VSM sodba I Kp 603/2006

Jedro

Predpogoj za vročitev vabila priči je, da je pričo mogoče najti in da ji je vabilo tudi mogoče vročiti.

Ker so možnosti senata, ki vodi (izvaja dokaze) širše od možnosti senata, ki odloči o ugovoru zoper obtožnico, obdolženčev položaj pri spremembi obtožbe, ki ostaja znotraj meja historičnega dogodka ni nič slabši od njegovega položaja pred spremembo.

Pri kaznivem dejanju prepovedanega prehoda čez državno mejo po drugem odstavku 311. člena KZ (Ur. l. RS, št. 63/1994) neposredna izročitev denarja ni neposredni pogoj za ugotovitev, da je bilo dejanje storjeno iz koristoljubnosti.

 

Izrek

Pritožba zagovornika obd., zagovornice obd. ter pritožbe zagovornikov obd., obd. ,obd. in obd. se zavrnejo kot neutemeljene in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obd. so dolžni plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer prvi štirje povprečnino v višini 600,00 EUR, zadnji povprečnino v višini 500,00 EUR, obd. in obd. pa še nagrado in potrebne izdatke po uradni dolžnosti postavljenih zagovornikov, medtem ko se nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika obd. izplačajo iz proračunskih sredstev.

Obd. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljene zagovornice pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

 

Obrazložitev

Okrožno sodišče v je kot sodišče prve stopnje 18.5.2006 obd. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po drugem odstavku 310. člena Kazenskega zakonika (KZ) in kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po drugem odstavku 311. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, obd., obd. in obd. za krive storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državo mejo po drugem odstavku 311. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, obd. za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po drugem odstavku 311. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, obd.,obd. in obd. za krive storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po drugem odstavku 311. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ ter obd. za krivega storitve kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po prvem odstavku 310. člena KZ, kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ in kaznivega dejanja nezakonitega lova po drugem odstavku 343. člena KZ. Obd. je bila za prvo kaznivo dejanje po citiranem zakonskem določilu določena kazen eno leto zapora, za drugo kaznivo dejanje po citiranem zakonskem določilu šest mesecev zapora, nakar mu je bila po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen eno leto in šest mesecev zapora. Obd., obd. in obd. so bile po drugem odstavku 311. člena KZ izrečene kazni v višini šest mesecev zapora, medtem ko so bile obd., obd., obd. in obd. po 50. členu KZ izrečene pogojne obsodbe, v kateri so jim bile po navedenem zakonskem določilu določene kazni šest mesecev zapora, ki pa ne bodo izrečene, če ti obdolženi v preizkusni dobi dveh let ne bodo storili novega kaznivega dejanja. Končno, obd. je bila za prvo kaznivo dejanje po prvem odstavku 310. člena KZ določena kazen šest mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ eno leto zapora in za tretje kaznivo dejanje po drugem odstavku 343. člena KZ kazen tri mesece zapora, nakar mu je bila po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen eno leto in osem mesecev zapora. Po prvem odstavku 49. člena KZ je bil obd. v izrečeno kazen vštet čas, prestan v priporu in v hišnem priporu, obd., obd., obd. ter obd. pa čas pridržanja. Slednjemu je bilo po četrtem odstavku 196. člena KZ odvzeto zaseženo mamilo, medtem ko je bil prvim štirim po prvem odstavku 69. člena KZ izrečen varnostni ukrep odvzema predmetov, ki so bili uporabljeni za kaznivo dejanje. Obd. je bilo po drugem odstavku 96. člena v zvezi s 95. členom KZ naloženo plačilo odvzete premoženjske koristi v višini 411.370,00 SIT, obd. pa po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) plačilo oškodovanemu društvu prisojenega premoženjskopravnega zahtevka ter po prvem odstavku 95. člena ZKP še plačilo nagrade in potrebnih izdatkov pooblaščenca navedenega oškodovanca. Končno, po četrtem odstavku 95. člena ZKP so bili vsi obdolženi oproščeni plačila stroškov kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, vključno z nagradami in izdatki po uradni dolžnosti postavljenih zagovornikov (za katere bi sicer moralo biti sklenjeno, da se izplačajo iz proračunskih sredstev). Povzeto je bilo storjeno s sodbo opr. št. K

Zoper sodbo so se pritožili:

- zagovornik obd. zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji, s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti obtožbe za obe kaznivi dejanji oziroma ga spozna za krivega samo storitve kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po prvem odstavku 310. člena KZ ter mu zanj izreče pogojno obsodbo;

- zagovornica obd., zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma da isto sodbo spremeni tako, da obdolženemu izreče pogojno obsodbo, v kateri mu naj določi šestmesečno zaporno kazen s preizkusno dobo dveh let;

- zagovornik obd., zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da mu izreče pogojno obsodbo ali pa da isto sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

- zagovornik obd., zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji, premoženjskopravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

- zagovornik obd., zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in

- zagovornik obd., zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Po opravljeni seji je pritožbeno sodišče ugotovilo, da podane pritožbe niso utemeljene.

