VSM sodba Kp 541/97

Jedro

Ni sprejemljivo stališče pritožbe, da oškodovančeva vožnja, ni v vzročni zvezi z nastalimi posledicami, ker da je varno prehitel traktor in tudi varno zapeljal nazaj na svoj vozni pas.

Potrebno je izhajati iz celotnega dogajanja na vozišču pred obtoženčevim ukrepanjem. Nakazovanje, da je oškodovanec s svojim protipredpisnim načinom vožnje bil pričakovana ovira, ni v skladu z iz Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa izhajajočim načelom zaupanja.

 

Izrek

Pritožba okrožnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stroški pritožbenega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje po določbi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obt. B. P. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 325. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ) ter skladno z določbami prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka, potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

Proti takšni sodbi se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi in razveljavi prvostopno sodbo ter zadevo vrne v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče je o seji obvestilo obtoženca, njegovega zagovornika in višjega državnega tožilca. Seje se je udeležil le slednji, ne pa tudi obtoženec in njegov zagovornik. Ker sta bila o seji v redu obveščena, jo je pritožbeno sodišče opravilo v njuni odsotnosti (četrti odstavek 378. člena ZKP).

Pritožba ni utemeljena.

Pravilen je namreč zaključek sodišča prve stopnje o pomanjkanju dokazov glede obstoja vzročne zveze med obtoženčevo kršitvijo določbe prvega odstavka 45. člena ZTVCP in nastalimi posledicami. Zato pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je napadena sodba utemeljila oprostilni izrek in le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji dodaja: Pritožba se predvsem sklicuje na mnenje izvedenca prometne stroke Ž.

L. , ki je dopustil možnost, da je obtoženec pred trčenjem vozil s hitrostjo v razponu od 80 do 98 km/h in s tem vsekakor več kot 80 km/h. Istočasno se sklicuje na izvedenčev zaključek, da do nezgode ne bi prišlo, če bi obtoženec vozil v okviru omejitve hitrosti in bi na zaznavo nevarne situacije pričel z blagim zaviranjem zmanjševati hitrost. Meni tudi, da bi obtoženec glede na mokro cestišče in blagi desni ovinek in glede na izkušnje moral zmanjšati hitrost vožnje izpod dovoljene, da bi lahko pred vsako pričakovano oviro pravilno ukrepal, po potrebi vozilo tudi ustavil. Oškodovanec je namreč bil na frekventni cesti Ljutomer - Ormož za obtoženca pričakovana ovira.

S takšnimi pritožbenimi navedbami ni moč soglašati. Glede na pomanjkanje dokazov, predvsem zavornih sledi obtoženčevega avtomobila, je sodišče prve stopnje upravičeno izhajalo iz ugotovitve, da je obtoženec proti kraju nezgode vozil s hitrostjo 80 km/h, in da takšna hitrost ob upoštevanju stanja vozišča ni bila neprimerna. V zvezi s temi okoliščinami se je utemeljeno oprlo na mnenje izvedenca prometne stroke Ž. L. Pri tem pa je pravilno ocenilo tudi tisti del njegovega mnenja, v katerem obrazlaga, kakšna bi morala biti obtoženčeva reakcija, s katero bi se lahko izognil trčenju z avtomobilom, ki je vozil iz nasprotne strani in prehiteval traktor. Pravilno je namreč zaključilo, da obtoženčeve dejanske reakcije ni moč šteti kot povsem nepravilne in torej takšne, ki bi bila v nasprotju z ukrepanjem večine voznikov. Predvsem pa je treba izhajati iz celotnega dogajanja na vozišču pred obtoženčevim ukrepanjem, ki mu pritožba pripisuje premajhen pomen. To je prehitevanje traktorja, za katerega se je odločil voznik osebnega avtomobila R-4, na delu ceste, kjer to zaradi nepreglednosti ni dovoljeno. S tem je ustvaril nevarno situacijo, zaradi katere je obtoženec z namenom preprečitve trčenja in s tem preprečitve nezgode reagiral z zaviranjem. Takšno njegovo ukrepanje je sledilo v trenutku, ko se mu je odprla preglednost na področje vozišča, po katerem sta peljala traktor in prehitevajoči osebni avto, ki ga je vozil pokojni oškodovanec. Vozilo slednjega pa se je v tem trenutku nahajalo na levem voznem pasu, torej v fazi prehitevanja.

Ob takem stanju stvari ni sprejemljivo stališče pritožbe, da oškodovančeva vožnja ni v vzročni zvezi z nastalimi posledicami, ker da je varno prehitel traktor in tudi varno zapeljal nazaj na svoj vozni pas. Slednje je v nasprotju z ugotovitvami o načinu trčenja med osebnima avtomobiloma. Iz njih je razvidno, da je bilo oškodovančevo vozilo v zaključni fazi prehitevanja in v položaju, ko še ni bilo v celoti in v poravnani legi na desnem voznem pasu pred traktorjem.

Nakazovanje, da je oškodovanec s svojim protipredpisnim načinom vožnje bil pričakovana ovira, pa ni v skladu z iz Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa izhajajočim načelom zaupanja. Ne glede na v pritožbi poudarjeno frekventnost ceste Ljutomer - Ormož, obtožencu ni moč očitati, da ni mogel pričakovati takšne vožnje vozil iz nasprotne strani, ki ne bo v skladu s prometnimi predpisi. V tako nastalem prometnem položaju je obtoženec zaviral, vendar glede na nujnost takojšnjega ukrepanja, takšne njegove reakcije ni šteti kot neobičajne ali povsem napačne, pa čeprav je obstajala še druga možnost, ki je nakazana v zbranem dokaznem gradivu. Vse to pa je sodišču prve stopnje utemeljeno narekovalo izrek oprostilne sodbe.

Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbeno sodišče pritožbo okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 96. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP.

 

Obrazložitev

Pritožba okrožnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stroški pritožbenega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje po določbi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obt. B. P. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 325. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ) ter skladno z določbami prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka, potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

Proti takšni sodbi se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi in razveljavi prvostopno sodbo ter zadevo vrne v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče je o seji obvestilo obtoženca, njegovega zagovornika in višjega državnega tožilca. Seje se je udeležil le slednji, ne pa tudi obtoženec in njegov zagovornik. Ker sta bila o seji v redu obveščena, jo je pritožbeno sodišče opravilo v njuni odsotnosti (četrti odstavek 378. člena ZKP).

Pritožba ni utemeljena.

Pravilen je namreč zaključek sodišča prve stopnje o pomanjkanju dokazov glede obstoja vzročne zveze med obtoženčevo kršitvijo določbe prvega odstavka 45. člena ZTVCP in nastalimi posledicami. Zato pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je napadena sodba utemeljila oprostilni izrek in le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji dodaja: Pritožba se predvsem sklicuje na mnenje izvedenca prometne stroke Ž. L. , ki je dopustil možnost, da je obtoženec pred trčenjem vozil s hitrostjo v razponu od 80 do 98 km/h in s tem vsekakor več kot 80 km/h. Istočasno se sklicuje na izvedenčev zaključek, da do nezgode ne bi prišlo, če bi obtoženec vozil v okviru omejitve hitrosti in bi na zaznavo nevarne situacije pričel z blagim zaviranjem zmanjševati hitrost. Meni tudi, da bi obtoženec glede na mokro cestišče in blagi desni ovinek in glede na izkušnje moral zmanjšati hitrost vožnje izpod dovoljene, da bi lahko pred vsako pričakovano oviro pravilno ukrepal, po potrebi vozilo tudi ustavil. Oškodovanec je namreč bil na frekventni cesti Ljutomer - Ormož za obtoženca pričakovana ovira.

S takšnimi pritožbenimi navedbami ni moč soglašati. Glede na pomanjkanje dokazov, predvsem zavornih sledi obtoženčevega avtomobila, je sodišče prve stopnje upravičeno izhajalo iz ugotovitve, da je obtoženec proti kraju nezgode vozil s hitrostjo 80 km/h, in da takšna hitrost ob upoštevanju stanja vozišča ni bila neprimerna. V zvezi s temi okoliščinami se je utemeljeno oprlo na mnenje izvedenca prometne stroke Ž. L. Pri tem pa je pravilno ocenilo tudi tisti del njegovega mnenja, v katerem obrazlaga, kakšna bi morala biti obtoženčeva reakcija, s katero bi se lahko izognil trčenju z avtomobilom, ki je vozil iz nasprotne strani in prehiteval traktor. Pravilno je namreč zaključilo, da obtoženčeve dejanske reakcije ni moč šteti kot povsem nepravilne in torej takšne, ki bi bila v nasprotju z ukrepanjem večine voznikov. Predvsem pa je treba izhajati iz celotnega dogajanja na vozišču pred obtoženčevim ukrepanjem, ki mu pritožba pripisuje premajhen pomen. To je prehitevanje traktorja, za katerega se je odločil voznik osebnega avtomobila R-4, na delu ceste, kjer to zaradi nepreglednosti ni dovoljeno. S tem je ustvaril nevarno situacijo, zaradi katere je obtoženec z namenom preprečitve trčenja in s tem preprečitve nezgode reagiral z zaviranjem. Takšno njegovo ukrepanje je sledilo v trenutku, ko se mu je odprla preglednost na področje vozišča, po katerem sta peljala traktor in prehitevajoči osebni avto, ki ga je vozil pokojni oškodovanec. Vozilo slednjega pa se je v tem trenutku nahajalo na levem voznem pasu, torej v fazi prehitevanja.

Ob takem stanju stvari ni sprejemljivo stališče pritožbe, da oškodovančeva vožnja ni v vzročni zvezi z nastalimi posledicami, ker da je varno prehitel traktor in tudi varno zapeljal nazaj na svoj vozni pas. Slednje je v nasprotju z ugotovitvami o načinu trčenja med osebnima avtomobiloma. Iz njih je razvidno, da je bilo oškodovančevo vozilo v zaključni fazi prehitevanja in v položaju, ko še ni bilo v celoti in v poravnani legi na desnem voznem pasu pred traktorjem.

Nakazovanje, da je oškodovanec s svojim protipredpisnim načinom vožnje bil pričakovana ovira, pa ni v skladu z iz Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa izhajajočim načelom zaupanja. Ne glede na v pritožbi poudarjeno frekventnost ceste Ljutomer - Ormož, obtožencu ni moč očitati, da ni mogel pričakovati takšne vožnje vozil iz nasprotne strani, ki ne bo v skladu s prometnimi predpisi. V tako nastalem prometnem položaju je obtoženec zaviral, vendar glede na nujnost takojšnjega ukrepanja, takšne njegove reakcije ni šteti kot neobičajne ali povsem napačne, pa čeprav je obstajala še druga možnost, ki je nakazana v zbranem dokaznem gradivu. Vse to pa je sodišču prve stopnje utemeljeno narekovalo izrek oprostilne sodbe.

Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbeno sodišče pritožbo okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 96. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Kp 1616/2004
• VSC sodba Kp 181/2000
• VSM sodba Kp 571/97