VSM sodba Kp 702/99

Jedro

Podlaga za ugotavljanje nesposobnosti za varno upravljanje motornih vozil (drugi odstavek 68.člena KZ) so med drugim tudi okoliščine, v katerih je obtoženec storil predmetno kaznivo dejanje.

 

Izrek

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtožencu na prvi stopnji izrečena kazen deset mesecev zapora zviša na 1 (eno) leto zapora, po določbi prvega odstavka 68.člena KZ pa se obtožencu izreče varnostni ukrep prepovedi izdaje vozniškega dovoljenja A-kategorije za čas enega leta, pri čemer se čas, prestan v zaporu ne všteva v čas prestajanja tega ukrepa.

Pritožba obtoženčeve zagovornice se zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženca se oprosti povrnitve stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6.točke drugega odstavka 92.člena ZKP.

Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obt. S. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 325.člena Kazenskega zakonika ter mu izreklo kazen 10 mesecev zapora. Po določbi četrtega odstavka 95.člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6.točke drugega odstavka 92.člena istega zakona, hkrati pa tudi odločilo, da se potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice izplačajo iz proračunskih sredstev.

Okrožni državni tožilec in obtoženčeva zagovornica sta se pritožila proti takšni sodbi, oba zaradi odločbe o kazenski sankciji, zagovornica pa še zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Okrožni državni tožilec predlaga, naj pritožbeno sodišče obtožencu zviša na prvi stopnji izrečeno zaporno kazen, hkrati pa mu po določbah 68.člena KZ izreče varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja. Zagovornica pa se zavzema za razveljavitev napadene sodbe ali za njeno ustrezno spremembo. V odgovoru na pritožbo okrožnega državnega tožilca pa zagovornica predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje: Pritožba obtoženčeve zagovornice pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona ni opredelila glede tega, katere konkretne kršitve bi naj bile podane.

Iz pritožbene obrazložitve tudi ni razvidno, s čim bi naj sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon. Slednje kršitve pa ni ugotovilo niti pritožbeno sodišče, ko je preizkusilo prvostopno sodbo po uradni dolžnosti (2.točka prvega odstavka 383.člena ZKP). Iz izvajanj pritožbe pa se da glede zatrjevanega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka sklepati, da ima v mislih kršitev 11.točke prvega odstavka 371.člena ZKP, ko navaja, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Ker pa pri tem ne pove, katera so tista konkretna dejstva, ki jih sodišče prve stopnje ni ocenilo, in ker uradni preizkus v tej smeri ni pokazal bistvenih pomanjkljivosti, je tudi uveljavljanje tega pritožbenega razloga brez podlage.

Dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo pravilno in popolno. Vsa odločilna dejstva je v celoti razjasnilo, obtoženčev zagovor in zbrane dokaze pa tudi pravilno ocenilo. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki napadene sodbe ter le še v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, dodaja: Ko pritožba napada pravilnost pred sodiščem prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja, se sklicuje na dve okoliščini, ki bi ju po njenem stališču moralo upoštevati sodišče prve stopnje, in sicer da je obtoženec izgubil kontrolo nad motorjem, ker se je pokojni oškodovanec v levem ovinku nagnil v desno namesto v levo, in da je dovoljena hitrost na kritičnem odseku znašala 80 km/h, kar je obtoženca zavedlo ter da je to hitrost po izvedenčevih ugotovitvah prekoračil le za 5 km/h. Obtoženec je v zagovoru (l.štev.53) pojasnil, da misli, da je k temu, da ga je sredi ovinka zaneslo na travnati predel na desni strani ceste in nato vrglo v betonski propust, doprineslo tudi dejstvo, da se je morda sopotnik nagnil v desno namesto v levo. Iz takšnega obtoženčevega zagovora sledi, da je zgolj sklepal o navedenem ravnanju pok. A. R.. Glede na to ni moč zaključiti, da je navedena okoliščina dejansko obstajala. Zato je sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati. Posebej še ob upoštevanju povsem jasnega, določnega in strokovno utemeljenega izvida in mnenja izvedenca prometne stroke dr. Š. Š.. Sodišče prve stopnje je tedaj pravilno zaključilo, da je obtoženec povzročil prometno nesrečo z vožnjo pod vplivom alkohola, brez vozniškega dovoljenja ter v posledici tega s prehitro vožnjo v oster levi ovinek. Sklicevanje pritožbe na dovoljeno hitrost in njeno minimalno prekoračitev ni upoštevno, ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenčevega mnenja pravilno ugotovilo, da bi bila primerna hitrost na kritičnem odseku cestišča okoli 60 km/h, obtoženec pa je bil dolžan prilagoditi hitrost vožnje okoliščini, da je vozil v oster levi ovinek. Da slednjega ni storil, ne izhaja le iz njegovega zagovora, temveč tudi iz že nakazanih ugotovitev, ki temeljijo na pravilno ocenjenem mnenju izvedenca prometne stroke. V takem položaju, in ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obtoženec ravnal s krivdno obliko zavestne malomarnosti, ni podlage za zaključek, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter je zato proti krivdnemu izreku naperjeno pritožbo bilo treba zavrniti.

