VSM sodba Kp 580/99

Jedro

Za izrek stranske kazni iz člena 39 KZ niso potrebni pogoji iz drugega odstavka 68. člena KZ, ki se nanašajo na varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja, zato razlogi napadene sodbe, s katerimi prvostopno sodišče utemeljuje neizrek stranske kazni, niso sprejemljivi.

 

Izrek

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obd. S. M.

za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 325.člena KZ: - po drugem odstavku 325.člena KZ izreče kazen 10 (deset) mesecev zapora, - po členu 39 KZ pa izreče stranska kazen prepoved vožnje motornega vozila B-kategorije za čas 6 (šest) mesecev.

Obdolženec se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. S. M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 325. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen deset mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona.

Proti tej sodbi se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom, da pritožbeno sodišče obdolžencu na prvi stopnji izrečeno pogojno obsodbo spremeni v nepogojno zaporno kazen, po 39. členu KZ pa mu izreče še stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša z izvajanji pritožbe, da sodišče prve stopnje ni ustrezno ocenilo vseh okoliščin, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije ter da je prevelik poudarek dalo ugotovljenim olajševalnim okoliščinam, premalo pa je upoštevalo težo kaznivega dejanja in stopnjo njegove družbene nevarnosti. V posledici tega je obdolžencu neutemeljeno izreklo pogojno obsodbo, neutemeljeno pa je zavrnilo tudi predlog okrožnega državnega tožilca za izrek stranske kazni po členu 39 KZ.

Prometno nesrečo s smrtnim izidom je obdolženec povzročil z grobo kršitvijo cestnoprometnih predpisov, saj je zapeljal na prednostno cesto, ne da bi upošteval prometni znak "Ustavi" in na vozišču temu ustrezno talno oznako. Obdolženčeva relativna neizkušenost kot voznika, na katero se je med drugim skliceval, bi zahtevala od njega precej bolj previdno vožnjo, zlasti še, ker je bil v njemu nepoznanem kraju, pa zato te okoliščine sodišče prve stopnje nikakor ne bi smelo šteti obdolžencu kot olajševalno. Prezreti tudi ni, da je ob tem, ko je grobo izsilil prednost pokojnemu oškodovancu, znatno prekoračil tudi najvišjo dovoljeno hitrost za vožnjo v mestu, to pa je nedvomno prispevalo k še težjim posledicam prometne nesreče, ki jo je zakrivil, kot pa bi nastale ob trčenju vozil z nižjo hitrostjo. V prometni nezgodi sta ob oškodovancu, ki je zaradi poškodb umrl, bili razen obdolženca poškodovani še dve drugi osebi, od katerih je ena utrpela hudo telesno poškodbo, to pa daje obdolženčevemu dejanju precej večjo težo, kot jo je ocenilo sodišče prve stopnje. Vse navedeno in pa izključna obdolženčeva krivda za prometno nezgodo, pritrjuje pritožbi okrožnega državnega tožilca, da izrek pogojne obsodbe za to kaznivo dejanje ni utemeljen. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in obdolžencu izreklo kazen deset mesecev zapora. Prepričano je, da ta kazen ustreza teži kaznivega dejanja, stopnji obdolženčeve krivde in vsem drugim, za izbiro in odmero kazni upoštevnim okoliščinam (drugi odstavek 41. člena KZ). Pri njeni odmeri so v zadostni meri prišle do izraza vse tiste olajševalne okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, razen seveda obdolženčeve relativne neizkušenosti kot voznika, saj te v obravnavanem primeru nikakor ni mogoče šteti obdolžencu v korist.

Pritožbeno sodišče je ugodilo tudi pritožbenemu predlogu za izrek stranske kazni obdolžencu iz člena 39 KZ. Predlog je utemeljen tako iz razlogov generalne kot tudi specialne prevencije. Za izrek te kazni niso potrebni pogoji iz drugega odstavka 68. člena KZ, ki se nanašajo na varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja, zato razlogi napadene sodbe, s katerimi prvostopno sodišče utemeljuje neizrek stranske kazni, niso sprejemljivi. Soglašati tudi ni mogoče z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da obdolženec ne predstavlja agresivnega voznika. Neupoštevanje prometnega znaka "Ustavi" in vožnja s hitrostjo, ki znatno presega dovoljeno, kot je to bilo v obravnavanem primeru, namreč nasprotujeta navedeni ugotovitvi, istočasno pa sta podlaga za izrek stranske kazni obdolžencu. Pri njeni odmeri je pritožbeno sodišče upoštevalo vse okoliščine, v katerih je obdolženec kršil cestnoprometne predpise in storil obravnavano kaznivo dejanje, pa je zato prepričano, da je tudi dolžina izrečene kazni primerna.

Po obrazloženem, in ker ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, na katere je dolžno paziti, je pritožbeno sodišče o pritožbi okrožnega državnega tožilca odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP).

Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje, in ker bo moral obdolženec na prestajanje zaporne kazni, ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Kp 1146/99
• VSL sodba I Kp 787/99
• VSL sodba I Kp 947/99