Odpoved koncesijske pogodbe Lekarni Bitenc

10.10.2019 / Vrhovno sodišče

Vrhovno sodišče RS je ob ponovnem odločanju o sporu med Mestno občino Ljubljana kot toženko in Lekarno Bitenc kot tožnico presodilo, da odpoved koncesijske pogodbe ni bila zakonita. Pri odločitvi je izhajalo iz presoje, da lekarniška dejavnost predstavlja socialno javno službo, zato se v tem primeru ni mogoče neposredno opreti na določbe zakona, ki ureja gospodarske javne službe. Tako tudi ni zakonske podlage za enostransko odpoved koncesijske pogodbe.

Mestna občina Ljubljana (MOL) kot koncedent oziroma podeljevalec koncesije je 8. 6. 1999 izdala odločbo, s katero je Lekarni Bitenc podelila koncesijo za opravljanje lekarniške dejavnosti. Koncesija je bila podeljena za nedoločen čas, na podlagi izdane odločbe pa sta stranki 16. 7. 1999 sklenili pogodbo o koncesiji za opravljanje lekarniške dejavnosti, prav tako za nedoločen čas. MOL je nato 6. 4. 2009 Lekarni Bitenc enostransko odpovedala koncesijsko pogodbo, in sicer brez navedbe razloga ("nekrivdno").

Vrhovno sodišče se je, ko je prvič odločalo o zakonitosti odpovedi koncesijske pogodbe, postavilo na stališče, da je odpoved tipična oblika prenehanja trajnega pogodbenega razmerja. Svojo odločitev je oprlo na določbe zakona, ki ureja gospodarske javne službe.

Ob tokratnem ponovnem odločanju je Vrhovno sodišče izhajalo iz presoje, da lekarniška dejavnost predstavlja socialno javno službo, zato določbe zakona, ki ureja gospodarske javne službe, niso neposredno uporabljive in ni zakonske podlage za enostransko odpoved koncesijske pogodbe.

Zakon o lekarniški dejavnosti, ki je veljal v času odpovedi koncesijske pogodbe, namreč ni predvideval koncedentove nekrivdne odpovedi koncesije, glede trajanja koncesijske pogodbe pa je določal, da mora biti to vprašanje urejeno v sami pogodbi. Ker ima koncesijska pogodba posebno upravno-pravno naravo in podeljevalec koncesije nastopa kot oblastni organ, je na njem breme, da sprejme ustrezen koncesijski akt oziroma predlaga sklenitev ustrezne koncesijske pogodbe, ki bi mu omogočala enostransko (opcijsko) odpoved. Ker v konkretnem primeru koncedent takšnega interesa v času podelitve koncesije in sklenitve koncesijske pogodbe ni ustrezno zavaroval, te možnosti ni imel, je v odločitvi med drugim izpostavilo Vrhovno sodišče.

Sodba (zapis PDF)

 


To sporočilo za javnost je informativne narave in s svojo vsebino ne zavezuje sodišča.