VSM sklep I Cp 766/2007

Jedro

Za presojo ali tožnik upravičeno zahteva s predmetno tožbo odškodnino za novo nepremoženjsko škodo, to je tako, ki je po normalnem teku stvari ne bi bilo mogoče predvideti, bi bilo treba izhajati iz njegovega zdravstvenega stanja ob izdaji sodbe delovnega sodišča dne 16.04.1996. Seveda je dokazno breme o obstoju pogojev za presojo take škode na strani tožeče stranke. Ona bi morala dokazati, da v času izdaje prve sodbe ni bilo mogoče niti predvideti, da se bo tožnikovo zdravstveno stanje, zaradi posledic poškodbe, znatno poslabšalo.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v napadenem obsodilnem delu ter v odločitvi o povrnitvi pravdnih stroškov razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju v izreku pod točko 1. razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino za novo nepremoženjsko škodo v višini 3.338,34 EUR (prej 800.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. V izreku pod točko 2 je odločilo, da se pravdni postopek glede tožbenega zahtevka tožeče stranke po plačilu odškodnine za strah v višini 210.000,00 SIT oziroma 876,31 EUR, ustavi. Pod točko 3 izreka je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 647,53 EUR v roku 15 dni od izdaje te sodbe, od tedaj dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Razsodilo je še, da se v presežku tožbeni zahtevek zavrne.

Proti obsodilnemu delu take sodbe se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge vsebovane v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo dovoliti spremembe tožbe tožeče stranke, saj je slednja namesto prvotne tožene stranke imenovala povsem novo stranko. Ker gre za subjektivno spremembo tožbe, ki ji je tožena stranka nasprotovala, bi bilo treba tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Pritožba nadalje izpostavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov sprejelo napačne zaključke o nastanku nove škode. Pravilna ocena izvedenih dokazov, predvsem izvedenskega mnenja izvedenca dr., česa takega ne izkazuje. Izvedenec je že v prvem mnenju (leta 1991) ugotovil degenerativno spremembo v tožnikovem poškodovanem kolenu in navedel, da le ta z leti lahko napreduje in tožniku povzroči več težav. Torej je možnost poslabšanja bila predvidena in ugotovitev nadaljnjih degenerativnih sprememb ni presenečenje. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe z zavrnitvi celotnega tožbenega zahtevka.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

S tožbo obravnavano v predmetni pravdi je tožnik uveljavljal odškodnino za novo nepremoženjsko škodo z navedbo, da je ta posledica poškodbe kolena z dne 16.04.1989.Tedaj je utrpel zvin desnega kolena, raztrganino sprednje križne vezi in raztrganino zunanjega meniskusa. Zaradi posledic navedene poškodbe je proti isti toženi stranki že uveljavljal odškodnino s tožbo z dne 30.01.1992 pri v nadaljevanju delovno sodišče). S sodbo opr. štev. z dne mu je ta bila priznana v višini 1,750.000,00 SIT in sicer za telesne bolečine v višini 900.000,00 SIT, za strah 250.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 600.000,00 SIT.

