<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSM sodba Kp 731/99

Sodišče:Višje sodišče v Mariboru
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSMB:2000:KP.731.99
Evidenčna številka:VSM30078
Datum odločbe:06.01.2000
Področje:kazensko materialno pravo
Institut:spolni napad na otroka

Jedro

Sodišče prve stopnje je obdolženčevo dejanje pravilno opredelilo kot eno samo nadaljevano kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 183. člena KZ, upoštevajoč istovrstnost obeh kaznivih dejanj, okoliščino, da ju je storil proti isti osebi, to je proti svoji hčerki, pa tudi na enak način, pri tem pa je upoštevalo načelo, da se pri nadaljevanem kaznivem dejanju pravna opredelitev vedno povzame po težjem od dejanj, ki so vanj zajeta. To pa je v obravnavanem primeru, glede na z zakonom zagroženo kazen, kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 183. člena KZ.

 

Izrek

Pritožba zagovornika obd. J. R. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. J. R. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po drugem v zvezi s prvim odstavkom 183. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu po drugem odstavku 183. člena KZ izreklo kazen štiri leta zapora. Vanjo mu je skladno z določbo prvega odstavka 49. člena KZ vštelo čas, prebit v priporu, in sicer od 18.1.1999 od 14.30 ure dalje. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, po prvem odstavku 97. člena ZKP odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki zagovornika izplačajo iz proračunskih sredstev, po tretjem odstavku 97. člena ZKP pa je enako odločilo tudi glede stroškov pooblaščenca oškodovanke.

Zoper to sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik. Izrecno uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razlaga pa tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, vse pa s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, ob tem pa odpravi pripor obdolžencu, podrejeno pa, da jo spremeni in obdolžencu izrečeno kazen primerno zniža.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba ne utemeljuje, v kateri smeri naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka (iz katere točke ali odstavka 371. člena ZKP), se pa da iz nje razbrati, da cilja na kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj zatrjuje, da sodba temelji na "kriminalističnih izpraševanjih" oškodovanke, ko se v dokaz navaja, kaj je oškodovanka povedala pričam V., R. in U. ter na izpovedbi oškodovanke, ki je bila pridobljena z grožnjo "popravnega doma". Prvostopna sodba naj bi se torej opirala na dokaz, na katerega se po določbah ZKP ne more opirati.

Navedenim pritožbenim izvajanjem pa ni mogoče pritrditi. S tem, ko se je v novem sojenju oškodovanka ponovno odločila, da bo pričala, so odpadli razlogi, zaradi katerih so ob prvem sojenju izpovedbe prič S. U., V. V. in R. R. predstavljale nedovoljen dokaz, o čemer je bilo govora v sklepu višjega sodišča z dne 26.8.1999, opr. št. Kp 445/99. Zato je sodišče prve stopnje nanje tokrat smelo opreti svojo sodbo.

Trditev v pritožbi, da je bila izjava oškodovanke, dana tem pričam, pridobljena z grožnjo "popravnega doma", pa tudi ni utemeljena. Šele zatem, ko je oškodovanka navedenim pričam povedala, da bo kljub temu, da je vse res, preklicala svoje prejšnje izpovedbe, s katerimi je obdolženca bremenila kaznivega dejanja in kot razlog navedla, da ne želi, da bi bil zaprt od 8 do 10 let, jo je kriminalist R. opozoril na posledice krivega pričanja ter ji s tem v zvezi omenil možnost, da bo morala v vzgojni dom. To pa je nekaj povsem drugega, kot pa prikazuje pritožba. Izpovedbe, s katerimi je oškodovanka bremenila obdolženca, je le-ta podajala, ne da bi ji kdorkoli omenil "popravni dom", še manj pa, da bi ji grozil z njim, le ko si je premislila in se odločila, da jih bo preklicala, čeprav so resnične, je bila opozorjena na morebitne pravne posledice takega svojega ravnanja.

Tega pa ni mogoče šteti za grožnjo, temveč le za pouk priči, ki je povsem zakonit in zato tudi dopusten.