K pritožbi zagovornika obd.:

Čeprav pritožnik ni uveljavljal bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, pa to počne tedaj, ko v obrazložitvi pritožbe zatrjuje, da so bili prisluhi telefonskim pogovorom v zvezi s kaznivim dejanjem pod 3. točko izreka napadene sodbe, pridobljeni na nezakonit način, potem da je tajni policijski delavec obdolženca napeljal k storitvi kaznivih dejanj pod 1. in 2. točko izreka sodbe, da je okrožni državni tožilec v zvezi s kaznivim dejanjem pod 1. in 3. točko izreka sodbe neutemeljeno spremenil obtožnico in da so bili kršene obdolženčeve pravice do obrambe, ko sodišče prve stopnje ni sprejelo dokaznega predloga po zaslišanju priče .

Trditev o nezakonitosti prisluhov je povsem neobrazložena, medtem ko je pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 1. točke 383. člena ZKP ugotovilo, da ne gre za dokaze, na katere se sodba sodišča prve stopnje ne bi smela opirati (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Enako velja za poročila tajnega policijskega delavca in njegovo izpovedbo z glavne obravnave, ki nedvomno govore, da je šlo na obtoženčevi strani za dejavnosti, ki so potekale neodvisno od ravnanj tajnega policijskega delavca oziroma kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, se je isti zgolj vključil v že obstoječe kriminalne dejavnosti. Tem se obdolženi v nasprotju s pritožbenimi zatrjevanji ni izmikal, temveč je po vsebini navedenih dokazov sodeč (razmeroma velike količine ter različne vrste orožja, streliva in razstrelilnih snovi, lahkotnost, s katero so bile te pridobljene, ipd.) pri vsem skupaj dejavno sodeloval. Tudi tako, da je bil praviloma on tisti, ki je postavljal ceno in ne morebiti tajni policijski delavec, zaradi česar se pritožbena obrazložitev o visoki ceni kot enemu izmed dejavnikov, ki je ob zatrjevani vsiljivosti tajnega policijskega delavca povzročila, da je bil obdolženi k storitvi kaznivih dejanj izzvan ali napeljan, izkaže za popolnoma neutemeljeno.

Pravilna je pritožnikova ugotovitev, da je okrožni državni tožilec na glavni obravnavi spremenil obtožbo, med drugim tudi za kaznivi dejanji pod 1. in 3. točko izreka napadene sodbe, vendar se moti, ko zatrjuje, da tega ni smel storiti. Po prvem odstavku 344. člena ZKP je državni tožilec upravičen spremeniti (in v nekaterih primerih celo razširiti) obtožnico, če med glavno obravnavo spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje. Sprememba obtožnice se lahko nanaša le na istega obdolženca ter na isti historični dogodek, pri čemer se smejo z njo spremeniti dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips z dne 6.11.2003). Zadnje je v obravnavani zadevi pomembno zato, ker je okrožni državni tožilec pri obeh navedenih kaznivih dejanjih obtožnico spremenil tako, da je eno izvršitveno obliko nadomestil z drugo oziroma je opis dejanja dopolnil še z eno izvršitveno obliko, kar pomeni, da se je sprememba še vedno nanašala na kaznivi dejanji, ki sta bili obdolženemu ves čas očitani in zato o nedopustnostni spremembe ter posledični kršitvi drugega odstavka 371. člena ZKP ne more biti niti govora. Sploh pa pritožnik ni obrazložil, čemu je zatrjevana kršitev vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe in so takšna zatrjevanja pravzaprav neupoštevna.

Pravilna je tudi pritožnikova ugotovitev, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju že omenjene priče, vendar hkrati ni obrazložil, katera izmed obdolženčevih pravic obrambe bi naj bila na ta način kršena in ne (enako kot zgoraj), kako bi naj vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Takšna obrazložitev je zato nezadostna in je znotraj bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni mogoče upoštevati.

