskave in v fazi vložene obtožbe. Sodišču druge stopnje vložnik očita, da ne pove, v čem naj bi vložena obtožnica utrdila utemeljeni sum, in da ni navedlo nič konkretnega, s čimer bi obrazložilo obstoj utemeljenega suma. Glede pripornih razlogov vložnik navaja, da sta pri obdolžencu oba priporna razloga zgolj abstraktna in z ničemer konkretno izkazana. Vložnik izpodbija pravilnost stališča sodišča druge stopnje, da obramba ni izkazala vpliva kršitve pravic obrambe na zakonitost sodne odločbe in navaja, da se pri kršitvi ustavno zagotovljene pravice do obrambe to samo po sebi predpostavlja.

f. Zagovornik obdolženega M. B. zaradi kršitev iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi, pripor zoper obdolženega pa odpravi. Sodišče je v nasprotju z določbami 22. in 23. člena URS odločalo brez obrazloženega predloga državne tožilke, s predlogom pa pred odločanjem sodišča obdolženec ni bil seznanjen. Navedena kršitev je po mnenju vložnika bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sicer pa je takšna kršitev nedvomno vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa, saj je prekršen standard, ki ga je glede vsebine predlogov za podaljšanje pripora postavilo Ustavno sodišče.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahteve za varstvo zakonitosti navaja, da le-te niso utemeljene. ZKP ne predpisuje načina, kako naj bi se stranke izjavile v zvezi s preizkusom pogojev za pripor, ki ga mora opraviti sodišče. Od narave in vsebine gradiva, s katerim stranka ni bila seznanjena, je odvisno, ali je bila tudi dejansko prizadeta pravica stranke, da se opredeli do kakega dejanskega ali pravnega vprašanja. V predlogu tožilstva za podaljšanje pripora ni bilo navedenih dejstev in okoliščin, ki obdolžencem ne bi bile znane, zato ni mogoče najti vpliva kršitve iz drugega odstavka 371. člena ZKP na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. V izpodbijanih sklepih je sodišče ocenilo, da je podano zadosti dokazov za obstoj utemeljenega suma, da so obdolženci storili očitana jim kazniva dejanja, in svoje zaključke utemeljilo. Vložniki takšnih zaključkov ne sprejemajo, s tem pa uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ni mogoče pritrditi vložnikom, da izpodbijani sklepi temeljijo na prima facie nedovoljenih dokazih.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obdolžencem in njihovim zagovornikom. Izjave o njem so podali zagovorniki obdolženega D. T., zagovorniki obdolženega M. L. in zagovornik obdolženega B. K.

B-1

5. Zagovorniki obdolženih D. T., M. L., B. K. in M. B. navajajo, da je bila obdolžencem kršena ustavno zagotovljena pravica do obrambe s tem, ko je sodišče izdalo sklep o podaljšanju pripora na podlagi neobrazloženega predloga okrožne državne tožilke, s katerim pred odločanjem ni seznanilo obdolžencev in njihovih zagovornikov, ki se o njem niso mogli izjaviti. Zagovorniki smiselno enako zatrjujejo, da kršitev tako pomembnih ustavnih jamstev kot je pravica do obrambe nujno vpliva na zakonitost sodne odločbe. Zato obramba naj ne bi bila dolžna posebej izkazati vpliva na zakonitost, ki ga mora ugotavljati sodišče ob odločanju o pravnem sredstvu. Zagovornik obdolženega B. celo meni, da gre za absolutno bistveno kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 315/2004 z dne 18. 11. 2004 presodilo, da je treba v primeru, ko državni tožilec predlaga podaljšanje pripora, obdolžencu omogočiti, da se izjavi o predlogu in okoliščinah ter dejstvih, ki so v njem navedeni, in dokazih, na katere se opira ter mu s tem zagotoviti možnost, da ponudi nova dejstva in dokaze. Zato je sodišče dolžno pred odločitvijo o podaljšanju pripora obdolženca in njegovega zagovornika seznaniti s predlogom državnega tožilca. V nasprotnem primeru ravnanje sodišča predstavlja kršitev obdolženčeve pravice do obrambe v povezavi z načelom enakosti in kontradiktornosti. Upoštevaje ustavnosodno prakso je Vrhovno sodišče v sodbi XI Ips 27115/2010 z dne 23. 8. 2010 presodilo, da mora biti zaradi zagotovitve ustavnih pravic obdolženca predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice obrazložen, enako kot velja za podaljšanje pripora v preiskavi. Tožilčevo sklicevanje na pravnomočne odločbe o odreditvi in podaljšanju pripora ter navedba, da se razlogi, ki so bili podani ob odreditvi pripora, niso v ničemer spremenili, ne izpolnjuje vsebinskih pogojev obrazložitve predloga za podaljšanje pripora. Odločanje sodišča na podlagi predloga, ki ni obrazložen, lahko predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, če obrambi v skladu s pravico do kontradiktornega postopka in z njo povezanim zagotavljanjem enakosti strank v kazenskem postopku ni bilo omogočeno, da se pred odločitvijo sodišča vsebinsko izjavi o podanem predlogu. Ne gre torej za absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka (še posebej ne tisto iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki se nanaša na nedovoljene dokaze), temveč je takšno ravnanje sodišča potrebno presojati v smislu določbe drugega odstavka 371. člena ZKP. Ker je v konkretnem primeru okrožna državna tožilka predlagala podaljšanje pripora, ne gre za situacijo, o kateri je odločalo Ustavno sodišče v zadevi U-I-50/09, na katero se ob zatrjevanju kršitve ustavnih jamstev iz 23. in 27. člena URS sklicujejo zagovorniki obdolženega D. T.

