VSM sodba Kp 303/99

Jedro

Sodišče prve stopnje je kršilo kazenski zakon v obdolženčevo škodo, ko je nekritično sledilo obtožbi in dejanji obdolženca pod točki 2 a in 2 b pravno opredelilo kot dve samostojni kaznivi dejanji, čeprav imata vse potrebne elemente za pravno opredelitev kot nadaljevano kaznivo dejanje omogočanja uživanja mamil po drugem v zvezi s prvim odstavkom 197. člena KZ. Kaznivi dejanji sta istovrstni, saj je obdolženec pod točko 2 a izreka omogočal uživanje mamil polnoletni pot točko 2 b pa mladoletni osebi, prav tako pa je podan enotni psihični odnos obdolženca pri omogočanju uživanja mamil.

 

Izrek

Ob reševanju pritožbe zagovornika obd. D. H. - G. se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni: - v krivdnem izreku tako, da se izreče, da je obdolženec z dejanji, opisanimi v točkah 2 a in 2 b storil nadaljevano kaznivo dejanje iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 197. člena KZ, - v odločbi o kazenski sankciji pa tako, da se obdolžencu za nadaljevano kaznivo dejanje pod točko 2 a in 2 b z uporabo omilitvenih določil 1. točke 42. člena in 2. točke 43. člena KZ po drugem odstavku 197. člena KZ izreče kazen 6 (šest) mesecev zapora, - v odločbi o izrečeni enotni kazni pa tako, da se obdolžencu izreče enotna kazen 1 (eno) leto in 2 (dva) meseca zapora.

Pritožba zagovornika obdolženca se kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obd. D. H.

G. za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (KZ), kaznivega dejanja omogočanja uživanja mamil po prvem odstavku 197. člena KZ in kaznivega dejanja omogočanja uživanja mamil po drugem odstavku 197. člena KZ. Za nadaljevano kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili je določilo posamezno kazen šest mesecev zapora, za kaznivi dejanji omogočanja uživanja mamil pa posamični kazni po tri mesece zapora. Po prvem odstavku 48. člena KZ je obdolžencu s sodbo Okrožnega sodišča v ... opr. št. K 291/98 z dne 8.12.1998 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v ... opr. št. Kp 38/99 izrečeno zaporno kazen v višini šest mesecev štelo za določeno. Na podlagi drugega odstavka 47. člena KZ je obdolžencu izreklo enotno kazen eno leto in tri mesece zapora. Po prvem odstavku 49. člena KZ je obdolženemu v izrečeno enotno kazen vštelo čas, ki ga je ta prestal v priporu v kazenski zadevi opr. št.

K 291/98, in sicer od 24.9.1998 od 10.50 ure dalje. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter izreklo, da nagrada in potrebni izdatki obdolženčevega zagovornika na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP obremenjujejo proračun.

Proti tej sodbi se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz obrazložitve pritožbe pa izhaja, da tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da obdolženca oprosti krivde za očitana kazniva dejanja, podrejeno pa, da izrečeno kazen zapora zniža.

Pregled zadeve je pokazal naslednje: Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo ugotovilo, da je storil vsa v prvostopnem izreku podrobneje opisana kazniva dejanja. Zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženčevega zagovornika pa dodaja: Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe pri vsakem posameznem kaznivem dejanju navedlo tehtne in prepričljive razloge o tem, zakaj in na osnovi katerih dokazov je obdolžencu storitev kaznivega dejanja dokazana, pritožbena izvajanja obdolženčevega zagovornika, v katerih pavšalno graja dokazno oceno prvostopnega sodišča, ko ni sledilo izpovedbam prič M. H. in T. F., ki sta na glavni obravnavi zanikala izpovedbe iz preiskave, in ko je verjelo pričama B. S. in A. J., pa pravilnosti krivdnega izreka ne morejo niti malo omajati. Sodišče prve stopnje namreč pravilno zaključuje, da sta priči H. in F. v preiskavi natančno opisali kako, kdaj in za koliko sta kupovali mamila od obdolženca, pri čemer sta obe popolnoma enako opisali način prodaje mamila. Povsem sprejemljiv pa je tudi zaključek prvostopnega sodišča, da ne more sprejeti F. trditve, da je v preiskavi govoril proti obdolžencu, ker sta sprta, saj se še nista pobotala in pričakovanje priče, da bo obdolženec v njegovi kazenski zadevi pričal njemu v prid, ne more imeti uspeha.

Na osnovi obrazloženega se pokaže, da je pritožba obdolženčevega zagovornika uperjena zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljena.

Pri preizkusu napadene sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon v obdolženčevo škodo, ko je nekritično sledilo obtožbi in dejanji obdolženca pod točki 2 a in 2 b pravno opredelilo kot dve samostojni kaznivi dejanji, čeprav imata vse potrebne elemente za pravno opredelitev kot nadaljevano kaznivo dejanje omogočanja uživanja mamil po drugem v zvezi s prvim odstavkom 197. člena KZ. Kaznivi dejanji sta istovrstni, saj je obdolženec pod točko 2 a izreka omogočal uživanje mamil polnoletni pot točko 2 b pa mladoletni osebi, prav tako pa je podan enotni psihični odnos obdolženca pri omogočanju uživanja mamil. Obdolženec pa je tudi izrabljal enako priložnost, in sicer odvisnost od mamil B. S. kot ml.

T. F.. Zato je pritožbeno sodišče, ki ugotavja, da je podana kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, napadeno sodbo spremenilo tako, da je obe dejanji obdolženca, opisani v prvostopnem krivdnem izreku v točkah 2 a in 2 b, pravno opredelilo kot eno nadaljevano kaznivo dejanje omogočanja uživanja mamil po drugem v zvezi s prvim odstavkom 197. člena KZ.

Zagovornik obdolženca v pritožbi pritožbenega razloga zaradi odločbe o kazenski sankciji ni obrazložil. Je pa pritožbeno sodišče v skladu z določbo 386. člena ZKP preizkusilo napadeno sodbo tudi v tej smeri.

Pri tem je prišlo do zaključka, da je sodišče prve stopnje vse okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazenske sankcije, pravilno ugotovilo in tudi primerno ovrednotilo ter obdolžencu izreklo povsem ustrezno zaporno kazen ter ni nobenih utemeljenih razlogov za njeno spremembo v obdolženčevo korist. Ker pa je pritožbeno sodišče na novo pravno opredelilo obdolženčevi dejanji pod točko 2 a in 2 b izreka izpodbijane sodbe kot eno nadaljevano kaznivo dejanje, je moralo na novo izreči posamično in enotno kazen. Tako je obdolžencu za to nadaljevano kaznivo dejanje ob uporabi omilitvenih določil izreklo šest mesecev zapora ter enotno kazen eno leto in dva meseca zapora, ki je nekoliko nižja od tiste, ki mu je bila izrečena na prvi stopnji po pravilih o steku. Pritožbeno sodišče je prepričano, da ustreza teži kaznivih dejanj in vsem tistim okoliščinam, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije.

Po obrazloženem je pritožbeno sodišče, ki pri preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo drugih kršitev iz prvega odstavka 383. člena ZKP, o pritožbi obdolženčevega zagovornika upravičeno odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker je bila sodba sodišča prve stopnje spremenjena v obdolženčevo korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Kp 705/2004
• VSL sodba I Kp 967/2007
• VSL sodba Kp 1022/93