Glede na pritožbena izvajanja je najprej ugotoviti, da je v ponovljenem sojenju tožeča stranka toženo stranko pravilno označila. Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka tako kot je sedaj označena, pravna naslednica prvotne tožene stranke in, da v tem primeru ne gre za subjektivno spremembo tožbe. Zato nestrinjanje tožene stranke s pravilno označbo njenega imena, ne v procesnem in ne v materialnopravnem smislu, na potek te pravde nima nikakršnega vpliva in je pritožbena izvajanja o podani bistveni kršitvi določb postopka zaradi tega, zavrniti kot neutemeljena. V nadaljevanju pa je pritrditi pritožbenim izvajanjem o obremenjenosti izpodbijanega dela sodbe s procesnimi napakami in z zmotno uporabo materialnega prava, kar je imelo za posledico tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Pregled zadeve po uradni dolžnosti (drugi odstavek člena 350 ZPP) je pokazal, da so razlogi izpodbijane sodbe, ki vsebujejo zaključke glede obsega odškodninskega zahtevka, s katerim je tožnik uveljavljal odškodnino s tožbo z dne in obsega škode za katero je delovno sodišče s sodbo z dne tožniku prisodilo odškodnino, v direktnem nasprotju tako z navedeno tožbo, kot sodbo delovnega sodišča, ki sta bili v tej pravdi kot dokazni listini, uporabljeni v dokazne namene. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč izhaja ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik v takratnem delovnem sporu ni zahteval plačila odškodnine za bodočo škodo na podlagi 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (ZOR se uporabi v zvezi s členom 1060 Obligacijskega zakonika - OZ) in o tem zahtevku delovno sodišče ni odločalo. Toda, s tožbo, vloženo pred delovnim sodiščem, je tožnik zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin v znesku 390.000,00 SIT, za strah v znesku 170.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 150.000,00 SIT (pri čemer je med tekom predmetnega spora, tožbeni zahtevek zvišal). Utemeljenost svojega tožbenega zahtevka pa je utemeljeval tudi z naslednjimi navedbami: "... fizične bolečine bo predlagatelj trpel tudi v prihodnosti, ker obstajajo fizikalni pogoji za to, zlasti zaradi degenerativnih sprememb, ki so rentgensko verificirane. Na intenzivnost in pogostnost bolečin bo vplivalo vreme, fizični napori predlagatelja, zlasti bo imel bolečine pri počepanju, klečanju, hoji po stopnicah, po neravnem terenu, pri težjem delu itd.." V obrazložitvi spredaj navedene sodbe pa je delovno sodišče npr. na strani 5 drugi odstavek, zapisalo, da je zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 600.000,00 SIT "v celoti utemeljen, saj bo imel tožnik tudi še v bodoče razlog za občasne, dokaj poredke blage duševne bolečine, ki se bodo kazale predvsem kot občutek nemoči pri povprečnih telesnih naporih, ki jih zaradi okvare ne bo več obvladoval...". Iz citiranih tožbenih navedb tožbe iz tako določno izhaja, da je tožnik uveljavljal tudi odškodnino za tako imenovano bodočo škodo, ki je tedaj imela materialno podlago v določbi 203. člena ZOR. Samo dejstvo, da se na to zakonsko določilo v tožbi ni skliceval, pa ne pomeni, da tudi te škode ni uveljavljal. V tožbi namreč tožeča stranka ni dolžna navesti materialne podlage, na katero opira svoj tožbeni zahtevek. Z nasprotnim razlogovanjem citiranih tožbenih navedb in razlogov sodbe delovnega sodišča, je sodišče prve stopnje po eni strani zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ne dopušča preizkusa napadenega dela prvostopenjske sodbe in ima že sama po sebi za posledico razveljavitev izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe, po drugi strani pa kaže tudi na povsem zmotno materialnopravno poznavanje sodišča prve stopnje, predmetne problematike.

Čeprav se pritožbenemu sodišču zaradi ugotovljene postopkovne kršitve ne bi bilo treba ukvarjati z nadaljnjimi hibami izpodbijanega dela sodbe, bo to, bolj v smislu napotka za novo obravnavo, vendarle storilo.

Z uveljavitvijo ZOR-a so se v njegovih določbah, ki so urejale povrnitev nepremoženjske škode, postavili novi temelji tovrstnih odškodninskih zahtevkov. Tako ni bilo več zakonite podlage za delitev odškodnine npr. za telesne bolečine na tiste, za katere se utemeljeno domneva, da jih bo oškodovanec trpel tudi v bodoče in na pretekle. Ni bilo torej več podlage za tako imenovano "zidanje" odškodninskih zahtevkov za isto obliko škode. Za isto obliko škode se uveljavi le en denarni zahtevek, pri čemer se (je) utemeljenost pretekle škode presoja(la) po kriterijih iz 199. člena do 202. člena ZOR, odškodnino za morebitno nadaljnjo škodo pa (je) sodišče presodi(lo) ob pogojih iz 203. člena ZOR. Odločilen čas za presojo, katera je pretekla in katera je bodoča škoda, je dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Iz take materialne podlage, bi moralo v konkretni zadevi izhajati tudi sodišče prve stopnje. Kot pravilno opozarja pritožba, bi bilo treba za presojo ali tožnik upravičeno zahteva s predmetno tožbo odškodnino za novo nepremoženjsko škodo, to je tako, ki je po normalnem teku stvari ne bi bilo mogoče predvideti, iz njegovega zdravstvenega stanja ob izdaji sodbe delovnega sodišča dne. Seveda je dokazno breme o obstoju pogojev za presojo take škode na strani tožeče stranke. Ona bi morala dokazati, da v času izdaje prve sodbe ni bilo mogoče niti predvideti, da se bo tožnikovo zdravstveno stanje, zaradi posledic poškodbe, znatno poslabšalo.