Preizkus odločbe o kazenski sankciji, ki jo napadata oba pritožnika, je pokazal, da je utemeljena le pritožba okrožnega državnega tožilca.

Le-ta upravičeno poudarja, da je teža obtoženčevega dejanja večja, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Obtoženec je namreč povzročil prometno nesrečo s hudimi posledicami ter s kršitvijo več prometnih predpisov, med katerimi zlasti vožnja v vinjenem stanju in z njo povezana prehitra vožnja brez ustreznih vozniških izkušenj povečujeta težo njegovega dejanja. Vse to in ugotovljena stopnja obtoženčeve kazenske odgovornosti narekuje zvišanje na prvi stopnji izrečene kazni 10 mesecev na eno leto zapora. V tako zvišani kazni pa so v ustrezni meri prišle do izraza vse pred sodiščem prve stopnje ugotovljene olajševalne okoliščine in obteževalna okoliščina, ki zadeva obtoženčevo dosedanjo kaznovanost.

Pritožba okrožnega državnega tožilca pa se tudi upravičeno poteguje za izrek varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja v obliki prepovedi izdaje le-tega za določeno dobo. Kot sledi iz podatkov spisa je obtoženec vozil neregistrirano motorno kolo brez ustreznega vozniškega dovoljenja. Po določbi prvega odstavka 68.člena KZ se sme za čas od enega do petih let storilcu kaznivega dejanja bodisi odvzeti vozniško dovoljenje bodisi izreči, da se mu ne izda, če ga nima za določene vrste motornih vozil, in sicer ob spoznanju, da bi storilčeva udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet zaradi njegove nesposobnosti za varno upravljanje z motornimi vozili. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem pritožbe okrožnega državnega tožilca, da so podlaga za ugotavljanje nesposobnosti za varno upravljanje motornih vozil med drugim tudi okoliščine, v katerih je obtoženec storil predmetno kaznivo dejanje. Na takšno nesposobnost kaže dejstvo, da je v javnem prometu brez vozniškega dovoljenja in vinjen vozil neregistrirano motorno kolo. Za voznika, ki nima opravljenega vozniškega izpita z vsemi zanj predpisanimi preizkusi ni moč zaključiti, da je sposoben za varno vožnjo. Zato obtoženec s takim ravnanjem vsekakor predstavlja nevarnost za javni promet. Glede na to je pritožbeno sodišče sledilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in obtožencu izreklo navedeni varnosti ukrep za dobo enega leta, pri čemer se mu čas, prestan v zaporu ne všteva v čas trajanja ukrepa (tretji odstavek 68.člena KZ).

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče odločilo tako, kakor je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394.člena in 391.člen ZKP).

