VSM sodba Kp 331/99

Jedro

Ob preizkusu napadene sodbe po uradni dolžnosti - prvi odstavek 383. člena ZKP - je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon v obdolženčevo škodo, ko je določilo, da znašata dva dnevna zneska 3.000,00 SIT, namesto pravilno 3.500,00 SIT, kar je pritožbeno sodišče popravilo po uradni dolžnosti, kot to izhaja iz izreka te sodbe. Po izpodbijani sodbi bi namreč obdolženec v primeru, če se denarna kazen ne bi dala niti prisilno izterjati imel za prestajati več zapora.

 

Izrek

Ob reševanju pritožbe zagovornika obd. R. N. se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji po uradni dolžnosti tako spremeni, da se izreče, da če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, to je 3.500,00 (tritisoč petsto 00/100) SIT (v prvostopni sodbi nepravilno 3.000,00 - tri tisoč 00/100 SIT) določilo en dan zapora.

Pritožba zagovornika obd. R. N. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obd. R. N.

za krivega kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 169. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu izreklo 20 dnevnih zneskov, to je 35.000,00 SIT denarne kazni. To kazen je obdolženec dolžan plačati v roku dveh mesecev od pravnomočnosti te sodbe. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, to je 3.000,00 SIT (prav: 3.500,00 SIT), določilo en dan zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, in sicer stroškov pooblaščenca zasebnega tožilca odvetnika J. K. iz ... in odmerilo povprečnino.

Proti tej sodbi se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji ter stroških kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da obtožbo zavrne, ali obdolženca oprosti obtožbe, ali izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa naj izreče sodni opomin in izrečeno povprečnino zniža.

Pregled zadeve je pokazal naslednje: V pritožbi uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8., 9. in 11. točke prvega odstavka in drugega odstavka 371. člena ZKP niso podane. Pritožba te kršitve vidi v ravnanju zasebnega tožilca, ko je po izteku trimesečnega roka od vložitve zasebne tožbe le-to tako spremenil, da je v opisu dejanja navedel, da je obdolženec storil kaznivo dejanje med 8.00 in 9.00 uro in ne več proti večeru.

Po njegovem mnenju po tako spremenjeni tožbi kazenski pregon ni več dopusten, ker so zaradi prekoračitve trimesečnega roka nastopile okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon zaradi zastaranja in bi sodišče prve stopnje moralo zasebno tožbo zasebnega tožilca zavrniti.

Nadalje pa pritožba očita sodišču prve stopnje, da je pričo M. N.

zaslišalo v nasprotju z določbo drugega odstavka 236. člena ZKP.

Takšne kršitve pa niso podane, saj zasebni tožilec sme ves čas kazenskega postopka razpolagati z zasebno tožbo in jo tako tudi ustrezno spremeniti. Tako zasebni tožilec tudi ni prekoračil obtožbe, ko je glede na rezultate glavne obravnave natančneje opredelil čas storitve kaznivega dejanja. Trditev pritožbe, da je priča M. N. bila zaslišana v nasprotju z drugim odstavkom 236. člena ZKP pa je protispisna. Iz zapisnikov o zaslišanju priče M. N. namreč izhaja, da je pred vsakim zaslišanjem bila poučena, da ji ni treba pričati, njen odgovor pa je tudi zapisan. Pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka tako ni podan.

Z zgoraj navedenim pritožbenim izvajanjem pa pritožba istočasno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje kršilo tudi kazenski zakon, ko zaradi zastaranja kazenskega pregona obdolžencu ni izreklo zavrnilne sodbe. Takšno stališče pritožbe pa je iz zgoraj že obrazloženih razlogov zgrešeno, saj kazenski pregon zoper obdolženca zaradi modifikacije obtožbe po izteku trimesečnega roka za vložitev zasebne tožbe, ni zastaral in kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP tako ni podana.

Sodišče prve stopnje tudi dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno, ker so bila vsa odločilna dejstva v sodbi pravilno in popolno ugotovljena. Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje ugotovitvam izpodbijane sodbe in na podlagi teh napravljenim dejanskim in pravnim zaključkom, ki so skladni z rezultati dokaznega gradiva, ki je bilo izvedeno na glavni obravnavi in tudi pravilno ocenjeno. Zato pritožbeno sodišče sprejema ustrezne razloge prvostopne sodbe kot pravilne; v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja naslednje: Bistvo pritožbenih izvajanj je v graji dokazne ocene sodišča prve stopnje, ko časa storitve očitanega kaznivega dejanja ni ugotovilo, in ko je verjelo zasebnemu tožilcu in obdolženčevi hčerki, ki sta proti obdolžencu izpovedovala zaradi hudega sovraštva in maščevanja.

