VSM sodba I Cp 1358/2007

Jedro

Povsem pravilno pa pritožba (ponovno) opozarja na okoliščino, da kolesarja ni mogoče primerjati s pešcem. Zanj veljajo enaka pravila kot za voznike, saj je kolo enosledno ali dvosledno vozilo z najmanj dvema kolesoma, ki ga poganja voznik z lastno močjo (46. točka 19. člena ZVCP). K temu sodišče druge stopnje še dodaja, da je vozilo vsako prevozno sredstvo, namenjeno vožnji po cesti, razen posebnih prevoznih sredstev. Izjeme so določene v 23. točki 19. člena ZVCP. Da se morajo vsi udeleženci v prometu, torej tudi kolesarji, ravnati po prometnih pravilih (na kar opozarja tudi pritožba toženke), pa je izrecno določeno v 20. členu istega zakona. Strinjati se je torej mogoče s pritožbo, da je tožnik, ki je glede na dejanske ugotovitve v postopku na prvi stopnji spremenil smer vožnje in zapeljal na prehod za kolesarje, pri tem pa ni počakal, da bi zavarovanka toženke, ki je peljala naravnost, zapeljala skozi križišče, kršil cestnoprometne predpise (23. člen ZVCP). Na ta način je brez dvoma (so)prispeval k nastanku nevarne situacije v prometu in je za škodne posledice soodgovoren. Ker pa voznik motornega vozila, ki je imetnik nevarne stvari, oziroma zavarovalna ustanova, za škodo odgovarja objektivno, je ob pravilni uporabi materialnega prava (tretji odstavek 153. člena OZ), upoštevana je tudi teža kršitev cestnoprometnih predpisov, sodišče druge stopnje tožnikov delež sokrivde ovrednotilo v obsegu 30 %.

 

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da izrek v celoti glasi:

"Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 324,51 (tristo štiriindvajset 51/100) EUR v roku 15 dni od dneva prejema sodbe sodišča prve stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.01.2004 do plačila.

V presežku, do vtoževanega zneska glavnice, in glede zakonskih zamudnih obresti od 31.03.2003 do 31.12.2003, se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 422,44 (štiristo dvaindvajset 44/100) EUR v roku 15 dni od dneva prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti".

V preostalem delu se pritožba tožene in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta.

Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 127,13 (sto sedemindvajset 13/100) EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženko zavezalo k plačilu odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 713,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.01.2004 do plačila. V presežku je zahtevek glede plačila glavnice in zakonskih zamudnih obresti od 31.03.2003 do 31.12.2003 zavrnilo. Toženka je tožniku dolžna povrniti stroške postopka v znesku 101,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Proti sprejeti odločitvi se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnik uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodišče prve stopnje je tožniku glede na mnenje izvedenca medicinske stroke, načelo individualizacije odškodnine in sodno prakso prisodilo prenizko odškodnino. Oškodovancem glede na določila Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR in načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča R Slovenije pripadajo zamudne obresti od dneva nastanka škode. Delno so napačno odmerjeni tudi stroški postopka, predvsem za izvedenca medicinske stroke v znesku 417,29 EUR. Čeprav je bila tožniku odobrena brezplačna pravna pomoč z odločbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti, bi moralo sodišče o teh stroških odločiti v breme toženke. Tožnik bo namreč moral glede na uspeh v postopku predujem državi vrniti. Zavzema se za spremembo sodbe v zavrnilnem delu oziroma njeno (delno) razveljavitev in vrnitev zadeve v tem obsegu v novo sojenje.

Toženka se pritožuje zoper obsodilni del sodbe, tako glede temelja zahtevka kot tudi glede njegove višine. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP). Ni bilo pozorno na dejstvo, da je kolesar v skladu z zakonom voznik enoslednega vozila in mora v križišču pri zavijanju na levo ali prečkanju vozišča dati prednost vozilom, ki vozijo iz nasprotne smeri in peljejo naravnost. Kolesarja ni mogoče primerjati s pešcem. Sklicuje se na 49. točko 23. člena Zakona o varnosti v cestnem prometu - ZVCP, saj je bil tožnik v prometni nezgodi udeležen kot voznik in ne kot pešec. K nastanku nezgode je prispeval najmanj v obsegu 40 %. Tudi izvedenec cestnoprometne stroke je ugotovil, da je bil tožnik nepreviden, da bi nezgodo lahko preprečil, če s kolesom ne bi zapeljal na vozišče, ampak bi pustil, da osebni avtomobil pelje skozi križišče. Tudi priznana odškodnina je previsoka, saj je toženka že pred pravdo in med postopkom na prvi stopnji plačala odškodnino v skupnem znesku 260.000,00 SIT (1.084,96 EUR). Toženka se zavzema za spremembo sodbe v obsodilnem delu. Podrejeno pa v tem delu predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v tem obsegu v novo sojenje.

