VSM sodba I Kp 59/2007

Jedro

Med kaznivim dejanjem tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ ter kaznivim dejanjem roparske tatvine po prvem odstavku 214. člena KZ je zaradi uporabljene sile podano razmerje specialnosti, zaradi razlike v višini kazni pa razmerje konsumpcije. Opredelitev dejanja po specialnejšem oziroma strožjem predpisu zato ne more biti napačna.

 

Izrek

Pritožba zagovornice obd. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženega se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrada in potrebni izdatki postavljene zagovornice pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja roparske tatvine po prvem odstavku 214. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter mu po istem zakonskem določilu izreklo kazen eno leto zapora. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bila oškodovana družba z njenim premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pot pravde, obdolženi je bil na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oproščen plačila stroškov kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem ko je bilo za nagrado in potrebne izdatke postavljene zagovornice po prvem odstavku 97. člena ZKP sklenjeno, da se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi oziroma podrejeno, da isto sodbo spremeni tako, da obdolženega spozna za krivega kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ ter mu izreče ustrezno milejšo kazen.

Pritožba ni utemeljena.

Strinjati se je s pritožnico, da ima ugotovljeno obdolženčevo dejanje znake kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ, vendar to še ne pomeni, da je bilo z opredelitvijo tega dejanja kot kaznivega dejanja roparske tatvine po prvem odstavku 214. člena KZ prekršen zakon v obdolženčevo škodo. Med prvim in drugim kaznivim dejanjem je namreč zaradi uporabljene sile podano razmerje specialnosti, zaradi razlike v vrsti in predvsem višini kazni pa razmerje konsumpcije. Gre za znani razmerji, ki narekujeta, kaj storiti oziroma kako opredeliti storilčevo dejanje v primerih, ko ima to znake dveh ali več kaznivih dejanj (idealni stek). Ker sta bili obe razmerji pravilno razumljeni, opredelitev obdolženčevega dejanja po specialnejšem oziroma strožjem predpisu ne more biti napačna in zato zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana.

Tudi dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno. Obdolženčev zagovor in izvedeni dokazi so bili pravilno ocenjeni in predvsem na podlagi slednjih so bila ugotovljena vsa odločilna dejstva, ki so omogočala zanesljivo spoznanje, da je obdolženi kaznivo dejanje storil in da je zanj kriv. Pritožbeno sodišče se zato pridružuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, jo povzema, na pritožbeno obrazložitev v tem delu pa odgovarja:

Izpovedba o obdolženčevi uporabi sile je jasna in ne daje nobene podlage za ugotovitev, da se to v resnici ni zgodilo oziroma da je obdolženi imenovano udaril v trebuh, ko je krilil z rokami, misleč, da gre za fanta, s katerim se je v notranjosti trgovine prepiral. V konflikt pred trgovino se je namreč obdolženi zapletel, potem ko jo je že udaril in zato o njegovi zavesti tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more biti nobenega dvoma. Še zlasti, ker ga je pred udarcem ustavila ter mu storjeno tatvino določno predočila.

Res je, da je obdolženi v zagovoru povedal, da je bil obravnavanega dne vinjen in gotovo drži, da so obdolženčevo vinjenost omenjale tudi nekatere priče. Toda vinjenost same zase še ne zadostuje za sum, da je storilčeva prištevnost izključena ali zmanjšana (prvi odstavek 265. člena ZKP). Tembolj, ker niti iz obdolženčevega zagovora in odgovorov na zastavljena vprašanja z izjemo manjših spominskih vrzeli ne izhaja, da sta bili sposobnost razumeti pomen svojega dejanja ter imeti to v oblasti kakorkoli prizadeti in ker, kot je to ugotovilo že sodišče prve stopnje, isto ne izhaja niti iz načina storitve kaznivega dejanja. Ugotavljanje dejanskega stanja v navedeni smeri je tako tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno izostalo.

Izrečena kazen je po pritožnici nesorazmerna s težo dejanja in "konkretnimi okoliščinami", ne glede na njegovo predkaznovanost. Kaj je pritožnica s takšno obrazložitvijo mislila ni povsem jasno, vendar ko je podana pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v obdolženčevo korist, po zakonu samem obsega tudi pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Tovrstni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vse okoliščine, ki določajo težo storjenega kaznivega dejanja ter obdolženčevo krivdo in zato izbrane in odmerjene kazenske sankcije v obdolženčevo korist ni mogoče spremeniti.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo preostalih kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornice obd. odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

Iz istih razlogov kot je to storilo sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženega plačila stroškov pritožbenega postopka oprostilo, za nagrado in potrebne izdatke postavljene zagovornice pa sklenilo, da se izplačajo iz proračunskih sredstev (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena in prvim odstavkom 97. člena ZKP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Kp 582/99
• VSM Sodba IV Kp 19110/2020
• VSC sodba Kp 205/2007