S tem, ko pritožba navaja, da je nerazumljivo, zakaj se obdolžencu v izreku prvostopne sodbe očita, da je imel po 26.6.1998 do 10.1.1999, to je po dopolnjenem oškodovankinem 14 letu z njo spolne odnose, obsojen pa je za kaznivo dejanje spolni napad na otroka, pritožba smiselno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon v smislu 4. točke 372. člena ZKP. Vendar pritožba nima prav. Opis kaznivega dejanja v izreku napadene sodbe zajema ravnanje obdolženca, ki ima vse zakonske znake navedenega kaznivega dejanja, kakor tudi vse zakonske znake kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po drugem odstavku 184. člena KZ, pri čemer je ločnica med obema datum, ko je oškodovanka napolnila 14 let. Sodišče prve stopnje je obdolženčevo dejanje pravilno opredelilo kot eno samo nadaljevano kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 183. člena KZ, upoštevajoč istovrstnost obeh kaznivih dejanj, okoliščino, da ju je storil proti isti osebi, to je proti svoji hčerki, pa tudi na enak način, pri tem pa je upoštevalo načelo, da se pri nadaljevanem kaznivem dejanju pravna opredelitev vedno povzame po težjem od dejanj, ki so vanj zajeta. To pa je v obravnavanem primeru, glede na z zakonom zagroženo kazen, kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 183. člena KZ.

Sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe sicer res govori tudi o oškodovanki kot osebi, ki še ni bila stara 15 let, vendar gre očitno le za pomoto, kot to pravilno ocenjuje pritožba. Verjetno je vzrok zanjo iskati v spremembi 183. člena KZ, ki je začela veljati 23.4.1999. Navedena pomota pa z ničemer ne vpliva na pravilnost prvostopne sodbe, zato z njo v zvezi ni zaslediti nobene kršitve kazenskega zakona.

Podan pa tudi ni v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze pravilno ocenilo in na tej osnovi zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. V obrazložitvi napadene sodbe je navedlo tehtne, prepričljive in povsem sprejemljive razloge o tem, zakaj je obdolženca spoznalo za krivega in pritožbeno sodišče takšno dokazno oceno v celoti sprejema, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja: Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene sodišča prve stopnje, ker ta ne temelji na spremenjeni izpovedbi oškodovanke, s katero razbremenjuje obdolženca ter v navajanju tistih okoliščin, ki po stališču pritožbe kažejo vsaj na nezanesljivost oškodovanke kot priče in v tem vidijo razlog za dvom v obdolženčevo krivdo.

Z navedenim pa ni mogoče soglašati. Pritožba v pretežnem delu ponavlja vse tisto, kar je obdolženčev zagovornik že navajal v obrambo obdolženca pred sodiščem prve stopnje in kar je to kot nesprejemljivo ocenilo že v napadeni sodbi. Vrsta razlogov, ki jih je s tem v zvezi navedlo v obrazložitvi svoje sodbe, govori v prid pravilnosti ocene sodišča prve stopnje, da je mogoče verjeti le prvi izpovedbi oškodovanke, s katero je obdolženca obremenila storitve kaznivega dejanja, ne pa tudi njenim kasnejšim drugačnim izvajanjem.

Oškodovanka je namreč v svoji prvi izpovedbi opisala le vse tisto, kar je pred tem zaupala že svojim vrstnikom, prijateljicama J. K. in A. K. ter bratrancu F. T. ter nekoliko starejši sosedi M. M. in tudi svojemu fantu R. F. O spolnih zlorabah svojega očeta je najprej govorila osebam, ki so ji bile blizu, ki jim je lahko zaupala in za katere je pričakovala, da jo bodo razumele, ji svetovale ali celo kako pomagale. Tega prav gotovo ne bi počela, če bi imela za cilj "znebiti se nadležnega očeta in si priboriti svobodo", kakor je to ves čas postopka prikazovala obramba, saj ji navedene osebe pri čem takem niso mogle prav v ničemer pomagati. Do tega, da je o obdolženčevem ravnanju spregovorila tudi socialni delavki na šoli in svoji materi, so jo nagovorili drugi, tako da motiv, ki bi ga naj pri tem zasledovala in ga navajata obdolženec ter sedaj pritožba, enostavno nima podlage v njenem tedanjem ravnanju. Da bi oškodovanka v tistem času ali kdaj pozneje uživala mamila, kar naj bi bilo razlog, da bi si vse izmislila, ni vedela povedati prav nobena od navedenih prič, čeprav so z njo prebile ogromno časa in jo zelo dobro poznale. Sodišče prve stopnje zato taki kasnejši trditvi oškodovanke utemeljeno ni sledilo. O tem, da bi oškodovanka zahajala v lokal T., za katerega je "splošno znano", da se v njem družijo uživalci mamil, razen navedbe v pritožbi, v podatkih spisa ni zaslediti ničesar.

