<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSM sodba I Kp 588/2007

Sodišče:Višje sodišče v Mariboru
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSMB:2007:I.KP.588.2007
Evidenčna številka:VSM20522
Datum odločbe:27.09.2007
Področje:kazensko materialno pravo - kazensko procesno pravo
Institut:zastaranje pravice do pregona - zavrnitev dokaznega predloga - kršitev enakega varstva pravic - silobran - prekinitev vzročne zveze

Jedro

1. S tem, ko je priča spustila glavo že nezavestnega oškodovanca na tla, vzročna zveza med opisanim ravnanjem obdolženca in nastalo prepovedano posledico ni bila prekinjena.

2. Obdolženčevo ravnanje, ko je oškodovanca, ki ga je le izzival, odrinil, da je padel, nato pa ga na tleh ležečega še dvakrat brcnil v glavo, ni mogoče oceniti kot nujno, saj ga oškodovanec ni napadel, obdolženčevega ravnanja pa ni mogoče oceniti kot obrambo, ki je bila glede na ravnanje oškodovanca neizogibno potrebna.

 

Izrek

Ob reševanju pritožb obd. in njegovega zagovornika se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti delno spremeni:

I. V krivdnem izreku pod točko 2 tako, da se na novo odloči:

Obtožba zoper obd.(osebni podatki v prvostopenjski sodbi),

da je dne 07.08.1997 na Grajenščaku, v predprostoru trgovinskega lokala, z namenom, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist, poskusil z resno grožnjo prisiliti lastnico lokala, da bi mu izplačala 300,00 DEM kot varščino, za katero pa ni imel nobenega upravičenja, na ta način, da ji je najprej grozil, da bo fizično napadel njeno hčerko, staro 6 let, in njegovega očeta, ter ji razbil trgovino, nato pa jo z roko dvakrat udaril po obrazu tako, da se je opotekla v prodajalno, kjer se je skrila za prodajalni pult in ko jo je izsledil, jo je hotel z nogo brcniti, vendar mu je to prodajalka preprečila s tem, ko je pred njega potisnila premično polico tako, da je brcnil v njo, česar pa se je prestrašil in odšel iz lokala ter mu denarja tako ni uspelo izsiliti,

s tem pa naj bi storil poskus kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 218. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 22. člena KZ, se po določbi 4. točke 357. člena ZKP zavrne.

Stroški tega dela kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji obremenjujejo proračun.

Oškodovanka se s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo;

II. V odločbi o kazenski sankciji, izrečeni obd., pa spremeni tako, da se razveljavi izrek o enotno izrečeni kazni 2 (dveh) let in 3 (treh) mesecev zapora in posamično določena kazen za poskus kaznivega dejanja po prvem odstavku 218. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 22. člena KZ v trajanju 4 (štirih) mesecev zapora ter izrek o enotni kazni 4 (štirih) let in 4 (štirih)mesecev zapora, kjer je upoštevana kazen 2 (dveh) let in 3 (treh) mesecev zapora, izrečena s sodbo pod opr. št. z dne v zvezi s sodbo z dne, opr. št., ter izrek o vštetju časa odvzema prostosti od dne od ure dalje, obdolžencu izrečena kazen za kaznivo dejanje po 129. členu KZ pa se izreče in zniža na 1 (eno) leto in 8 (osem) mesecev zapora in postane edina kazen;

III. Pritožbi obd. in njegovega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo sodišča prve stopnje je bil v obsodilnem delu obd. spoznan za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 218.člena Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena KZ (pod točko 2) in kaznivega dejanja povzročitve smrti iz malomarnosti po 129. členu KZ (pod točko 3). Za poskus kaznivega dejanja po prvem odstavku 218. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 22. člena KZ mu je prvostopenjsko sodišče izreklo (pravilno bi bilo določilo) kazen štiri mesece zapora, za kaznivo dejanje po 129. členu KZ pa dve leti zapora in mu nato po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen dve leti in tri mesece zapora. Po 49. členu KZ je obdolžencu v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja od 09.00 do 18.00 ure dne, po prvem odstavku 48. člena KZ pa je obdolžencu, upoštevajoč kazen, odmerjeno s sodbo z dne, opr. št., ki je postala pravnomočna dne, s katero mu je bila izrečena enotna kazen dve leti in tri mesece zapora, ki jo je štelo kot določeno, izreklo enotno kazen štiri leta in štiri mesece zapora. Po prvem odstavku 48. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 49. člena KZ je obdolžencu v izrečeno enotno kazen vštelo že v celoti prestano kazen, upoštevajoč čas prestajanja kazni od dneva odvzema prostosti zaradi pripora dne od 11.50 ure dalje ter čas pridržanja od 09.00 do 18.00 ure dne. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa odločilo, da obremenjujejo potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika proračun. V skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP je oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Pod točko II/1 izreka sodbe pa je obtožbo, vloženo zoper obd., ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena KZ po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo. Glede tega dela kazenskega postopka je določilo, da se obd. po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprosti povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in odločilo, da po prvem odstavku 97. člena ZKP obremenjujejo potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika proračun. (Glede na to, da je bila v tem delu izdana zavrnilna sodba, bi moralo odločiti, da stroški tega dela kazenskega postopka po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo proračun.)