7. K opisanim stališčem Vrhovnega sodišča je glede na vsebino obravnavanih zahtev za varstvo zakonitosti potrebno dodati le, da se sme sklep o podaljšanju pripora s pritožbo izpodbijati zgolj zaradi tistih kršitev določb kazenskega postopka, ki so bistvene (1. točka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 403. člena ZKP). Katere kršitve so takšne, opredeljuje zakon v 371. členu, kjer so kršitve določb kazenskega postopka deljene na absolutne (prvi odstavek) in relativne (drugi odstavek) bistvene kršitve. Za kršitve, naštete v prvem odstavku, je zakonodajalec vzpostavil fikcijo, da vplivajo na zakonitost sodne odločbe, medtem ko je treba pri kršitvah iz drugega odstavka v vsakem konkretnem primeru presoditi, ali je kršitev bistvena (ali je torej vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe), ali pa ni bistvena. Sodišče druge stopnje preizkusi sklep v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, po uradni dolžnosti pazi le na to, ali je bilo sodišče prve stopnje stvarno pristojno za sklep oziroma ali ga je izdal upravičeni organ (peti odstavek 402. člena ZKP). Ker ostalih kršitev višje sodišče ne preizkusi po uradni dolžnosti, mora pritožnik utemeljiti razlog, iz katerega izpodbija sodbo (370. člen ZKP), kar izhaja tudi iz zakonske zahteve, da mora biti pritožba obrazložena (3. točka prvega odstavka 369. člena v zvezi s prvim odstavkom 403. člena ZKP). V pritožbi morajo biti določno navedene vse okoliščine, ki kažejo na to, da je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka (371. člen v zvezi s 1. točko 370. člena ZKP). Ne zadostuje, da pritožnik navaja okoliščine, ki pomenijo kršitev kakšne določbe procesnega zakona, temveč mora s konkretnimi okoliščinami (in ne zgolj domnevami ali predpostavkami) utemeljiti obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

8. Tej vsebinski zahtevi zagovorniki obdolžencev v pritožbah zoper sklep sodišča prve stopnje niso zadostili, zato je višje sodišče utemeljeno sklepalo, da nobeden od pritožnikov ni pojasnil vpliva ravnanja sodišča (oziroma njegove opustitve) na pravilnost prvostopenjskega sklepa ali na njegovo zakonitost. V zahtevah za varstvo zakonitosti zagovorniki takšno stališče višjega sodišča izpodbijajo s trditvijo, da kršitev pravice do obrambe vedno povzroči nezakonitost sodne odločbe, ker gre za kršitev pravice, ki je zapisana v ustavi in v Evropski konvenciji o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Takšno stališče zagovornikov je nasprotno določbi drugega odstavka 371. člena ZKP, iz katere izrecno izhaja, da je kršitev določb kazenskega postopka bistvena, če sta kumulativno podana dva pogoja: 1. da je sodišče prekršilo pravice obrambe – torej pravice, ki so obdolžencu zagotovljene z ustavnimi določbami; 2. da je ta kršitev vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. S svojo zgoraj citirano trditvijo vložniki zato niso izkazali vpliva ravnanja sodišča, ki jim je predlog za podaljšanje pripora vročilo skupaj s sklepom o podaljšanju pripora, na pravilnost in zakonitost napadenega pravnomočnega sklepa.

