VSM sodba I Kp 112/2007

Jedro

Pridobitev koristi ni zakonski znak kaznivega dejanja poneverbe iz prvega odstavka 245. člena KZ in za razliko od vrednosti poneverjenih stvari ni okoliščina, od katere bi bila odvisna odmera kazni.

 

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženega se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 245. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter mu po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 245. člena KZ določilo štiri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bila oškodovana družba z njenim premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo, obdolženi je bil po četrtem odstavku 95. člena ZKP oproščen plačila stroškov kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem ko je bilo za nagrado in potrebne izdatke postavljenega zagovornika po prvem odstavku 97. člena ZKP sklenjeno, da se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik, uveljajoč "vse" pritožbene razloge, s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po pritožniku je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka (bržkone tiste iz drugega odstavka 371. člena ZKP), ker je brez obrazložitve zavrnilo že v ugovoru zoper obtožnico predlagano zaslišanje, ki je bilo ponovljeno na glavni obravnavi, s čemer je bila obdolženemu odvzeta možnost dokazati, da je bil upravičen do plačila nadur. Če lahko prezremo, da v ugovoru zoper obtožnico izražena potreba po zaslišanju prič nikoli ni bila oblikovana kot samostojni dokazni predlog (prim. sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips 115/2000), ampak kot del pritožnikovega predloga za vrnitev zadeve v fazo preiskave, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo in to na peti strani sodbe obrazložilo, je dejstvo, da pritožnik obenem ni obrazložil, katero določilo Zakona o kazenskem postopku je bilo na ta način nepravilno uporabljeno in katera izmed pravic obrambe je bila obdolženemu kršena, sploh pa je ostalo neobrazloženo, kako bi naj te kršitve vplivale ali mogle vplivate na zakonitost in pravilnost sodbe. Pritožbena obrazložitev je tako v tem delu nezadostna in posledično neupoštevna.

Napačna uporaba zakona kot eden izmed dveh načinov kršitev kazenskega zakona, ki bi bila posledica zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoča. Kršitve kazenskega zakona namreč predpostavljajo, da je bilo dejansko stanje ugotovljeno pravilno in popolno, napaka je le pri subsumpciji, zaradi katere pride do nepravilne presoje kazenskopravnega pomena ugotovljenih dejstev" (Dežman Z./Rbežnik A., Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV založba, Ljubljana 2006, str. 883). Ta v obravnavani zadevi ni bila storjena niti glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje, saj se obdolženčevo dejanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v celoti prilega zakonskemu dejanskemu stanu kaznivega dejanja poneverbe iz prvega odstavka 245. člena KZ in zato pritožnikova zatrjevanja o odsotnosti znakov navedenega kaznivega dejanja ne morejo biti utemeljena.

Podobno velja glede grajanega dejanskega stanja. To je bilo ugotovljeno pravilno in popolno. Pred sodiščem prve stopnje so bili namreč izvedeni vsi pravno pomembni dokazi, na njihovi podlagi pa so bila zanesljivo ugotovljena vsa odločilna dejstva, ki so v obravnavni zadevi terjala obdolženčevo obsodbo. Pritožbeno sodišče se zato pridružuje ustrezno izdelani dokazni oceni sodišča prve stopnje, jo povzema, ter v skrbi, da ne bi zahajalo v nepotrebna ponavljanja, v zvezi s pritožbeno obrazložitvijo dodaja:

Vsebina izostalih listin je bila delno nadomeščena z obdolženčevim zagovorom, potem z izpovedbami prič in z ostalimi dokaznimi sredstvi, iz katerih nedvomno izhaja, da so bile v izreku sodbe sodišča prve stopnje navedene stvari obdolžencu izročene/zaupane in da jih isti oškodovani družbi ni vrnil. Ali je to storil zato, ker je imel terjatev do oškodovane družbe ali iz kakšnih drugih pobud je za uresničitev zakonskega dejanskega stanu iz prvega odstavka 245. člena KZ drugotnega pomena, če je že mogoče prezreti, da obdolženi ob dejanskem prenehanju delavnega razmerja vprašanja medsebojnih terjatev ni odpiral in da so vsa tovrstna dogovarjanja potekala šele tedaj, ko je bilo njegovo dejanje odkrito. Ugotovitve sodišča prve stopnje so potemtakem glede navedenega nosilnega vprašanja zanesljive in so vsi nadaljnji dokazi o protipravni prilastitvi zaupanih stvari, ki jih pritožnik pogreša, praktično odveč. Tega dejstva izpovedba priče o odvezi vračila računalniških iger, ko so bile te sprejete neposredno od založnika ne spreminja, ker se v tem primeru vrnitev prve računalniške igre, ki jo je v svojem zagovoru zatrjeval obdolženi in izdaja reverza pri drugi izkažeta za nesmiselni.

Končno, pritožnik ima prav, ko opozarja, da je pri višini pridobljene premoženjske koristi ostalo prezrto, da je obdolženi delno plačal Abit matično ploščo, vendar opozorilo zadeva nebistveni del izreka sodbe. Pridobitev premoženjske koristi ni znak ugotovljenega kaznivega dejanja in za razliko od vrednosti poneverjenih stvari ni okoliščina, od katere bi bila odvisna odmera kazni. Pritožnikova prizadevanja v nakazani smeri tako ne morejo biti uspešna.

Čemu je odločba o kazenski sankciji napačna pritožnik ni obrazložil, vendar ko je pritožba zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja podana v obdolženčevo korist, po zakonu samem obsega še pritožbo zoper to odločbo (386. člen ZKP). Pritožbeno sodišče je po zapovedanem preizkusu ugotovilo, da ni nobenih drugih ali novih okoliščin, ki bi terjale izrek milejše vrste kazenske sankcije ali njeno nižjo odmero, kar pomeni, da je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu povsem pravilna.

Pritožba je neobrazložena tudi glede stroškov kazenskega postopka, vendar v tem primeru zgornji preizkus ni predviden. Sploh pa je bil obdolženi plačila stroškov kazenskega postopka oproščen, za pritožnikovo nagrado in potrebne izdatke je bilo sklenjeno, da se izplačajo iz proračunskih sredstev, kar pomeni, da je pritožba v tem delu podana v obdolženčevo škodo in je pritožbeno sodišče že zato ni moglo upoštevati.

Po obrazloženem in ker pritožbeno sodišče ni zasledilo preostalih kršitev zakona, na katere je po 383. členu ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornika obdolženega odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen).

Iz istih razlogov kot je to storilo sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženega plačila stroškov pritožbenega postopka oprostilo, za nagrado in potrebno izdatke postavljenega zagovornika pa sklenilo, da se izplačajo iz proračunskih sredstev. Odločitev v tem delu temelji na četrtem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 97. člena ZKP ter v zvezi s prvim odstavkom 98. člena istega zakona.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep IV Kp 45069/2014
• VSM Sklep IV Kp 17554/2014
• VSC Sodba II Kp 45834/2017