Zoper obsodilni del sodbe sta se pritožila:

-obdolženec zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom,da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne v ponovno sojenje, oziroma, da ga oprosti obtožbe;

-zagovornik obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka,zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje.

Pritožbeno sodišče je o seji senata obvestilo višjega državnega tožilca in obdolženca ter njegovega zagovornika, ki sta v pritožbah navedla, da se seje želita udeležiti. Seje so se udeležili obd., njegov zagovornik odvetnik in višja državna tožilka.

Pregled zadeve je pokazal naslednje:

K točki I izreka sodbe:

Ob reševanju pritožb obd. in njegovega zagovornika je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti (383. člen ZKP) in ugotovilo, da kazenski pregon zoper obd. zaradi poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 218. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 22. člena KZ, navedenega v točki 2 izreka obsodilne sodbe, ni več dopusten, ker je pravica do pregona absolutno zastarala.

Za kaznivo dejanje izsiljevanja po prvem odstavku 218. člena KZ, enako za njegov poskus (prvi odstavek 22. člena KZ), je predpisana kazen zapora do petih let. Za takšno kaznivo dejanje zastara pravica do pregona po določbi 4. točke prvega odstavka 111. člena KZ v petih letih, ko bi naj bilo dejanje storjeno, oziroma po šestem odstavku 112. člena KZ v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona. V obravnavanem primeru bi naj bil poskus kaznivega dejanja storjen dne in je torej pravica do pregona absolutno zastarala s pretekom desetih let od dneva domnevne storitve poskusa kaznivega dejanja, torej dne. Gre za kršitev kazenskega zakona v škodo obd., ki sicer še ni obstajala ob izreku napadene sodbe (3. točka 372. člena ZKP), navedeno kršitev pa je po določbi 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP pritožbeno sodišče dolžno upoštevati po uradni dolžnosti. Zato je bilo potrebno glede navedenega poskusa kaznivega dejanja napadeno sodbo spremeniti tako, kakor izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP).

Odločba o stroških kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji glede zavrnilnega dela sodbe temelji na določilih prvega odstavka 96. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP.

Oškodovanka je bila na podlagi določbe tretjega odstavka 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo.

K točki II in III izreka sodbe:

Obe pritožbi navajata, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ker je opravilo glavno obravnavo dne v prisotnosti obdolženca, ki je zaradi zdravstvenega stanja ni bil sposoben spremljati in zato, ker na glavni obravnavi ni zaslišalo oškodovanke. Utemeljenosti pritožbenih razlogov glede poskusa kaznivega dejanja po prvem odstavku 218. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 22. člena KZ, ki bi naj bilo storjeno na škodo, zaradi ugotovljenega zastaranja kazenskega pregona pritožbeno sodišče ni presojalo, glede druge uveljavljane kršitve določb kazenskega postopka pa ocenjuje, da ni podana. Ni mogoče pritrditi pritožbenima navedbama, da je sodišče prve stopnje prezrlo obdolženčevo nesposobnost za spremljanje glavne obravnave, saj je v izpodbijani sodbi podrobno in sprejemljivo pojasnilo, zakaj ni verjelo zatrjevanju obdolženca dne, da ni sposoben spremljati glavne obravnave (prvi odstavek na strani 15 sodbe). Prvostopenjsko sodišče je bilo dolžno njegovo zatrjevanje, da ni sposoben spremljati glavno obravnavo, oceniti, kar je tudi storilo, pri tem pa je za pravilno oceno storilo vse potrebno, saj je med drugim pridobilo informacijo tudi pri zavodskem zdravniku (njegov odgovor na list. št. 714), ki potrjuje pravilno oceno prvostopenjskega sodišča, da zdravstveno stanje obdolženca tega dne ni bilo takšno, da glavne obravnave ni bil sposoben spremljati in bi terjalo njeno preložitev. Tudi navedbo izvedenca dr.(drugi odstavek na list. št. 695) je, ob svojih zapažanjih obdolženčevega vedenja in zdravstvenega stanja, ki ga je tudi zapisalo, po oceni pritožbenega sodišča pravilno razumelo kot izjavo o načinu obdolženčevega ravnanja, ki bo na vsaki obravnavi isto, in ne kot oceno zdravstvene nezmožnosti za sodelovanje obdolženca na glavni obravnavi. Zdravstvene nesposobnosti obdolženca tudi ni razbrati iz prilog obeh pritožb (zdravniških potrdil, dr. med., z dne in z dne - list. št. 879 do 881 oziroma priloga B 5), nasprotno, po oceni navedenega zdravnika zdravstveno stanje obdolženca (bolečine v vratu) ni predstavljalo razloga, da se obdolženec ne bi udeležil glavne obravnave. Podan pa tudi ni v pritožbi obdolženca zatrjevan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ker je prvostopenjsko sodišče odločilo o zahtevi za izločitev vodje državnega tožilstva, zaradi česar je obdolženec, po svojih navedbah, na glavni obravnavi dne doživel histerični šok. Sodišče mora v skladu s petim odstavkom 42. člena in prvim odstavkom 44. člena ZKP, če ugotovi, da je podana zahteva za izločitev sodnika ali okrožnega državnega tožilca očitno neutemeljena in podana z namenom zavlačevanja postopka ali z namenom spodkopavanja avtoritete sodišča, zahtevo zavreči, kar je v predmetni zadevi tudi upravičeno storilo, in sicer tudi na glavni obravnavi dne. Z razlogi za takšno odločitev in z oceno zdravstvenega stanja obdolženca, ki jo navaja v prvostopenjski sodbi na straneh 6, 7 in 8 (procesne odločitve), se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih v izogib ponavljanju povzema. Uveljavljani pritožbeni razlogi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka tako niso podani. Pritožba zagovornika obdolženca uvodoma še nasprotuje navedbi v izpodbijani sodbi, da je obdolženec zavlačeval kazenski postopek in prispeval k njegovemu trajanju. V kolikor s tem uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka, je potrebno pojasniti, da ne gre za odločilna dejstva in jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Pritožba obdolženca pa navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo ustavno načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, ker bi naj izvedlo le dokaze, ki ga obremenjujejo ter hkrati bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ker ni ugodilo dokaznemu predlogu, da izvedenec patolog poda mnenje o tem ali je policistov spust glave na tleh ležečega oškodovanca lahko povzročil oškodovančevo smrt. Pritožba nima prav. Vsaka zavrnitev dokaznega predloga obrambe ne pomeni kršitve pravice do obrambe, pa tudi ne kršitve ustavnega načela enakega varstva pravic. Obdolženčeva pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist je eden bistvenih elementov do poštenega sojenja in je del ustavnih jamstev iz 29. člena Ustave Republike Slovenije. Pri tehtanju, ali je bila z izpodbijano sodbo kršena pravica izvajanja dokazov v korist obdolženca, pa tudi, ali je bila kršena pravica do enakega varstva pravic v postopku, je potrebno upoštevati znane kriterije, in sicer, da glede na načelo proste dokazne presoje sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten in da mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, in sme zavrniti izvedbo dokazov za ugotovitev dejstev tudi, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč. Zakaj ni ugodilo dokaznim predlogom strank, mora sodišče v sodbi obrazložiti (sedmi odstavek 364. člena ZKP), to pa je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi storilo. Med razlogi, zakaj ni ugodilo dokaznim predlogom, so tudi razlogi o tem, zakaj je ocenilo kot nepotrebno, da izvedenec medicinske stroke poda mnenje o možnem vzroku smrti zaradi spusta glave na tla (od šestega odstavka na strani 13 do prvega odstavka na strani 15 izpodbijane sodbe). Po obrazloženem se pokaže, da je pritožba obdolženca tudi v tem delu neutemeljena.