9. Navedeno velja tudi za zahtevo zagovornika obdolženega M. L., ki dodatno navaja, da je šele v pritožbi lahko uveljavljal novo okoliščino, ki bi po njegovem prepričanju vplivala na zaključek sodišča o neobstoju begosumnosti in ponovitvene nevarnosti. Ob presoji pritožbenih navedb je višje sodišče ocenilo, da ta nova okoliščina ob upoštevanju vseh ostalih znanih dejstev ni takšna, da bi lahko spremenila pravilen sklep sodišča prve stopnje o obstoju pripornih razlogov. Navedeno pomeni, da zaključek sodišča ne bi mogel biti drugačen, tudi če bi imel obdolženec možnost v okviru izjave o predlogu državnega tožilca to novo okoliščino sodišču sporočiti že pred odločanjem o podaljšanju pripora na prvi stopnji. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da ima vsak obdolženec, ki je v priporu, vsak čas neodvisno od tožilčevega predloga možnost sodišču predlagati odpravo pripora, če se pojavijo okoliščine, za katere meni, da upravičujejo takšno odločitev.

B-2

10. Vsi vložniki bolj ali manj določno izpodbijajo obstoj utemeljenega suma, da so obdolženci storili očitana jim kazniva dejanja. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu glede utemeljenega suma za vse obdolžene na splošno zapisalo, da so bili dokazi, ki izkazujejo potrebno stopnjo suma, podani in pridobljeni že pred pravnomočnostjo sklepa o preiskavi. Pri tem se je sklicevalo tudi na sklepe o podaljšanju pripora, v katerih je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je podan utemeljen sum, da so obdolženci storili kazniva dejanja, ki se jim očitajo v zahtevi za preiskavo. V izpodbijanem sklepu se je sodišče osredotočilo na dokaze, ki so bili pridobljeni in izvedeni po pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave, za vsak posamezen očitek navedlo dokaze, povzelo njihovo bistveno vsebino ter zaključilo, da ti dokazi skupaj z že prej pridobljenimi dokazi dajejo podlago za sklep o obstoju utemeljenega suma za vse obdolžence, ki so v priporu. Višje sodišče je na pritožbene navedbe zagovornikov, da utemeljen sum ni izkazan z nikakršnimi dokazi, odgovorilo, da je v sklepu sodišča prve stopnje v smeri obravnavanih kaznivih dejanj dovolj jasno in določno obrazložen in konkretiziran utemeljen sum, ki izhaja iz vsebine dokazov, zbranih zlasti v predkazenskem postopku, ob tem, da dokazi, izvedeni v preiskavi, obstoja utemeljenega suma niso prizadeli. V zvezi z vsakim kaznivim dejanjem pod točkami I, II in V obtožbe pa je sodišče druge stopnje še enkrat naštelo bistvene dokaze in povzelo njihovo vsebino. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje tudi po presoji Vrhovnega sodišča izhaja utemeljen sum, da so obdolženci storili očitana jim kazniva dejanja.

11. Očitki zagovornikov obdolženih M. L., D. B., A. S. in B. K., da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do vseh njihovih konkretnih pritožbenih navedb, zaradi česar naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, niso utemeljeni. Zaradi zagotovitve pravica obdolžencev do pravnega sredstva (25. člen URS) in pravice do enakega varstva pravic (22. člen URS) obstaja dolžnost sodišča druge stopnje, da se opredeli do pritožbenih navedb (prvi odstavek 395. člena ZKP), ki pa ni absolutna. Sodišču ni potrebno odgovarjati na tiste navedbe, ki za zadevo niso bistvene, kakor tudi ne na tiste, ki so očitno neutemeljene ali pomenijo zlorabo procesnih pravic. Kadar sprejema sodišče druge stopnje zaključke in razloge prve stopnje za ustrezne, le-teh ni dolžno ponavljati, temveč se zgolj sklicuje na razloge sodišča prve stopnje. V obravnavanem primeru je sodišče druge stopnje to vsebinsko zahtevo izpolnilo in ni kršilo določb kazenskega postopka, niti pravice do pravnega sredstva s tem, ko je podobne navedbe pritožnikov obravnavalo hkrati. Pri tem je posebej poudarilo, da gre v obravnavani kazenski zadevi za kompleksno združbo in razvejano kriminalno dejavnost, v okviru katere je potrebno presojati vlogo vsakega posameznega obdolženca.

