VSM sodba Kp 63/2000

Jedro

Izločitev sodnika, za kar se v pritožbi obdolženec smiselno zavzema, smejo glede na določbo drugega odstavka 41. člena ZKP stranke zahtevati najpozneje do konca glavne obravnave, če gre za izločitev iz razloga 6. točke 39. člena ZKP, ki jo v pritožbi uveljavlja obdolženec, pa samo do začetka glavne obravnave. Zato obdolženčev predlog, "da se mu dodeli druga sodnica", ni utemeljen.

 

Izrek

Pritožba obd. J. R. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. J. R. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu po 50. in 51. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen dva meseca zapora ob preizkusni dobi dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolžencu naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, oprostilo pa ga je plačila povprečnine. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca R. J. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde.

Proti tej sodbi se je pritožil obdolženec. Iz njegove pritožbe je razbrati, da smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter se zavzema za razveljavitev prvostopne sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

S tem, ko obdolženec v pritožbi predlaga, da ga višje sodišče "pokliče na razgovor, da bo še enkrat povedal, kako je bilo", se obdolženec smiselno zavzema za svojo prisotnost na pritožbeni seji.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da njegova navzočnost na seji za razjasnitev stvari ni potrebna in ga zato skladno z določbo prvega odstavka 445. člena ZKP o seji ni obvestilo.

Pritožba ni utemeljena.

Dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja.

Obdolženec v pritožbi ponavlja svoj zagovor iz glavne obravnave v smeri zanikanja izvršitve kaznivega dejanja in graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ker ta ne temelji na njegovem zagovoru, temveč na izpovedbah prič R. J., V. J. in E. L., katerim je sodišče prve stopnje poklonilo vero. Zatrjuje, da je njegov zagovor resničen, izpovedba prič pa ne in se zavzema za drugačno dokazno oceno.

Predlaga, "da se mu dodeli druga sodnica ali sodnik", ker dvomi v nepristranskost sodnice, ki je sodila na prvi stopnji. Na koncu opozarja še na svoje slabo materialno stanje.

Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Izločitev sodnika, za kar se v pritožbi obdolženec smiselno zavzema, smejo glede na določbo drugega odstavka 41. člena ZKP stranke zahtevati najpozneje do konca glavne obravnave, če gre za izločitev iz razloga 6. točke 39. člena ZKP, ki jo v pritožbi uveljavlja obdolženec, pa samo do začetka glavne obravnave. Zato obdolženčev predlog, "da se mu dodeli druga sodnica", ni utemeljen.

Sicer pa pregled zadeve ni pokazal, da bi sodišče kakorkoli vodilo kazenski postopek pristransko. Izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, v napadeni sodbi pa navedlo tehtne razloge, zakaj obdolženčevemu zagovoru ni mogoče verjeti. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na izpovedbe prič, saj so te med seboj skladne in zato prepričljive, prezreti pa tudi ni, da je priča E. L. bil naključni očividec obdolženčevega dejanja in obdolženca sploh ne pozna, pa zato nima nobenega razloga, da bi ga po krivem obremenjeval. Prepričljivost izpovedbam prič pa daje tudi okoliščina, da sta oškodovanec in njegova mati o dejanju obdolženca takoj obvestila policijo, ki je tudi prišla na kraj dogodka, to pa gotovo ne bi storila, če se oškodovanec zaradi obdolženčevih groženj ne bi resnično počutil močno ogroženega. Sicer pa je iz tega razloga oškodovanec na kraju dogodka pustil tudi motorno kosilnico. Za to v primeru takega ravnanja, kot ga v zagovoru opisuje obdolženec, oškodovanec prav gotovo ne bi imel razloga. Zato sodišče prve stopnje zagovoru obdolženca utemeljeno ni verjelo in pritožbena izvajanja, ki ne prinašajo ničesar novega, pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje ne morejo niti malo omajati.

Po obrazloženem se pokaže, da obdolženčeva pritožba zoper prvostopni krivdni izrek ni utemeljena.

Pritožba iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (člen 386 ZKP). Zato je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Pri tem je ugotovilo, da ni nobenega razloga za njeno spremembo v obdolženčevo korist. Sodišče mu je ob pravilnem vrednotenju teže obravnavanega kaznivega dejanja, stopnje njegove krivde in vseh drugih, za izbiro in odmero kazenske sankcije upoštevnih okoliščin, izreklo po vrsti in višini povsem primerno kazensko sankcijo.

Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, na katere je dolžno paziti, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

Pritožbeno sodišče je obdolženca glede na njegove nizke prejemke in skrb za ženo, oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Kp 281/2000
• VSL sklep I Kp 447/99
• VSL sodba I Kp 488/99