Pritožba obdolženca uveljavlja tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, ki ga vidi v tem, ker prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sodbe ni navedlo, da je vzrok smrti oškodovanca poškodba (subduralni hematom), ki jo je dobil v prometni nesreči, pa tudi, da je kršilo kazenski zakon, ker ga je obsodilo za povzročitev posebno hude telesne poškodbe, ki bi jo naj utrpel oškodovanec, čeprav je izvedenec medicinske stroke ugotovil poškodbe, ki predstavljajo hudo telesno poškodbo z ogrožanjem življenja, in mu je zato, ker je za kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe po členu 135/I KZ predpisana višja kazen, višjo kazen tudi izreklo. Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje s tem, če v obrazložitvi sodbe ne bi navedlo vzroka smrti oškodovanca, ne bi kršilo kazenskega zakona, ampak ne bi imelo razlogov o odločilnih dejstvih in bi šlo za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar sodba te razloge ima (zadnji odstavek na strani 11 in prvi odstavek na strani 12), in med njimi tudi navaja, da izvedenca medicinske stroke nista oporekala prvega dogodka (torej prometne nesreče) in prve krvavitve v lobanjo, a ta okoliščina ni vplivala na ugotovitev, da je smrt oškodovanca posledica ravnanja obd. Sodišče prve stopnje pa tudi ni kršilo kazenskega zakona, kot zmotno meni obdolženec v svoji pritožbi, in ga tudi ni obsodilo in mu izreklo kazni zaradi storitve kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe iz prvega odstavka 135. člena KZ. V opisu kaznivega dejanja, kot izhaja iz izreka napadene sodbe, so navedeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja povzročitve smrti iz malomarnosti po 129. členu KZ. Pritožba obdolženca pa glede teže poškodbe sama ugotavlja, da je izvedenec medicinske stroke ugotovil, da raztrganje kostnih ven s posledično dodatno krvavitvijo predstavlja hudo telesno poškodbo z ogrožanjem življenja (list. št. 219). Zato je v opisu kaznivega dejanja pravilno navedeno, da je oškodovanec utrpel posebno hudo telesno poškodbo, saj je bilo v nevarnosti njegovo življenje, obdolženec pa ni bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe iz prvega odstavka 135. člena KZ, temveč kaznivega dejanja povzročitve smrti iz malomarnosti po 129. členu KZ, za katerega mu je bila tudi glede na predpisano kazen ta izrečena. Uveljavljani pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona tako ni podan, kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Iz ostale vsebine pritožbe, ki jo obdolženec še navaja kot kršitve kazenskega zakona, pa je razbrati, da graja dejansko stanje kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Pritožbi pa tudi pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja grajata neutemeljeno. Prvostopenjsko sodišče je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje povzročitve smrti iz malomarnosti po 129. členu KZ. Tak svoj zaključek je v napadeni sodbi tudi obširno, tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki prvostopenjske sodbe, v zvezi z navedbami obeh pritožb (tistih, zaradi katerih bi bilo, če bi bile utemeljene, potrebno izpodbijano sodbo spremeniti ali razveljaviti) pa še dodaja:

Ni mogoče pritrditi pritožbama, ki trdita, da je sodišče prve stopnje nekritično sprejelo dokazne zaključke glede izpovedb prič in vzroka smrti oškodovanca, pri čemer pritožbi zgolj ponavljata obdolženčev zagovor ter sprejemata drugačne dokazne zaključke kot jih je sprejelo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma razčistilo dejansko stanje ter zanesljivo ugotovilo potek dogodkov, tako da ni prav nobenih pomislekov o sprejeti dokazni oceni. Iz spisovnega gradiva, pa tudi iz razlogov napadene sodbe, je zaslediti izčrpno in skrbno izveden dokazni postopek in pravilno dokazno oceno vseh zbranih dokazov. Pritožbi ne moreta biti uspešni, ko smiselno navajata, da je obdolženec ravnal v silobranu, ker se je bal napada oškodovanca. Obrazložitvi izpodbijane sodbe (v zadnjem odstavku na strani 10), da oškodovanec ni predstavljal neposredne grozeče nevarnosti, oziroma pravilno, da pri ravnanju obdolženca ni šlo za silobran, ker oškodovanec obdolženca ni napadel, ni mogoče oporekati, saj je ugotovitev prvostopenjskega sodišča pravilna. Pri tem prvostopenjsko sodišče iz povzetih izpovedb prič utemeljeno zaključuje, da je sicer med obdolžencem in oškodovancem prišlo do besednega konflikta, ki ga je izzval oškodovanec, a nobena priča ni potrdila obdolženčeve navedbe, da mu je oškodovanec grozil s steklenico in da je njegovo ravnanje kazalo, da ga namerava napasti. Obdolženčevo ravnanje, ko je oškodovanca, ki ga je le izzival, odrinil, da je padel, nato pa ga na tleh ležečega še dvakrat brcnil v glavo, ni mogoče oceniti kot nujno, saj ga oškodovanec ni napadel, obdolženčevega ravnanja pa ni mogoče oceniti kot obrambo, ki je bila glede na ravnanje oškodovanca neizogibno potrebna. Oškodovančeve besede, da naj se vidi, kdo je močnejši, četudi se je približal obdolžencu, ni mogoče oceniti kot napad, obdolženčevega ravnanja, ko je oškodovanca potisnil in ga brcal, pa ne kot neizogibno potrebne obrambe.