12. Zagovorniki obdolženega T. in zagovornik obdolženega B. obstoj utemeljenega suma izpodbijajo s trditvijo, da se izpodbijani sklep opira na dokaze, pridobljene s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki bi morali biti izločeni. Vrhovno sodišče je v tej kazenski zadevi že v sodbi XI Ips 44415/2010 z dne 22. 6. 2010 na bistveno podobne navedbe vložnikov odgovorilo, da lahko Vrhovno sodišče poseže v pravnomočno odločbo o priporu le izjemoma, če na podlagi relevantnih procesnih okoliščin oceni, da se izpodbijani sklep pri presoji utemeljenosti suma opira na dokaz, ki je že na prvi pogled, torej očitno nedovoljen, in je zaradi tega utemeljenost suma omajana do te mere, da se nakazuje odprava pripora (prim. sodbe I Ips 221/2003 z dne 21. 8. 2003, I Ips 256/2003 z dne 28. 8. 2003, I Ips 345/2003 z dne 4. 12. 2003 idr.). S tem v zvezi je sicer načelno mogoče pritrditi vsem vložnikom, ki zatrjujejo, da bi bilo sodišče že v fazi preiskave dolžno poskrbeti, da se raziščejo vse okoliščine in pridobijo vsi potrebni podatki, ter presoditi ali so dokazi, na katere se opira sklep o priporu, zakoniti oziroma takšni, da se na njih lahko opre sodna odločba, ki pomembno posega v pravico obdolžencev do osebne svobode. Kljub temu pa ni mogoče pritrditi vložnikom, da je izpodbijani pravnomočni sklep nezakonit. V postopku s tem izrednim pravnim sredstvom namreč ni mogoče zaključiti, da se opira na nedovoljene dokaze.

13. Vložniki v prvi vrsti kot nezakonite izpostavljajo dokaze, pridobljene z izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov (nadzor in snemanje telekomunikacij) zoper Ž. V., ki naj bi bili nezakoniti: a) ker so bili odrejeni na podlagi prenizkega dokaznega standarda (razlogi za sum), b) ker jih je izvajala srbska varnostno obveščevalna služba in c) ker so bili odrejeni za daljše obdobje, kot ga dovoljuje srbski Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju srbski ZKP). V omenjeni sodbi z dne 22. 6. 2010 je Vrhovno sodišče že navedlo, da je za ugotovitev morebitne nedovoljenosti dokazov potrebno opraviti presojo, ali dokazna podlaga, na kateri temeljijo sodne odredbe, dosega standard utemeljenih razlogov za sum. Zagovorniki v zahtevah niso izkazali, da dejstva in dokazi, na katere se opirajo odredbe srbskega sodišča, tega dokaznega standarda ne dosegajo, temveč zgolj zatrjujejo, da je po srbskem ZKP takšen ukrep mogoče odrediti že na podlagi razlogov za sum. Prav tako je potrebno presoditi, kaj z vidika odločbe Ustavnega sodišča Up-412/03 pomeni dejstvo, da je prikrite ukrepe v Republike Srbiji opravljala varnostno obveščevalna služba, ki ima za to izrecno pooblastilo v srbskem ZKP. Zgolj ime organa, ki izvaja ukrepe, še ne more pomeniti, da so dokazi pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pri zatrjevanju, da so bili ukrepi zoper V. odrejeni in izvajani nezakonito dolgo, se zagovorniki sklicujejo na 232. člen srbskega ZKP, ki je veljal do 11. 9. 2009. Po drugem odstavku tega člena lahko ukrepi trajajo tri mesece, in se lahko s sodno odredbo podaljšajo še za tri mesece. Zagovorniki pri tem spregledajo:

1.) da je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Beogradu 20. 11. 2008 in 20. 2. 2009 nadzor in snemanje telefonskih in drugih pogovorov ali komunikacij z drugimi tehničnimi sredstvi in optično snemanje osebe, odrejen z odredbo Kri.Pov.Št.393/08 z dne 22. 5. 2008, podaljšal za tri mesece na podlagi določbe 504lj. člena ZKP, po katerem je dopustno ukrepe zaradi odkrivanja in preprečevanja organiziranega kriminala po preteku šestih mesecev podaljšati še največ dva krat za tri mesece (tretji odstavek 504lj. člena ZKP); in

2.) da je bil ukrep zoper osumljenega Ž. V. odrejen, ker so obstajali razlogi za sum, da skupaj z drugimi osebami izvršuje kazniva dejanja neupravičene proizvodnje, hrambe in dajanja mamil v promet iz 246. člena Kazenskega zakonika, nato pa je bil 20. 11. 2008 ukrep razširjen še na kaznivo dejanje pranja denarja. Za to kaznivo dejanje je enoletni rok iz tretjega odstavka 504lj. člena ZKP torej pričel teči 20. 11. 2008, in je bil ves čas, ki je pod obtožbo, zakonito odrejen. Izsledki, ki izhajajo iz takšnega zakonitega ukrepa, ne bi bili dovoljen dokaz le v postopku zaradi kaznivega dejanja, ki ni zajeto v katalogu dejanj, zaradi katerih se lahko odredi ukrep (prvi odstavek 232. člena ZKP).

Ob upoštevanju teh dejstev Vrhovno sodišče ponovno ugotavlja, da je zaenkrat preuranjeno sklepanje o nezakonitosti dokazov, ki so jih pridobili srbski varnostni organi z izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov zoper Ž. V.

14. Enaka ugotovitev velja tudi glede ostalih dokazov, ki jih izpostavljajo zagovorniki. Ni na voljo dovolj ugotovljenih in izkazanih okoliščin, ki bi na prvi pogled utemeljevale sklep, da je bila preiskava na ladji M. v Urugvaju opravljena nezakonito in s kršitvijo človekovih pravic. Tudi slovenski ZKP za opravo hišne preiskave ne zahteva nujno navzočnost lastnika stanovanja (prvi odstavek 216. člena ZKP), ki se lahko tej pravici odpove ali pa ga zastopa kdo drug (v primeru preiskave ladje na primer njen kapitan). Odredba Okrožnega sodišča v Ljubljani Pp 1/2009 z dne 26. 5. 2009, s katero so bili zoper obdolženega D. T. odrejeni prikriti preiskovalni ukrepi iz 150. člena ZKP, vsebuje vse, kar mora vsebovati v skladu s prvim odstavkom 152. člena ZKP. V njej ni zaslediti nasprotij in nejasnosti, ki jih skušajo prikazati zagovorniki obdolženega D. T. z navajanjem špekulacij glede okoliščin izdaje odredbe, izpostavljanjem za zagovornike zanimivih in spornih dejstev brez konkretnega očitka kršitve zakona ter podajanjem lastne ocene o tem, kako hitro je sodišče sposobno odločati. Pri odločanju o priporu se zahteva drugačni dokazni standard kot pri izdaji obsodilne sodbe. Zadošča nižja stopnja verjetnosti (utemeljen sum), in se ne zahteva gotovost oziroma prepričanje sodišča o obdolženčevi krivdi. Zato se sodišče lahko opre tudi na spoznavne vire kot so prepisi posnetih telefonskih pogovorov, prestreženih sms in drugih elektronskih sporočil ter na uradne zaznamke kriminalistov, na katere se sicer sodba ne bo smela opreti. Navedbe zagovornika obdolženega D. B. glede obstoja oziroma vsebine CD-ja, ob odločanju o izrednem pravnem sredstvu ni mogoče preizkusiti, saj sodi ugotavljanje vsebine CD-ja v okvir izvajanja dokazov. To velja tudi za ostale navedbe vložnikov, da naj iz dokazov ne bi izhajala vsebina, kakršno v izpodbijanem sklepu ugotavljata sodišči (sms sporočila, šifrant, prepisi prisluhov, uradni zaznamek kriminalista). Gre za uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni predmet presoje pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