Nobenega dvoma pa ni, da bi za to vedela vsaj J. K., ki je takrat bila z oškodovanko največ v družbi in s katero sta skupaj hodili v lokale. Zato čudenje v pritožbi, da nobena od prič ni vedela za to okoliščino, zgolj potrjuje dvom, da je oškodovanka obiskovala navedeni lokal. Tudi okoliščina, da bi se naj priča F. T. sedaj zdravil zaradi odvisnosti od mamil, na katero opozarja pritožba, ni dokaz, da je mamila uživala tudi oškodovanka. Slednja za kaj takega niti ni imela sredstev, saj je bila brez denarja, kakšen tolar, ki ga je vzela babici A. R., o čemer je govorila slednja, pa tudi ni zadostoval za nakup heroina, ki bi ga naj vsakodnevno uživala.

Navedeno mamilo je namreč precej drago, njegovo redno uživanje pa zahteva znatna sredstva. Zato sodišče prve stopnje v tej smeri spremenjeni izpovedbi oškodovanke ni moglo verjeti. Dvom v verodostojnost njene prvotne izpovedbe, na kateri sloni napadena sodba, pa ne povzroča niti okoliščina, da se je oškodovanka kdaj glede česa tudi zlagala, na kar opozarja pritožba. Četudi bi bilo namreč to res, ni prezreti dejstva, da je oškodovanka glede obravnavanega dejanja povedala vrsti oseb, vsem enako in predvsem z veliko mero osebne prizadetosti. To prav gotovo ne bi storila, če ne bi govorila resnice. Verodostojnost njene prve izpovedbe pa posredno potrjuje tudi okoliščina, da sta tudi priči J. K. in A. K. bili deležni določenega obdolženčevega spolnega nadlegovanja, o čemer sta govorili v svojih izpovedbah. Pritožbene navedbe, zakaj sodišče prve stopnje ne bi smelo verjeti pričam V., R. in U., pa so neutemeljene že iz razlogov, ki so v zvezi z njimi že navedeni v tej sodbi. Gre namreč za izkrivljeno pritožbeno prikazovanje okoliščin, v katerih je oškodovanka navedenim pričam najprej zaupala spolno zlorabo obdolženca, zatem pa jim navedla razloge, zaradi katerih se je odločila, da jo bo preklicala. Prav nobene potrebe tudi ni po dopolnitvi dokaznega postopka s soočenjem oškodovanke s temi pričami, kar predlaga pritožba. Razgovor oškodovanke z njimi je namreč bil že dovolj pojasnjen z doslej izvedenimi dokazi. Neprepričljivo je tudi pritožbeno prikazovanje, da obdolženec enostavno ni imel prilike storiti obravnavano kaznivo dejanje, ker je bil stalno v družbi izvenzakonske partnerke, ki "praktično ni šla iz hiše", ali pa je delal kot natakar. Dejansko stanje glede tega je razjasnilo že sodišče prve stopnje in ugotovilo, da navedeno ne drži ter da je torej obdolženec imel dovolj časa in možnosti, da stori očitano mu kaznivo dejanje na način, ki ga je opisovala oškodovanka.

Pritožbena izvajanja zagovornika torej ne morejo omajati pravilnosti prvostopnih dejanskih ugotovitev in je zato njegova pritožba zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

Zagovornik se zoper prvostopno odločbo o kazenski sankciji ni pritožil, jo je pa pritožbeno sodišče preizkusilo v skladu z določbo 386. člena ZKP. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za njeno spremembo obdolžencu v korist. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde in vse preostale, za izbiro in odmero kazenske sankcije upoštevne okoliščine ter obdolžencu izreklo povsem primerno kazen zapora.

Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, na katere je dolžno paziti, je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, glede potrebnih izdatkov in nagrade njegovega zagovornika pa odločilo, da se izplačajo iz proračunskih sredstev (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 97. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).

 


Zveza:

KZ člen 183, 183/1, 183/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy01MTE2NQ==