Iz istih razlogov kakor sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obtoženca oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 98.člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

 

Obrazložitev

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtožencu na prvi stopnji izrečena kazen deset mesecev zapora zviša na 1 (eno) leto zapora, po določbi prvega odstavka 68.člena KZ pa se obtožencu izreče varnostni ukrep prepovedi izdaje vozniškega dovoljenja A-kategorije za čas enega leta, pri čemer se čas, prestan v zaporu ne všteva v čas prestajanja tega ukrepa.

Pritožba obtoženčeve zagovornice se zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženca se oprosti povrnitve stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6.točke drugega odstavka 92.člena ZKP.

Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obt. S. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 325.člena Kazenskega zakonika ter mu izreklo kazen 10 mesecev zapora. Po določbi četrtega odstavka 95.člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6.točke drugega odstavka 92.člena istega zakona, hkrati pa tudi odločilo, da se potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice izplačajo iz proračunskih sredstev.

Okrožni državni tožilec in obtoženčeva zagovornica sta se pritožila proti takšni sodbi, oba zaradi odločbe o kazenski sankciji, zagovornica pa še zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Okrožni državni tožilec predlaga, naj pritožbeno sodišče obtožencu zviša na prvi stopnji izrečeno zaporno kazen, hkrati pa mu po določbah 68.člena KZ izreče varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja. Zagovornica pa se zavzema za razveljavitev napadene sodbe ali za njeno ustrezno spremembo. V odgovoru na pritožbo okrožnega državnega tožilca pa zagovornica predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje: Pritožba obtoženčeve zagovornice pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona ni opredelila glede tega, katere konkretne kršitve bi naj bile podane.

Iz pritožbene obrazložitve tudi ni razvidno, s čim bi naj sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon. Slednje kršitve pa ni ugotovilo niti pritožbeno sodišče, ko je preizkusilo prvostopno sodbo po uradni dolžnosti (2.točka prvega odstavka 383.člena ZKP). Iz izvajanj pritožbe pa se da glede zatrjevanega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka sklepati, da ima v mislih kršitev 11.točke prvega odstavka 371.člena ZKP, ko navaja, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Ker pa pri tem ne pove, katera so tista konkretna dejstva, ki jih sodišče prve stopnje ni ocenilo, in ker uradni preizkus v tej smeri ni pokazal bistvenih pomanjkljivosti, je tudi uveljavljanje tega pritožbenega razloga brez podlage.

Dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo pravilno in popolno. Vsa odločilna dejstva je v celoti razjasnilo, obtoženčev zagovor in zbrane dokaze pa tudi pravilno ocenilo. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki napadene sodbe ter le še v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, dodaja: Ko pritožba napada pravilnost pred sodiščem prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja, se sklicuje na dve okoliščini, ki bi ju po njenem stališču moralo upoštevati sodišče prve stopnje, in sicer da je obtoženec izgubil kontrolo nad motorjem, ker se je pokojni oškodovanec v levem ovinku nagnil v desno namesto v levo, in da je dovoljena hitrost na kritičnem odseku znašala 80 km/h, kar je obtoženca zavedlo ter da je to hitrost po izvedenčevih ugotovitvah prekoračil le za 5 km/h. Obtoženec je v zagovoru (l.štev.53) pojasnil, da misli, da je k temu, da ga je sredi ovinka zaneslo na travnati predel na desni strani ceste in nato vrglo v betonski propust, doprineslo tudi dejstvo, da se je morda sopotnik nagnil v desno namesto v levo. Iz takšnega obtoženčevega zagovora sledi, da je zgolj sklepal o navedenem ravnanju pok. A. R.. Glede na to ni moč zaključiti, da je navedena okoliščina dejansko obstajala. Zato je sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati. Posebej še ob upoštevanju povsem jasnega, določnega in strokovno utemeljenega izvida in mnenja izvedenca prometne stroke dr. Š. Š.. Sodišče prve stopnje je tedaj pravilno zaključilo, da je obtoženec povzročil prometno nesrečo z vožnjo pod vplivom alkohola, brez vozniškega dovoljenja ter v posledici tega s prehitro vožnjo v oster levi ovinek. Sklicevanje pritožbe na dovoljeno hitrost in njeno minimalno prekoračitev ni upoštevno, ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenčevega mnenja pravilno ugotovilo, da bi bila primerna hitrost na kritičnem odseku cestišča okoli 60 km/h, obtoženec pa je bil dolžan prilagoditi hitrost vožnje okoliščini, da je vozil v oster levi ovinek. Da slednjega ni storil, ne izhaja le iz njegovega zagovora, temveč tudi iz že nakazanih ugotovitev, ki temeljijo na pravilno ocenjenem mnenju izvedenca prometne stroke. V takem položaju, in ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obtoženec ravnal s krivdno obliko zavestne malomarnosti, ni podlage za zaključek, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter je zato proti krivdnemu izreku naperjeno pritožbo bilo treba zavrniti.