Če pa je pritožnik z izostalim zaslišanjem uveljavljal pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot to sicer izhaja iz nadaljevanja obrazložitve pritožbe, je treba ugotoviti, da je bilo to v obeh (treh) primerih, ki zadevajo nedovoljeno proizvodnjo in promet orožja ali razstrelilnih snovi, pravilno in popolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je namreč obdolženčev zagovor ter izvedene dokaze pravilno ocenilo in predvsem na podlagi slednjih zanesljivo ugotovilo vsa odločilna dejstva, ki so dovoljevala obdolženčevo obsodbo. Pritožbeno sodišče se zato pridružuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, jo povzema, na pritožbeno obrazložitev v tem delu pa odgovarja:

Ko ne ponavlja obdolženčevega zagovora, pritožnik opozarja na poročilo tajnega policijskega delavca, ki bi naj bilo protislovno in obenem neskladno z njegovo izpovedbo na glavni obravnavi. Tisto, kar pritožnik razume s protislovnostjo poročila, je kvečjemu lahko netočnost, ki je z vidika odločilnih dejstev drugotnega pomena. Še zlasti, ker obdolženi v svojem zagovoru prodaje in hrambe navedenih stvari ni zanikal in zato je konec koncev tudi vseeno, kje so se te stvari resnično nahajale pred izročitvijo tajnemu policijskemu delavcu. Skladnost med poročilom in izpovedbo tajnega policijskega delavca v tem delu zato ni potrebna, kot ni potrebno zaslišanje priče, ki pri stikih med obdolženim in tajnim policijskim delavcem v zvezi s konkretnimi prodajami ni v nobenem smislu sodeloval, medtem ko sta poudarjana determiniranost obdolženčevih odločitev z ravnanji tajnega policijskega delavca in njegovo prazno postavljanje pred istim delavcem, demantirana s samo vsebino poročila, kar pa je bilo enkrat že obrazloženo.

Po pritožniku je sodišče prve stopnje dejansko stanje pod 1. točko izreka sodbe zmotno ugotovilo tudi zato, ker je izvedenec orožarske stroke v odgovorih na zastavljena vprašanja dopustil možnost, da je bilo razstrelivo zaradi starosti neuporabno, kar pomeni, da ne more predstavljati izredno velike nevarnosti za življenje in zdravje ljudi ter njihovega premoženja. Takšna obrazložitev je docela napačna. Iz jasno zapisanih izvedenčevih odgovorov je razbrati, da starost eksploziva in njegova uporabnost nista sopomenki, sploh pa je po izvedencu starost eksploziva dejavnik, ki navedeno nevarnost povečuje, zaradi česar se ugotovitve sodišča prve stopnje izkažejo za toliko bolj pravilne. Končno,obdolženčeva želja po tako imenovani legalizaciji orožja - o njegovih vrstah pritožnik molči, same prepovedanosti ali omejenosti prometa z njim ne odpravlja in zato pritožnik niti v tem delu ne more biti uspešen.

Enako pravilno in popolno je bilo dejansko stanje ugotovljeno pri kaznivem dejanju prepovedanega prehoda čez državno mejo po drugem odstavku 311. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Tudi v tem primeru pritožnik v obrazložitvi pritožbe v pretežni meri ponavlja obdolženčev zagovor in trdi, da obdolženemu ni bilo dokazano, da je dejanje storil iz koristoljubnosti, saj od nikogar ni dobil nobenega plačila. Na takšno trditev je pravzaprav že odgovorilo sodišče prve stopnje, dodati je le, da način storitve kaznivega dejanja, njegova organizacija in koordinacija med obdolženci govorijo, da prav gotovo ni šlo za prevoz oseb, ki bi ga vodili altruistični vzgibi.

Odločbo o kazenski sankciji pritožnik graja s poudarjanjem olajševalnih okoliščin, ki jih je pri odmeri kazni upoštevalo že sodišče prve stopnje in z navajanjem okoliščin, zaradi katerih kaznivi dejanji nista lažji. Prav vseeno je, kateri vojski so orožje in razstrelilne snovi pripadale in ni res, da je njihova količina majhna ter da je od dejanj preteklo veliko časa, kar vse pomeni, da izbrana vrsta kazenske sankcije in njena odmera tudi po prisoji pritožbenega sodišča ustrezata teži obeh kaznivih dejanj in obdolženčevi krivdi.