V zvezi s takšnim izvajanjem pritožbe pa je potrebno povedati, da je prvostopno sodišče za tako svojo dokazno oceno imelo dovolj zanesljivo podlago v razpoložljivem dokaznem gradivu in tudi v samem zagovoru obdolženca, tako dokazno oceno pa je v svoji sodbi tudi prepričljivo obrazložilo in je pritožbena izvajanja, ki ne prinašajo ničesar novega, ne morejo omajati, še manj pa ovreči. Zasebni tožilec in njegova izvenzakonska partnerica - obdolženčeva hči M. N. sta skladno izpovedala, da obdolženec že od vsega začetka ni bil naklonjen njuni izvenzakonski zvezi, čeprav sta se dobro razumela in je zaradi tega imela s strani očeta - obdolženca veliko nevšečnosti.

Da je bil obdolženec tisti, ki je zaradi hudega sovraštva do zasebnega tožilca le-tega žalil, pa priča tudi dejstvo, da je zasebnega tožilca prijavil policiji, da spolno zlorablja njegovo vnukinjo, kar pa se je izkazalo za neresnično, kot sta izpovedala policista O. G. in M. H.. Sicer pa je sam obdolženec potrdil, da je bil kritičnega jutra pri zasebnem tožilcu in hčerki, saj je k njima šel po svoj osebni avto, ki ga je imela hčerka v uporabi z namenom, da ga odpelje. To njegovo ravnanje pa sta potrdila tudi obdolženčeva žena H. N. in njegov sin M. N.. Sodišču prve stopnje tako tudi ni moč očitati, da časa kaznivega dejanja ni ugotovilo. Zagovornikovi pritožbi tako ni moč pritrditi, da sodišče prve stopnje ni razpolagalo z dokazi o obdolženčevi krivdi.

Po obrazloženem se pokaže, da pritožba ne more omajati dejanskih ugotovitev napadene sodbe in je zato, kolikor graja prvostopni krivdni izrek, neutemeljena.

Na pritožbo zagovornika obdolženca je pritožbeno sodišče preizkusilo prvostopno sodbo tudi v njeni odločbi o kazenski sankciji. Pri tem je spoznalo, da ni nobenih tehtnih razlogov za spremembo te odločbe v korist obdolžencu, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ocenilo težo kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde, okoliščine v katerih je bilo storjeno in osebnost obdolženca ter mu izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazen. Obdolženčev zagovornik pa v pritožbi zatrjevane okoliščine v zvezi z obdolženčevimi zdravstvenimi težavami ni prav z ničemer podkrepil, zato jih pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati.

Neutemeljena pa je tudi zagovornikova pritožba zoper prvostopno odločbo o stroških kazenskega postopka. Višino povprečnine, ki jo je odmerilo sodišče prve stopnje namreč ni mogoče primerjati z višino denarne kazni, ki jo je sodišče izreklo obdolžencu za storjeno kaznivo dejanje, saj se le-ta presoja po drugih kriterijih.

Povprečnina je bila obdolžencu odmerjena v skladu s kriteriji z tretjega odstavka 92. člena ZKP, pri čemer je prvostopno sodišče ob obdolženčevih premoženjskih razmerah, prav gotovo upoštevalo tudi trajanje in zamotanost tega kazenskega postopka. Sicer pa ima obdolženec tudi možnost, da sodišče zaprosi za obročno plačevanje odmerjene povprečnine.

Ob preizkusu napadene sodbe po uradni dolžnosti - prvi odstavek 383. člena ZKP - je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon v obdolženčevo škodo, ko je določilo, da znašata dva dnevna zneska 3.000,00 SIT, namesto pravilno 3.500,00 SIT, kar je pritožbeno sodišče popravilo po uradni dolžnosti, kot to izhaja iz izreka te sodbe. Po izpodbijani sodbi bi namreč obdolženec v primeru, če se denarna kazen ne bi dala niti prisilno izterjati imel za prestajati več zapora.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo drugih kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornika obdolženca odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker je pritožbeno sodišče delno odločilo v korist obdolženca (drugi odstavek 98. člena ZKP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Kp 290/2000
• VSL sklep I Kp 878/2005
• VSL sodba Kp 1225/93