Pravdni stranki na pritožbi nista odgovorili.

Delno je utemeljena le pritožba toženke.

Glede temelja odškodninske odgovornosti:

Do škode (nepremoženjske) je prišlo v prometni nezgodi, v kateri sta bila udeležena kolo in motorno vozilo. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je odškodninska odgovornost v razmerju do kolesarja objektivna (takšno je tudi stališče sodne prakse), saj je premikajoče se motorno vozilo nevarna stvar. Za škodo od nevarne stvari pa v skladu s 149. in 150. členom Obligacijskega zakonika - OZ odgovarja njen imetnik oziroma toženka na podlagi predpisov o obveznem zavarovanju motornih vozil. Objektivno odgovornemu vozniku (zavarovancu toženke) pa konkurira tožnikova krivda, ki jo mora dokazati imetnik nevarne stvari oziroma zavarovalna ustanova. S tem pojmom se po stališču sodne prakse označuje takšno ravnanje oškodovanca, ki bi se mu vsak razumen človek izognil zato, da se ne bi izpostavljal nevarnosti. Imetnik nevarne stvari je tako po pravilni razlagi prvostopenjskega sodišča delno "prost" odgovornosti, če oškodovanec sam ravna nepazljivo in zato utrpi škodo.

Tožnik v pritožbi ne pojasni, zakaj se sklicuje na bistveno kršitev določb postopka. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) in procesnih kršitev ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku dovolj razjasnilo bistvene okoliščine, v katerih je prišlo do prometne nezgode in navedlo ustrezne razloge, tako da pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov glede pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Le materialno pravo (ZVCP, Ur. l. RS, št. 30/1998, ki je veljal v času škodnega dogodka) je bilo delno napačno uporabljeno, kar pritožba toženke uspešno graja.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je voznica osebnega avtomobila kritičnega dne peljala po prednostni cesti iz smeri Doga vas proti Petišovcem, se približevala križišču in označenemu prehodu za pešce in kolesarje. Tožnik (kolesar) se je s kolesom pripeljal iz nasprotne smeri, po kolesarski stezi. S kolesom se je zapeljal čez vozišče, kar so mu po ugotovitvah izvedenca cestnoprometne stroke dopuščale talne označbe (V-17.1) za prehod kolesarjev. Zavarovanka toženke se je križišču približevala z dovoljeno hitrostjo, ki po oceni izvedenca ni bila višja od 30 k/m. Po oceni prvostopenjskega sodišča je bila (upoštevana je izpovedba voznice in mnenje izvedenca o možnosti preprečitve trčenja, če bi voznica kolesarja pravočasno zaznala) premalo pozorna na dogajanje na prehodu za pešce in kolesarje. Takšni dokazni oceni in zaključku sodišča, da je toženka ravnala v nasprotju s tretjim odstavkom 41. in drugim odstavkom 44. člena ZVCP pritožba toženke izrecno ne ugovarja.

Povsem pravilno pa pritožba (ponovno) opozarja na okoliščino, da kolesarja ni mogoče primerjati s pešcem. Zanj veljajo enaka pravila kot za voznike, saj je kolo enosledno ali dvosledno vozilo z najmanj dvema kolesoma, ki ga poganja voznik z lastno močjo (46. točka 19. člena ZVCP). K temu sodišče druge stopnje še dodaja, da je vozilo vsako prevozno sredstvo, namenjeno vožnji po cesti, razen posebnih prevoznih sredstev. Izjeme so določene v 23. točki 19. člena ZVCP. Da se morajo vsi udeleženci v prometu, torej tudi kolesarji, ravnati po prometnih pravilih (na kar opozarja tudi pritožba toženke), pa je izrecno določeno v 20. členu istega zakona. Strinjati se je torej mogoče s pritožbo, da je tožnik, ki je glede na dejanske ugotovitve v postopku na prvi stopnji spremenil smer vožnje in zapeljal na prehod za kolesarje, pri tem pa ni počakal, da bi zavarovanka toženke, ki je peljala naravnost, zapeljala skozi križišče, kršil cestnoprometne predpise (23. člen ZVCP). Na ta način je brez dvoma (so)prispeval k nastanku nevarne situacije v prometu in je za škodne posledice soodgovoren. Ker pa voznik motornega vozila, ki je imetnik nevarne stvari, oziroma zavarovalna ustanova, za škodo odgovarja objektivno, je ob pravilni uporabi materialnega prava (tretji odstavek 153. člena OZ), upoštevana je tudi teža kršitev cestnoprometnih predpisov, sodišče druge stopnje tožnikov delež sokrivde ovrednotilo v obsegu 30 %.

Glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo:

Priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo je glede na dejanske ugotovitve v postopku po oceni pritožbenega sodišča povsem ustrezna in materialnopravno pravilna (179. člen OZ), pritožbena izvajanja obeh pravdnih strank pa neuspešna. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri upoštevalo načelo individualizacije odškodnine, ki zahteva dosledno upoštevanje stopnje in trajanja telesnih bolečin in intenzivnosti čustva strahu ter obsega neugodnosti med zdravljenjem. Upoštevalo je tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki od sodišča zahteva enako oziroma podobno obravnavanje primerljivih škodnih dogodkov in njihovih posledic ter upoštevanje materialnih zmožnosti družbe, v kateri oškodovanec živi.

To velja tako za odškodnino za telesne bolečine in z njimi povezane neugodnosti (1.251,88 EUR) kot tudi odškodnino za strah (333,83 EUR). Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo objektivne ugotovitve izvedenca, predvsem težo poškodbe (lažja poškodba glave), intenzivnost in trajanje telesnih bolečin (v prihodnje bolečine zaradi nezgode ne bodo prisotne), obseg neugodnosti, ki so tožnika spremljale med zdravljenjem in intenzivnost čustva strahu ob škodnem dogodku in med zdravljenjem. Priznana odškodnina je primerna tudi glede na tožnikovo subjektivno doživljanje bolečin, čustva strahu in neprijetnosti med zdravljenjem. Se je pa potrebno strinjati s pritožbo toženke, da bi moralo sodišče prve stopnje pri sprejemu določitve upoštevati tudi delno plačilo odškodnine v znesku 60.000,00 SIT (250,38 EUR), realizirano pred vložitvijo tožbe. Tožniku tako pripada odškodnina v skupnem znesku 463,58 EUR, glede na sokrivdo pa 324,51 EUR.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo tudi pri odločanju o obrestnem delu zahtevka. Odškodninska obveznost se sicer šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ). Vendar pa je potrebno tožniku povedati, da čas nastanka škode ni enak času določitve nominalne odškodninske obveznosti. 165. člen OZ je zato potrebno uporabiti v povezavi z drugim odstavkom 299. člena OZ (zamuda dolžnika, če rok izpolnitve ni določen), na katerega se sklicuje tudi sodišče prve stopnje. Pravilno ugotavlja, da je bila toženka obveščena o nastanku škode (predpravdni zahtevek z dne 16.12.2003) in pozvana k plačilu odškodnine. Ker v določenem roku obveznosti ni izpolnila, je v zamudi od 01.01.2004 dalje. V skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča R Slovenije, ki je bilo sprejeto na obči seji dne 26.06.2002, obresti od nepremoženjske škode res tečejo od 01.01.2002, vendar le, če zamuda ni nastala kasneje, na kar pritožba tožnika pozablja.

Odločitev pritožbenega sodišča o delni spremembi izpodbijane sodbe temelji na 4. točki prvega odstavka 358. člena ZPP, zavrnitev pritožbe tožnika pa na 353. členu istega zakona.

Ker je tožnik upravičen do nižje odškodnine, je spremenjen tudi uspeh strank v postopku. To pa vpliva na odločitev o stroških postopka (drugi odstavek 165. v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). V prvem obdobju (od vložitve tožbe do delnega plačila z dne 29.12.2004) je tožnikov uspeh v postopku 56 % (pripadajo mu stroški v znesku 306,76 EUR), uspeh toženke pa 44 % (pripadajo ji stroški v znesku 98,78 %. Od dneva delnega umika tožbe (18.01.2005) dalje pa je tožnik uspel z zahtevkom v obsegu 26 % (pripadajo mu stroški v znesku 201,81 EUR), toženka pa v obsegu 74 % (pripadajo ji stroški v znesku 832,23 EUR). Po pobotanju stroškov obeh pravdnih strank je tožnik dolžan toženki povrniti stroške v znesku 422,44 EUR. Sodišče druge stopnje je v korist tožnika upoštevalo tudi stroške plačila izvedenca medicinske stroke po odločbi opr. št. Bpp 281/2006 z dne 30.11.2006 v znesku 85.701,00 SIT (357,62 EUR).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165. v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Glede na pritožbeno spornih 713,96 EUR je uspeh toženke 54,6 %, tako da ji pripada sorazmeren del stroškov v znesku 127,13 EUR (sestava pritožbe 250 točk, 20 % DDV in taksa za pritožbo v znesku 95,14 EUR).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSM sodba Cp 617/2001
• VDS Sodba Pdp 53/95
• VSM sodba I Cp 2879/2005