Preizkus odločbe o kazenski sankciji, ki jo napadata oba pritožnika, je pokazal, da je utemeljena le pritožba okrožnega državnega tožilca.

Le-ta upravičeno poudarja, da je teža obtoženčevega dejanja večja, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Obtoženec je namreč povzročil prometno nesrečo s hudimi posledicami ter s kršitvijo več prometnih predpisov, med katerimi zlasti vožnja v vinjenem stanju in z njo povezana prehitra vožnja brez ustreznih vozniških izkušenj povečujeta težo njegovega dejanja. Vse to in ugotovljena stopnja obtoženčeve kazenske odgovornosti narekuje zvišanje na prvi stopnji izrečene kazni 10 mesecev na eno leto zapora. V tako zvišani kazni pa so v ustrezni meri prišle do izraza vse pred sodiščem prve stopnje ugotovljene olajševalne okoliščine in obteževalna okoliščina, ki zadeva obtoženčevo dosedanjo kaznovanost.

Pritožba okrožnega državnega tožilca pa se tudi upravičeno poteguje za izrek varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja v obliki prepovedi izdaje le-tega za določeno dobo. Kot sledi iz podatkov spisa je obtoženec vozil neregistrirano motorno kolo brez ustreznega vozniškega dovoljenja. Po določbi prvega odstavka 68.člena KZ se sme za čas od enega do petih let storilcu kaznivega dejanja bodisi odvzeti vozniško dovoljenje bodisi izreči, da se mu ne izda, če ga nima za določene vrste motornih vozil, in sicer ob spoznanju, da bi storilčeva udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet zaradi njegove nesposobnosti za varno upravljanje z motornimi vozili. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem pritožbe okrožnega državnega tožilca, da so podlaga za ugotavljanje nesposobnosti za varno upravljanje motornih vozil med drugim tudi okoliščine, v katerih je obtoženec storil predmetno kaznivo dejanje. Na takšno nesposobnost kaže dejstvo, da je v javnem prometu brez vozniškega dovoljenja in vinjen vozil neregistrirano motorno kolo. Za voznika, ki nima opravljenega vozniškega izpita z vsemi zanj predpisanimi preizkusi ni moč zaključiti, da je sposoben za varno vožnjo. Zato obtoženec s takim ravnanjem vsekakor predstavlja nevarnost za javni promet. Glede na to je pritožbeno sodišče sledilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in obtožencu izreklo navedeni varnosti ukrep za dobo enega leta, pri čemer se mu čas, prestan v zaporu ne všteva v čas trajanja ukrepa (tretji odstavek 68.člena KZ).

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče odločilo tako, kakor je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394.člena in 391.člen ZKP).

Iz istih razlogov kakor sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obtoženca oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 98.člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Kp 40/00
• VSK sodba Kp 498/99
• VSC sodba Kp 339/99