Pritožbama tudi ni mogoče pritrditi, ko navajata, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede povzročitelja in vzroka smrti oškodovanca ter da bi moralo glede na izpovedbo priče s pomočjo izvedenca in dodatnim zaslišanjem prič ugotoviti ali ni smrt oškodovanca posledica ravnanja policista, ki je oškodovančevo glavo, ko je ležal na tleh, dvignil in jo nato z višine od 3 do 10 cm spustil na tla. Vsebina izpovedb, pa tudi, ni bila takšna, da bi sodišče dodatno z izvedencem medicinske stroke moralo ugotavljati ali ni smrt oškodovanca povzročil dvig in spust oškodovančeve glave z največ 10 cm višine na tla. Zato je dokazni predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja v tej smeri utemeljeno zavrnilo, takšno svojo odločitev pa prepričljivo obrazložilo (stran 13 in 14 sodbe), saj so zbrani dokazi utemeljevali zaključek, da je bil prav obd. tisti, ki je s svojim ravnanjem, ko je oškodovanca najprej sunil, da je padel, nato pa ga dvakrat brcnil v glavo, povzročil poškodbe glave in posledično njegovo smrt. Z razlogi prvostopenjske sodbe glede te okoliščine se pritožbeno sodišče v celoti strinja, pri tem pa glede možnosti, da bi poškodbo, ki je povzročila smrt, lahko povzročil padec glave po spustu, ko je oškodovanec že ležal na tleh, dodaja, da sta pritožbi pri tem prezrli, da je oškodovanec po obdolženčevih brcah negiben obležal na tleh in je bil brez zavesti(izpovedba priče - list. št. 75), zaradi česar so ga obrnili na desni bok (priča - list. št. 72) in da je nezavestnemu oškodovancu, po tem ko je obležal na tleh, iz ust tekla slina in kri (priča - list. št. 104). Sodišče prve stopnje, upoštevajoč tudi te okoliščine, upravičeno ni dvomilo v to, da je poškodbe glave povzročilo obdolženčevo ravnanje, na kar je utemeljeno sklepalo glede na izpovedbe prič, ki je brce obdolženca videl ter in, ki sta njegovo izpovedbo potrjevali. Tak zaključek pa je utemeljeno oprlo tudi na mnenje izvedencev, dr. med. in dr. med., ki sta pojasnila, da so po poškodbi glave v prometni nesreči prav dodatne poškodbe glave, ob upoštevanju zdravstvenih značilnosti oškodovanca, povzročile njegovo smrt. Napadena sodba ima o tem tudi tehtne in prepričljive razloge, dejansko stanje o vzroku smrti in povzročitelju pa je bilo glede na obrazloženo pravilno in popolno ugotovljeno. Zato tudi ni mogoče pritrditi obdolženčevi pritožbi, da bi sodišče za popolno ugotovitev dejanskega stanja moralo razen policista zaslišati policiste, in in je dokazni predlog, da na glavni obravnavi zasliši vse tri policiste, ki so prišli na kraj dejanja po dogodku, utemeljeno ocenilo kot nepotrebnega. Tako je upravičeno odločilo glede na ugotovljen vzrok smrti, ki nedvomno ni bil v domnevnem spustu oškodovančeve glave, potem ko je že bil v nezavesti, z višine največ 10 cm, ob tem, da je bilo nedvomno ugotovljeno, da je obdolženec oškodovanca brcal v glavo, takšne svoje ugotovitve pa je tudi sprejemljivo obrazložilo. Pritožbi zato nimata prav, ko navajata, da je bilo glede vzroka smrti in povzročitelja dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Prav tako pritožbama ni mogoče pritrditi, ko navajata, da v kazenskem postopku ni bilo ugotovljeno ali je smrt oškodovanca posledica osebnih lastnosti ali posebnosti oškodovančevega organizma in ali so jo povzročile slučajne okoliščine ter da dvom v krivdo obdolženca porajajo izjave, ki je najprej trdil, da ni videl, da bi obdolženec oškodovanca brcnil, čez leta pa je svojo izpovedbo o tem spremenil. Prepričljivo oceno izpovedbe priče ima izpodbijana sodba v tretjem odstavku na 14. strani, prav tako ima sodba prepričljive razloge o tem, da je bila smrt oškodovanca posledica obdolženčevega ravnanja, ob upoštevanju, da je imel sicer oškodovanec številne zdravstvene težave in da je že obstajala poškodba zaradi prometne nesreče, pri čemer je obdolženčevo ravnanje povzročilo dodatno krvavitev v subduralni hematom in posledično smrt. Iz obrazložitve sodbe glede krivde obdolženca, ki jo sodišče pravilno opredeljuje kot nezavestno malomarnost, je prvostopenjsko sodišče odgovorilo tudi na vprašanje o nezavedanju obdolženca glede nastanka prepovedane posledice. Zato pritožbi, ko navajata, da obdolženec oškodovanca ni namerno poškodoval, prvostopenjski sodbi ne oporekata, ker sodba tega niti ne trdi.

