VSM sodba Kp 277/99

Jedro

Kazenski zakon je kršen le tedaj, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi. Kršitev kazenskega zakona torej vselej predpostavlja, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno.

 

Izrek

Pritožba zagovornika obd. D. Z. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obd. D. Z. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z zgoraj navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. D. Z. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ropa po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu ob uporabi omilitvenih določil 2. točke 42. člena in 1. točke 43. člena KZ izreklo kazen eno leto zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, kakor tudi plačila potrebnih izdatkov in nagrade zagovornika, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti.

Zoper to sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje.

Pregled zadeve je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje kazenski zakon kršilo v posledici zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. S tem stališčem pa ni mogoče soglašati. Kazenski zakon je kršen namreč le tedaj, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi. Kršitev kazenskega zakona torej vselej predpostavlja, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Zato taka kršitev, kot jo uveljavlja pritožba, sploh ni mogoča.

Dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa dodaja: Iz pritožbenih izvajanj obdolženčevega zagovornika izhaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni dokazov o dogovoru med obdolžencem in posebej obravnavanim mladoletnikom J.T. v smeri storitve navedenega kaznivega dejanja, ker ni dokazov, da bi obdolženec s svojim ravnanjem izvajal na oškodovanca tak fizičen pritisk ali silo, da bi s tem prišlo do zloma volje, kar bi imelo za posledico, da bi obdolžencu in mladoletniku izročil svoje stvari.

Navedenim pritožbenim izvajanjem ni mogoče pritrditi. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je verjelo oškodovancu in njegovi materi A. H.. Ne gre prezreti dejstva, da sta se obdolženec in mladoletnik srečala pred dejanjem v gostilni, nato pa potrkala pri oškodovancu, ki jima je odprl, s pretvezo, da bi obdolženec potreboval pšenico za ribičijo, mladoletnik pa je imel čez glavo potegnjeno črno kapo, tako da ga oškodovanec po obrazu ni mogel prepoznati. V sobi s pšenico pa ga je obdolženec prijel odzadaj za ramena ter ga vrgel na bok na tla, medtem ko je mladoletnik odšel v spodnje prostore in strgal telefonsko žico. V času, ko pa je mladoletnik fizično obračunaval z oškodovancem, pa je obdolženec iz sobe oškodovančevega brata prinesel vojaško opremo (kar je videla tudi priča A. H.), ki so jo naslednjega dne obdolžencu zasegli, razen hlač, prav tako pa so mu zasegli tudi oškodovančevo uro. Tako ni prav nobenega dvoma, da sta se obdolženec in mladoletnik dogovorila, da bosta oškdovanca oropala, obdolženec pa je s svojim ravnanjem prav gotovo zoper oškodovanca uporabil tudi silo.

Zagovornik obd. D. Z. tako s svojimi pritožbenimi izvajanji dejanskih ugotovitev napadene sodbe ni mogel niti malo omajati in je zato njegova pritožba zoper krivdni izrek neutemeljena.

Prvostopne odločbe o kazenski sankciji pritožba ne napada, njen preizkus pa je narekovala določba 386. člena ZKP, po kateri pritožba, vložena v obdolženčevo korist, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, obsega tudi pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih utemeljenih razlogov za njeno spremembo v korist obdolženca. Na prvi stopnji izrečena najnižja omiljena kazen zapora po mnenju pritožbenega sodišča povsem ustreza obdolženčevi krivdi, okoliščinam v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in tudi osebnosti obdolženca ter njegovemu prejšnjemu življenju.

Po obrazloženem je pritožbeno sodišče, ki pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), o pritožbi zagovornika obdolženca odločilo, kot je razvidno iz izreka te odločbe (člen 391 ZKP).

Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka - četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba Kp 1314/93
• VSM sklep Kp 499/99
• VSL sodba I Cpg 341/99