K pritožbi zagovornice obd.:

Uvodoma je treba opozoriti, da zatrjevana ter v pritožbeni obrazložitvi opisana kršitev prvega odstavka 340. člena ZKP in posledično prvega odstavka 355. člena istega zakona ne sodi med bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč gre za kršitev iz drugega odstavka tega člena, ki pa v obravnavani zadevi ni podana. Predpogoj za vročitev vabila priči v tujini je seveda ta, da je pričo mogoče najti in da je bilo vabilo tudi mogoče vročiti. Kot je to sicer obrazložilo že sodišče prve stopnje, iz dopisa Ministrstva za zunanje zadeve izhaja, da vročitev vabil pričam v , kljub ponovnim poskusom, ni bila mogoča, kar pomeni, da je treba takšne priče ob očitnem dejstvu, da gre ljudi, ki so se odločili lastno državo zapustiti, obravnavati kot priče, ki jih ni mogoče najti (prim. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. z dne 15.1.2004).

Med bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ne sodi niti zatrjevana kršitev prvega odstavka 166. člena ZKP. Izpovedbe prič , kljub izostalemu obvestilu obdolžencu niso nedovoljen dokaz (prim. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. z dne 1.10.2001). Še zlasti ne v obravnavanem primeru, ko je bilo tudi po presoji pritožbenega sodišča, zaradi negotovega statusa prič, z njihovim zaslišanjem nevarno odlašati (peti odstavek 178. člena ZKP). Res je edino, da je bila z njegovo odsotnostjo pri navedenih zaslišanjih in z branjem izpovedb vseh teh zaslišanj v objektivnem smislu kršena obdolženčeva pravica do obrambe, ki je mimogrede pritožnica niti ne identificira. V ustavi in sodni praksi je namreč sprejeto stališče, po katerem mora imeti obramba možnost vsaj enkrat v postopku sodelovati pri izvedbi dokaza (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. z dne 30.6.2006). Posredi je torej kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, pri čemer pa pritožnica ni obrazložila njenega vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe, če je že mogoče prezreti, da obdolženca v zvezi s koristoljubnostjo, ob izpovedbah navedenih prič, obremenjujejo še vsebinsko izdatni prisluhi telefonskim pogovorom med obdolženim in ostalimi udeleženci pri obeh kaznivih dejanjih, zaseženi predmeti in nenazadnje način izvedbe obeh dejanj, njuna organizacija in koordinacija ravnanj, ki zanesljivo izključujejo možnost, da sta bila oba prevoza, kot je bilo že enkrat ugotovljeno, opravljena iz altruističnih vzgibov.

Po pritožnici je pred sodiščem prve stopnje prišlo do bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato, ker v obrazložitvi napadene sodbe niso navedeni razlogi o tem, da so, upoštevaje predhodno podane pripombe, pridobljeni prisluhi razumljivi in avtentični. Pritožbena obrazložitev ne drži, ker je sodišče prve stopnje, ki je enako kot stranke, upravičeno do neposredne zaznave dokazov, pogrešane razloge navedlo na 12. strani sodbe, sploh pa ne gre za razloge, ki se nanašajo na odločilna dejstva in tako zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka niti ne more biti podana.

Glede zatrjevane nedopustnosti spremembe obtožbe, ki jo pritožnica uveljavlja kot kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, velja obrazložitev, ki jo je pritožbeno sodišče podalo v zvezi z istim vprašanjem pri obravnavi pritožbe zagovornika obd.. Dodati je le, da gre pri spremembi dejanskega stanja za tožilčevo avtonomno oceno, ki jo je treba po dopolnitvi obdolženčevega zagovora ali njegovi spremembi preizkusiti na enak način kot njegovo istovrstno oceno ob sestavi obtožnice. Razlika je le v senatu, ki takšen preizkus opravlja in v vrsti odločbe. Pri tem so možnosti senata, ki sodi (izvaja dokaze) širše od možnosti senata, ki odloča o ugovoru zoper obtožnico in zato obdolženčev položaj pri spremembi obtožbe, ki ostaja znotraj meja historičnega dogodka ni nič slabši od njegovega položaja pred spremembo. Pritožničina trditev o spremembi obtožbe v obdolženčevo škodo, ki je mimogrede glede vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe povsem neobrazložena, tako nima ustrezne podlage in je pritožbeno sodišče ni moglo sprejeti.