Kakor je razumeti razloge izpodbijane sodbe, pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik bodoče škode za telesne bolečine v sporu pred delovnim sodiščem ni uveljavljal, glede duševnih bolečin za zmanjšanje življenjske aktivnosti pa, da se je presojala le v manjšem obsegu. Slednje je mogoče razumeti tudi tako, da tožnik s tožbo obravnavano v predmetni pravdi, uveljavlja odškodnino za del oziroma za večji obseg odškodninskih podlag, torej nekaj kar še ni uveljavljal. Kaj takega bi bilo teoretično sicer mogoče, vendar bi bilo treba v tem primeru vsekakor odgovoriti na ugovor zastaranja, ki ga je pravočasno v tej pravdi postavila tožena stranka, s primerjavo navedb med obema tožbama pa tudi, ali so take trditve utemeljene ob upoštevanju spredaj navedenih materialnopravnih izhodišč (vprašanje res iudicata).

Čeprav obravnavanje tistega dela izpodbijane sodbe, ki se nanaša na odločitev o ustavitvi predmetnega postopka v obsegu tožbenega zahtevka uveljavljane odškodnine za strah in glede zavrnilnega dela, ni predmet tega pritožbenega obravnavanja, je zgolj zaradi edukativnih razlogov sodišča prve stopnje, slednje opozoriti na nepravilnosti, ki ju je zagrešilo z navedenima razsojama. S sklepom opr. št. z dne je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje opr. št. z dne glede na obseg pritožbenega izpodbijanja, razveljavilo le v njenem obsodilnem delu in v odločitvi o povrnitvi pravdnih stroškov. Povedano pomeni, da je prvostopenjska sodba z dne v zavrnilnem delu postala pravnomočna po poteku 15 dnevnega pritožbenega roka, ker zoper njo v tem delu ni bilo pritožbe. Enako velja tudi za odločitev o ustavitvi postopka v obsegu nepremoženjske škode za strah, pri čemer je še dodati, da bi morala biti slednja odločitev sprejeta s sklepom (lahko zajetim v isti odločbi). S sodbo opr. št. z dne je tako sodišče prve stopnje z navedenima odločitvama, odločalo o že pravnomočno razsojenih zahtevkih.

Po obrazloženem, ko je torej pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu sodbe zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po točki 14 drugega odstavka člena 339 ZPP, je bilo treba odločiti tako, kakor izhaja iz izreka tega sklepa (prvi odstavek člena 354 ZPP).

V novem sojenju se bo sodišče prve stopnje izognilo ugotovljeni postopkovni kršitvi, če bodo razlogi njegove sodbe skladni listinam in zapisnikom predmetnega pravdnega spisa, vsak dokaz pa ocenjen takšen, kakršen pač je, z doslednim upoštevanjem načela proste presoje dokazov. Izhajalo pa bo le iz dejanskih navedb pravdnih strank v spisu in iz materialne podlage, ki je spredaj navedena. Pozorno bo moralo biti tudi na vse navedbe pritožbe, ki dejansko opozarjajo na to, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh tistih dejstev, ki bi jih za ugotovitev obstoja nove škode, moralo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka ima podlago v tretjem odstavku 165. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 300/2006
• VSL sodba III Cp 1167/2009
• VSM sklep I Cp 1431/2004