VSM sklep III Cp 1643/2007

Jedro

Nepristojnost slovenskega sodišča po 3. členu Uredbe sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27.11.2003 o pristojnosti in priznanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 za razvezo zakonske zveze pravdnih strank, ki sta običajno prebivali v Nemčiji, kjer toženka še "običajno prebiva".

 

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 1.6.2007.

II.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 27.6.2007.

III.Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

K točki I izreka:

Z v uvodu navedenim sklepom z dne 1.6.2007 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se za nadaljnje obravnavanje in razsojo v tej pravdni zadevi izreka za nepristojno in se tožba zavrže ter tožniku naložilo, da je dolžan toženki povrniti povzročene pravdne stroške v znesku 105,49 EUR v roku 15 dni, po poteku roka za plačilo pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Utemeljilo je, da Uredba sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27.11.2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 določa pristojnost v zadevah glede razveze zakonske zveze sodišča države članice na ozemlju, katere zakonca običajno prebivata ali sta zakonca nazadnje običajno prebivala, če eden od njiju še vedno tam prebiva (3. člen uredbe) in ker sta zakonca nazadnje skupaj običajno prebivala na naslovu v Nemčiji, toženka pa na navedenem naslovu prebiva še danes, glede na citirano določilo Uredbe za razvezo zakonske zveze pravdnih strank ni pristojno tukajšnje sodišče. Tožnik je toženki povzročil nepotrebne stroške in ji dolžan povrniti pravdne stroške v znesku 105,49 EUR (za sestavo odgovora na tožbo po Odvetniški tarifi ter 2% materialne stroške, skupaj z DDV ter sodno takso za odgovor na tožbo).

Zoper navedeni sklep se pravočasno pritožuje tožnik po svojem pooblaščencu, saj po njegovem mnenju sklep ne odraža dejanskega stanja stvari v zadevi, razen tega pa je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo. Tožnik meni, da je po veljavni zakonodaji Republike Slovenije (pri čemer se sklicuje tudi na svojo pripravljalno vlogo z dne 8.6.2007, v kateri izpostavlja 29. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP ter 68. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku - ZMZPP) za razsojo v konkretni zadevi pristojno prav naslovno prvostopenjsko sodišče. Po stališču tožnika je sodišče prezrlo dejstvi, da toženka ni državljanka nobene od držav članic Evropske unije, niti nima nobenega prebivališča v nobeni od držav članic. Toženka v Nemčiji prebiva le začasno, pravdni stranki pa tudi nikoli nista imeli skupnega stalnega prebivališča v Nemčiji, temveč zgolj začasno, le-tega pa ni mogoče enačiti z običajnim bivališčem po predmetni uredbi. Napačna je odločitev prvostopenjskega sodišča, da je tožbo tožnika zaradi nepristojnosti zavrglo, pri tem tudi ni obrazložilo pravne podlage za zavrženje tožbe. Tožnik predlaga, da naj višje sodišče izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča z dne 1.6.2007 spremeni tako, da odloči, da je v konkretni pravdni zadevi pristojno za obravnavo in razsojo prav Okrožno sodišče na Ptuju, podrejeno pa, da ga razveljavi in vrne zadevo v ponovno obravnavanje in odločanje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka se v podanem odgovoru na obe pritožbi zavzema za zavrnitev obeh pritožb in potrditev obeh izpodbijanih sklepov. Glede sklepa z dne 1.6.2007 navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo Uredbo sveta št. 2201/2003, saj v Sloveniji vsled njenega članstva v Evropski uniji velja tudi evropska zakonodaja. Pravdni stranki sta v Republiki Nemčiji bivali zaradi dela in zaposlitve, torej sta imeli običajno prebivališče po uredbi in je tako zaključek prvostopenjskega sodišča glede zadnjega skupnega običajnega prebivališča in posledično odločitev o nepristojnosti pravilna, odločitev pa je tudi pojasnjena.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče je preizkusilo napadeni sklep tako v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, kot tudi po uradni dolžnosti po 350. členu ZPP v zvezi 366. členom ZPP.

V pritožbi očitana procesna kršitev ni podana, sodišče prve stopnje je sklep obrazložilo, tako da se da preizkusiti, pojasnjeni so razlogi nepristojnosti in zavrženja. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene uradoma upoštevna bistvene kršitve določb pravdnega postopka, tako da ta pritožbeni razlog ni podan.

Prav tako nista podana v pritožbi uveljavljana pritožbena razloga. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa dejstva, pomembna za pravilno odločitev ter pri svojem odločanju pravilno upoštevalo Uredbo sveta št. 2201/2003 z dne 27.11.2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 (v nadaljevanju Uredba). Višje sodišče zato, da se izogne nepotrebnemu ponavljanju, povzema pravilne razloge iz napadenega sklepa. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja:

Ker je Slovenija članica Evropske unije, se navedena Uredba (t.i. Bruselj II.) neposredno uporablja tudi v Sloveniji. Uredbe Evropske unije imajo splošno veljavnost in se neposredno uporabljajo, so sestavni del nacionalnega prava posamezne države članice Evropske unije. Citirana Uredba tako že v členu 1, točki 1.a določa, da se uporablja ne glede na vrsto sodišča v civilnih zadevah, ki se nanašajo na razvezo, prenehanje življenjske skupnosti oziroma razveljavitev zakonske zveze. Člen 3 Uredbe določa:

"Splošna pristojnost

1. V zadevah glede razveze, prenehanja življenjske skupnosti ali razveljavitve zakonske zveze so pristojna sodišča države članice:

a) na ozemlju katere:

- zakonca običajno prebivata ali

- sta zakonca nazadnje običajno prebivala, če eden od njiju še vedno tam prebiva, ali

- nasprotna stranka običajno prebiva ali

- v primeru skupne vloge, običajno prebiva eden od zakoncev ali

- vlagatelj običajno prebiva, če je prebival tam najmanj leto dni neposredno pred vložitvijo vloge ali

- vlagatelj običajno prebiva, če je bival tam najmanj šest mesecev neposredno pred vložitvijo vloge in je bodisi državljan te države ali pa ima, v primeru Združenega kraljestva in Irske, tam svoje domicile;

b) katere državljana sta oba zakonca, ali v primeru Združenega kraljestva in Irske, kjer imata oba zakonca svoje domicile.