Pritožnica, podobno kot pred njo pritožnik, graja odločbo o kazenski sankciji s poudarjanjem olajševalnih okoliščin, ki pa jih je v zadostni meri upoštevalo že sodišče prve stopnje, medtem ko je razlika v vrsti izbrane kazenske sankcije z ozirom na druge obdolžence očitna posledica teže storjenih kaznivih dejanj in različnih prispevkov, ki tudi po presoji pritožbenega sodišča ne dopuščajo milejšega kazenskopravnega odziva.

K pritožbi zagovornika obd.:

Pritožnik uveljavljanega pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ni obrazložil oziroma jih po obrazložitvi pritožbe sodeč zamenjuje s kršitvami zakona ter zmotnim in nepopolnim dejanskim stanjem, ki ju kot pritožbena razloga posebej uveljavlja. Kršitev določb kazenskega postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa po opravljenem preizkusu iz 383. člena ZKP ni bilo zaslediti.

Obrazložitev, s katero pritožnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP (3. stran pritožbe) predpostavlja, da koristoljubnost v času storitve kaznivih dejanj ni bila inkriminirana kot znak kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po drugem odstavku 311. člena KZ. Toda v tem se pritožnik moti. Koristoljubnost je bila namreč v obravnavanem času (11.12. in 21.12.2001) nedvomno eden izmed znakov zakonskega dejanskega stanu navedenega kaznivega dejanja in zato uveljavljana kršitev, ob dejstvu, da niti kazenski zakonik, ki je bil spremenjen po storitvi kaznivih dejanj, za obdolženega ni milejši, ne more biti podana. Sicer pa je isto na 12. strani sodbe doktrinarno pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje in so nadaljnji razlogi v tej smeri nepotrebni.

Dejansko stanje je bilo po pritožniku, ko ne povzema dokazne ocene sodišča prve stopnje, s katero se, brez da bi to podrobneje obrazložil, ne strinja, zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno zato, ker kvaliteta in vsebina prisluhov ne dopuščata zanesljivih ugotovitev, da je bil obdolženi udeležen pri kaznivih dejanjih, potem ker ni bilo izvedeno soočenje med obdolženim in tujci iz , ki bi pokazalo, ali je bil prvi resnično zamaskirana oseba, o kateri so ti tujci govorili in končno, ker ni nobenega dokaza, da je bil ravno obdolženi tisti, ki je prejel del denarja, ki so ga tujci morali plačati, da bi bili spravljeni čez mejo.

Povzeta obrazložitev najprej čudi, saj je pritožnik na glavni obravnavi 21.12.2005 umaknil dokazni predlog za predvajanje posnetkov prisluhov telefonskih pogovorov, katerih vsebina se nanaša na njegovega varovanca. Razen tega prisluhi telefonskim pogovorom niso edini dokaz, ki obdolženca obremenjujejo, kot to sicer povsem jasno izhaja iz razlogov napadene sodbe in ne drži, da so njihovi posnetki nekvalitetni oziroma takšni, da ne bi bilo mogoče ugotoviti klicateljev in razbrati vsebine pogovorov, ki je bila tudi po presoji pritožbenega sodišča nedvomno v zvezi z izvršitvijo kaznivih dejanj. Nenavadna so še pritožnikova prizadevanja in z njimi povezana pričakovanja po soočenjih med obdolženim in pričami iz , glede na to, da se obdolženi ni zagovarjal, medtem ko neposredna izročitev denarja ni neposredni pogoj za ugotovitev, da sta bili obe dejanji storjeni iz koristoljubnosti. Z drugimi besedami, sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva ter na njihovi podlagi obdolženega zanesljivo spoznalo za krivega očitanih kaznivih dejanj in tega niti pritožbena obrazložitev ne more spremeniti.

Isto velja za grajano odločbo o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je namreč v nasprotju s pritožbeno obrazložitvijo upoštevalo natanko tiste olajševalne okoliščine, ki jih pritožnik pogreša. Vpliv preteklega časa je upoštevaje njegovo dolžino in na drugi strani težo kaznivega dejanja ter obdolženčevo krivdo, zanemarljiv, odvzem predmeta, ki ga v resnici potrebuje in uporablja nekdo drug pa ne more biti okoliščina, zaradi katere bi bilo kaznivo dejanje v kakršnemkoli smislu lažje. Izbira in odmera kazenske sankcije se tako izkažeta za pravilni in ju je kot takšni treba sprejeti.