Iz navedenih razlogov, in ker pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika tudi v preostalem ne navajata nič takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost prvostopenjskih dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov, sta pritožbi, vloženi zoper prvostopenjski krivdni izrek, neutemeljeni.

Zoper odločbo o kazenski sankciji se obdolženec ni pritožil, obdolženčev zagovornik pa se je zoper njo pritožil le uvodoma, vendar pritožbe v tej smeri ni obrazložil. Ker pa obsega pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče preizkusilo napadeno sodbo tudi v tej smeri. Pri tem je ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije, pravilno upoštevalo, razen okoliščine, da je posledica obdolženčevega ravnanja smrt oškodovanca, ki jo je upoštevalo kot obteževalno okoliščino, kar pa ni pravilno, ker je smrt kot posledica zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja, ta pa ne more biti upoštevan kot obteževalna okoliščina. Po navedenem, in ob ustreznem upoštevanju dejstev, da je obdolženec storil kaznivo dejanje v najblažji krivdni obliki, to je nezavestni malomarnosti ter ustreznem upoštevanju poteka časa od storitve kaznivega dejanja, je pritožbeno sodišče obdolžencu zaporno kazen znižalo na eno leto in osem mesecev zapora. Izrek o kazenski sankciji je pri tem spremenilo tudi glede na izrek zavrnilne sodbe za poskus kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 218. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 22. člena KZ, opisan v izpodbijani sodbi pod točko 2 in glede izreka enotne kazni. Pri tem je obdolžencu kazen za kaznivo dejanje povzročitve smrti iz malomarnosti po 129. členu KZ izreklo kot edino in razveljavilo posamezno kazen za poskus kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 218. člena v zvezi s prvim odstavkom 22. člena KZ ter razveljavilo odločbo o enotni kazni za ti kaznivi dejanji ter odločbo o enotni kazni štirih let in štirih mesecev zapora, ker je bila sodba z dne, opr. št., v zvezi s sodbo z dne, opr. št., s sodbo z dne, opr. št., razveljavljena. Iz istega razloga je razveljavilo še izrek o vštetju časa odvzema prostosti od dne od ure dalje.

Po obrazloženem je pritožbeno sodišče o pritožbah obdolženca in njegovega zagovornika odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker je bilo z odločbo pritožbenega sodišča odločeno v korist obdolženca (drugi odstavek 98. člena ZKP).

 


Zveza:

URS člen 22, 29, 22, 29. KZ člen 22, 22/1, 111, 111/1-4, 112, 112/6, 129, 135, 135/1, 218, 218/1, 22, 22/1, 111, 111/1-4, 112, 112/6, 129, 135, 135/1, 218, 218/1. ZKP člen 42, 44, 364, 364/7, 372, 372-2, 386, 391, 42, 44, 364, 364/7, 372, 372-2, 386, 391.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDU0OQ==