VSM sodba Kp 712/98

Jedro

Ni podano nadaljevano kaznivo dejanje po prvem odstavku 169. člena KZ, ampak gre za dve kaznivi dejanji po prvem odstavku 169. člena KZ, ker je to tako imenovano osebno kaznivo dejanje, pri katerem se šteje, da gre za toliko kaznivih dejanj, kolikor je oškodovancev.

 

Izrek

Pritožbi zagovornika obd. E. M. se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni: - V odločbi o kazenski sankciji tako, da se obd. E. M. z uporabo drugega odstavka 50. člena KZ izreče p o g o j n a o b s o d b a , s katero se mu na prvi stopnji izrečena denarna kazen 15-dnevnih zneskov denarne kazni, to je 25.005,00 SIT ne bo izvršila, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja.

- V odločbi o stroških kazenskega postopka pa tako, da se obd.

E. M. po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprosti plačila stroškov kazenskega postopka, ki zadevajo povprečnino.

V ostalem se pritožba zagovornika obd. E. M. zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z zgoraj navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. E. M. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 169. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu po navedenem zakonskem določilu izreklo 15-dnevnih zneskov denarne kazni, to je 25.005,00 SIT denarne kazni, plačljive v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je sodišče obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, in sicer stroškov pooblaščenca zasebnih tožilk L. D. in M. D. ter povprečnine.

Zoper to sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik iz pritožbenih razlogov kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločb o kazenski sankciji ter stroških kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj obdolženca oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, naj napadeno sodbo razveljavi.

Pregled zadeve je pokazal naslednje: Pritožba ne opredeljuje, v kateri smeri naj bi sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon (po kateri točki 372. člena ZKP) in meni, da naj bi bil ta pritožbeni razlog podan v posledici zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Takšno stališče pritožbe pa je zgrešeno, ker kršitev kazenskega zakona vselej predpostavlja, da je sodišče dejansko stanje pravilno ugotovilo.

Podan pa tudi ni uveljavljani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker je sodišče prve stopnje izvedene dokaze pravilno ocenilo in na tej osnovi zanesljivo ugotovilo, da je obd. M. storil v izreku napadene sodbe podrobneje opisano kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne, prepričljive in povsem sprejemljive razloge o tem, zakaj obd. M. vsega ni verjelo in zakaj ga je spoznalo za krivega.

Pritožbeno sodišče takšno dokazno oceno v celoti sprejema, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja: Obdolženčev zagovornik v pritožbi v bistvu le ponavlja obdolženčev zagovor, da inkriminiranih besed, ki so razžalile obe zasebni tožilki, ni izrekel in da naj bi bile zato izpovedbe obeh zasebnih tožilk, F. P. in K. Š. neresnične.

Takim pritožbenim izvajanjem ni mogoče pritrditi. Obdolženec je namreč sam priznal, da je proti zasebni tožilki L. D. rekel, da je njen genski oče, da pa nima nobenega dokaza, da je njen oče. Glede na navedeno je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje kljub obdolženčevemu zanikanju upravičeno zaključilo, da je izrekel v izreku napadene sodbe navedene žaljivke. Izpovedbe prič L. D., F. P.

in K. Š. res niso povsem skladne, so pa vse te priče le potrdile navedbe v obeh zasebnih tožbah. Ker F. P. in K. Š. z obdolženčevimi besedami osebno nista bila prav nič prizadeta, ni nobenega razloga za dvom v njuni izpovedbi.

Obdolženčev zagovornik s svojimi pritožbenimi izvajanji dejanskih ugotovitev napadene sodbe ni mogel niti malo omajati in je zato njegova pritožba zoper krivdni izrek nuetemeljena.

Glede na pritožbo obdolženčevega zagovornika je pritožbeno sodišče preizkusilo tudi prvostopno odločbo o kazenski sankciji. Pri tem je prišlo do zaključka, da je sodišče prve stopnje v premajhni meri upoštevalo podane olajševalne okoliščine, zlasti obdolženčevo dosedanjo nekaznovanost in težo storjenih kaznivih dejanj.

Pritožbeno sodišče meni, da je moč utemeljeno pričakovati, da bo že opozorilo ob zagroženi kazni dovolj vplivalo na obd. M., da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Zaradi tega je pritožbeno sodišče obdolžencu izreklo pogojno obsodbo ob splošnem pogoju, da v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja.

Utemeljena pa je tudi pritožba obdolženčevega zagovornika zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka. Iz podatkov spisa izhaja, da je obdolženec upokojenec, iz pritožbi priložene fotokopije obvestila ZPIZ pa je razvidno, da je obdolženec 30.11.1998 na račun pokojnine prejel le 34.985,50 SIT. Ker obdolženec nima drugega premoženja, bi bilo po oceni pritožbenega sodišča zaradi plačila stroškov kazenskega postopka ogroženo njegovo vzdrževanje. Zaradi tega je pritožbeno sodišče ugodilo tudi v tem delu utemeljeni pritožbi obdolženčevega zagovornika in obdolženca oprostilo plačila povprečnine.

Pri preizkusu napadene sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo takih kršitev zakona iz 383. člena ZKP, ki bi jih moralo upoštevati po uradni dolžnosti.

Sodba pritožbenega sodišča temelji na določilu prvega odstavka 394. člena ZKP.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker je bilo s sodbo pritožbenega sodišča deloma odločeno v obdolženčevo korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).

Ob koncu pritožbeno sodišče opozarja, da v obravnavani zadevi ne gre za nadaljevano kaznivo dejanje po prvem odstavku 169. člena KZ, ampak za dve kaznivi dejanji po prvem odstavku 169. člena KZ, ker gre za tako imenovano osebno kaznivo dejanje, pri katerem se šteje, da gre za toliko kaznivih dejanj, kolikor je oškodovancev. Ker pa je bil z odločitvijo sodišča prve stopnje kršen kazenski zakon v smeri 4. točke 372. člena ZKP v korist obd. M., pritožbeno sodišče lahko na navedeno pomanjkljivost le opozarja.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba Kp 136/2007
• VSK sodba Kp 78/2005
• VSL sodba I Kp 75/2005