15. Pravilnega dejanskega in pravnega zaključka sodišč prve in druge stopnje o utemeljenosti suma ne morejo omajati vložene zahteve s tem, ko predstavljajo svojo oceno verodostojnosti in dokazne vrednosti dokazov in njihove vsebine ter očitajo državnemu tožilstvu, da ni predložilo dokazov, ki bi jih po njihovem prepričanju moralo. Z obravnavanim izrednim pravnim sredstvom se preizkuša zakonitost sklepa o podaljšanju pripora. Vrhovno sodišče zato ni presojalo zahteve zagovornikov obdolženega T. v točkah B – E, ki se nanašajo na obtožnico oziroma na navedbe državne tožilke in po vsebini predstavljajo ugovor zoper obtožnico. V zvezi z navedbami zagovornikov obdolženih B. K., da mora biti stopnja utemeljenega suma pri odločanju o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici višja kot ob podaljšanju v preiskavi, Vrhovno sodišče odgovarja, da takšna zahteva ne izhaja iz nobene zakonske določbe. Po naravi stvari je sicer verjetno, da se skozi preiskavo najdejo novi dokazi, ki začetno stopnjo verjetnosti okrepijo, vendar to še ne pomeni, da je treba v primeru, ko preiskava ne postreže z nobenim novim dokazom, ki bi dodatno okrepil sum, hkrati pa noben na novo pridobljen in izveden dokaz tega suma ne omaje, obdolžencem odpraviti pripor. Zagovorniku obdolženega B. K. pa je že sodišče druge stopnje odgovorilo, da za podaljšanje pripora zadostuje, da je podan utemeljen sum glede kaznivega dejanja pod točko III/a in b obtožbe, zato na pravilnost izpodbijanega sklepa nima vpliva dejstvo, da v točki V obtožnice ni konkretnega očitka glede tega obdolženca.

B-3

16. Vsi vložniki v zahtevah za varstvo zakonitosti izpodbijajo obstoj pripornih razlogov ponovitvene nevarnosti in begosumnosti. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje za vsakega obdolženca posebej navedlo objektivne in subjektivne okoliščine, ki so izkazane in iz katerih izhaja, da sta pri vseh obdolžencih, katerih zagovorniki vlagajo to izredno pravno sredstvo, podana oba priporna razloga, zaradi katerih je odrejen pripor. Prav tako je sodišče na podlagi ugotovljenih konkretnih objektivnih in subjektivnih okoliščin za vse obdolžence zaključilo, da je prav pripor tisti ukrep, ki je nujno potreben zaradi zagotovitve nemotenega poteka kazenskega postopka in preprečitve ponavljanja kaznivih dejanj, in da je trajanje tega ukrepa tudi sorazmerno s težo obravnavanih kaznivih dejanj. S takšnimi dejanskimi in pravnimi zaključki je v celoti soglašalo sodišče druge stopnje, ki je v izpodbijanem sklepu celo ponovno navedlo in presodilo posamezne okoliščine, na katerih ti zaključki temeljijo. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča so zaključki obeh sodišč pravilni in razumno obrazloženi. Zagovorniki s podajanjem lastne ocene ugotovljenih okoliščin, iztrganih iz celote, ter pravnih sklepov, ki temeljijo na dejanskih zaključkih, drugačnih od tistih, ki sta jih naredili sodišči prve in druge stopnje, z vloženimi zahtevami za varstvo zakonitosti ne morejo uspeti.

B-4

17. Glede kršitve kazenskega zakona, ki jo uveljavljajo zagovorniki obdolženega D. T., Vrhovno sodišče ponavlja: kršitev kazenskega zakona ni podana, saj se v tej fazi postopka ne odloča o dokončnih pravnih opredelitvah glede posameznih očitkov, ali celo ugotavlja, ali gre za samostojno kaznivo dejanje hudodelskega združevanja ali pa je morda to dejanje zajeto v kakšnem drugem dejanju in gre le za nekaznivo predhodno dejanje. V postopku o priporu ne more biti predmet odločanja vprašanje, ali gre pri odnosu med posameznimi očitanimi kaznivimi dejanji za navidezni stek (prim. sodbo XI 44415/2010 z dne 22. 6. 2010).

C

18. Ker kršitve zakona, na katere se v zahtevah za varstvo zakonitosti sklicujejo zagovorniki obdolženih D. T., D. B., M. L., A. S., B. K. in M. B., niso podane, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP njihove zahteve zavrnilo kot neutemeljene.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 217/2006
• VSRS Sodba I Ips 24252/2012
• Sodba I Ips 204/99