2.Za namen te uredbe ima domicile enak pomen kot v pravnih sistemih Združenega kraljestva in Irske."

Višje sodišče nima pomislekov k ugotovitvi in zaključku prvostopenjskega sodišča, da sta zakonca nazadnje skupaj običajno prebivala na naslovu v Nemčiji ter da na navedenem naslovu toženka še običajno prebiva in se ne strinja s tožnikom, da sta imela s toženko v Nemčiji zgolj začasno bivališče in da ima toženka na tem naslovu zgolj začasno bivališče. Tožnik tako sam že v tožbi govori o skupnem začasnem bivališču, ki sta ga imela v Nemčiji, naslov v Nemčiji navaja kot začasno bivališče strank, pri tem pa celo v pritožbi navaja, da sta se pravdni stranki v Nemčiji nastanili izključno zaradi dela in zaposlitve - kar tudi kaže, da gre za običajno bivališče in to ne glede na to, ali sta v Nemčiji zgolj začasno prijavljena in da nimata namena tam stalno prebivati, kot izpostavlja pritožba. Zgolj formalna označba običajnega bivanja oziroma dejstva ali je nekdo v neki državi prijavljen kot začasno ali stalno ni pomembno za Uredbo in njeno uporabo. Pravdni stranki sta "običajno" bivali na naslovu v Republiki Nemčiji, kjer toženka še sedaj običajno prebiva. V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da toženka ni državljanka Republike Slovenije niti Evropske unije tako ni pravno relevantno, bistveno je, da običajno prebiva na naslovu v Nemčiji. Po členu 6 Uredbe se proti zakoncu, ki običajno prebiva na ozemlju države članice ali je državljan članice ali ima v primeru Združenega kraljestva in Irske na ozemlju ene od teh dveh držav članic domicile, lahko začne postopek v drugi državi članici samo v skladu s členi 3, 4 in 5.

Glede na citirani 3. člen Uredbe se je sodišče prve stopnje tako pravilno izreklo za nepristojno in tožbo zavrglo (tretji odstavek 18. člena ZPP) ter se pritožba neutemeljeno sklicuje na 29. člen ZPP in 68. člen ZMZPP.

Ker je bila tožba zavržena, je pravilna tudi stroškovna odločitev v napadenem sklepu, stroški so bili pravilno odmerjeni, sicer pa same odmere tožnik v pritožbi ne graja.

Po obrazloženem je višje sodišče po 2. točki 365. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep z dne 1.6.2007.

K točki II izreka:

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 27.6.2007 tožniku naložilo, da je dolžan toženki povrniti povzročene stroške v znesku 169,00 EUR v roku 15 dni, po poteku roka za plačilo pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Obrazložilo je, da toženka utemeljeno zahteva povrnitev stroškov v znesku 169,00 EUR, ki so ji nastali zaradi prevajanja listin.

Zoper navedeni sklep se pravočasno pritožuje tožnik. Meni, da je odločitev napačna in nepravilna in se sklicuje na pritožbene navedbe glede sklepa z dne 1.6.2007. Predlaga, da naj višje sodišče "o sklepu Okrožnega sodišča na Ptuju opr. št. P 13/2007 z dne 27.6.2007 odloči v okviru obravnave in odločitve o sklepu istega sodišča opr. št. P 13/2007 z dne 1.6.2007."

V odgovoru na pritožbi toženka glede tega sklepa navaja, da ji je sodišče pravilno priznalo stroške za zahtevane prevode listin ter predlaga zavrnitev pritožbe tožnika in potrditev napadenega sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je razvidno že iz odločitve pod I tega sklepa, se je sodišče prve stopnje pravilno izreklo za nepristojno in zavrglo tožnikovo tožbo. Glede na to je tožnik, ki v pravdi ni uspel (že po členu 154/I ZPP), dolžan povrniti toženki njene pravdne stroške in sicer stroške prevodov, ki jih je zahtevalo sodišče, pri čemer prvostopenjsko sodišče svojo odločitev opre na člen 156 ZPP. Sama višina teh stroškov se s pritožbo ne izpodbija.

Po obrazloženem je višje sodišče, ko pritožbeni preizkus zadeve ni pokazal nobene uradoma upoštevne bistvene kršitve določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava v zvezi z odmero stroškov, pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje z dne 27.6.2007 (2. točka 365. člena ZPP).

K točki III izreka:

Tožnik krije sam stroške obeh neuspelih pritožb po členu 165/I ZPP v zvezi s členom 154/I ZPP.

Višje sodišče je tudi odločilo, da krije tožena stranka sama stroške odgovora na pritožbi, saj le-ta ni bil potreben in ni pripomogel k razjasnitvi zadeve (člen 165/I ZPP v zvezi s členom 155 ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep IV Cp 2292/2005
• VSL sklep II Cp 847/2000
• VSL sodba in sklep I Cp 1124/2000