K pritožbi zagovornika obd.:

Če je pritožnika pravilno razumeti, bi sodišče prve stopnje ne smelo opreti sodbe na izpovedbi prič in , ker da sta samovoljno stopila na obdolženčevo posest, s čemer bi naj bile očitno kršene z ustavo določene pravice in temeljne svoboščine (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Katere so te pravice pritožnik ne pove, medtem ko iz obdolženčevega pisnega zagovora, niti iz izpovedb navedenih prič ne izhaja, da bi obdolženi njuni navzočnosti po opravljeni hišni preiskavi na kakršenkoli način nasprotoval. Glede na to in ker nista bila k zadevi pritegnjena kot zasebnika, temveč kot starešini lovskega društva, katerega član je bil tudi obdolženi, njuni izpovedbi v ustavnem in zakonskem smislu nista nedovoljeni in se sodba nanju sme opreti.

Pritožnikovi očitki, ki zadevajo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ne držijo ali pa so neobrazloženi in zato nejasni. Uporabo nezakonskega izraza za kaznivo dejanje v obrazložitvi sodbe ne more pomeniti nasprotja med izrekom sodbe in njenimi razlogi. Sodišče prve stopnje se je v splošnem opredelilo do obdolženčevega zagovora na 10. strani sodbe ter ga na 16., 25., 26. in 27. strani sodbe ustrezno ocenilo, s čemer je zahtevane razloge nedvomno podalo in zato nasprotnega pritožbenega očitka ni mogoče sprejeti. V zvezi z zatrjevanimi nejasnostmi in nasprotji v razlogih sodbe je treba opozoriti, da morajo biti ta popolna oziroma precejšnja, česar pritožnik ni obrazložil, pritožbeno sodišče pa istih hib pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo. Enako velja še za zatrjevano nejasnost in protislovnost glede dovoljenja za branje listin in obdolženčevega naklepa, ki sta ostali povsem neobrazloženi, medtem ko pri zatrjevanem "napačnem videzu" sodbe ni jasno, za katero bistveno kršitev določb kazenskega postopka sploh gre in je znotraj uveljavljanega pritožbenega razloga v nobenem primeru ni bilo mogoče preizkusiti.

Nekoliko drugače je v zvezi z zatrjevanji, da je sodišče prve stopnje z združitvijo postopka z drugimi obdolženci in številnimi drugimi kaznivimi dejanji onemogočilo obdolženčevo obrambo, s katerimi pritožnik meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, vendar spet ne pove, katero določilo Zakona o kazenskem postopku je bilo s tem nepravilno uporabljeno, katere pravice obrambe (in to) na glavni obravnavi so bile kršene in ničesar o vplivih na zakonitost in pravilnost sodbe. Zaradi naštetega je vsebinski preizkus pritožbe tudi v tem delu izostal.

Po pritožniku je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno ugotovilo zato, ker je zamolčalo obdolženčev zagovor in ker ni preverjalo dejanskega stanja, ki bi pokazalo, da obdolženi ni bil izključni stanovalec hiše. Da prvo ne drži, je pritožbeno sodišče že obrazložilo, glede druge navedbe pa se v celoti sklicuje na dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo pritožbena obrazložitev v nobenem oziru ne more preseči.

Nasprotno od pritožnika, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bila obdolženčeva vloga pri vseh kaznivih dejanjih povsem jasna, njegov kriminalni angažma pa zelo velik. O tem govorita že način storitve kaznivih dejanj in njihovo število. Če k ugotovljenemu dodamo, da pri odmeri kazni nobena izmed olajševalnih okoliščin ni bila prezrta in da po drugi strani pravilno ocenjena oteževalna okoliščina ni smela ostati prezrta, se višina kazni izkaže za ustrezno in kot takšna ne potrjuje pritožnikove ocene o obdolženčevem čezmernem kaznovanju.

Odločbo o premoženjskopravnem zahtevku pritožnik graja z navedbo, da je bilo "napačno uporabljeno materialno pravo glede vrednosti srnjaka", kar je nerazumljivo, saj gre pri vrednosti za dejansko vprašanje, ki ga pritožnik glede na izostalo nadaljnjo obrazložitev očitno ne problematizira.

Končno, pritožnik še graja odločbo o stroških pooblaščenca oškodovanca, ki so "očitno previsoki in neobrazloženi." Slednje ne drži, medtem ko zatrjevani očitni presežek nima podlage v opravljeni odmeri, ki jasno govori, da je bilo pooblaščenčevemu predlogu le delno ugodeno.

K pritožbi zagovornika obd.:

Podobno kot v zvezi s pritožbo zagovornice obd., je treba tudi v tem primeru opozoriti, da izpovedbi prič in , ki mimogrede nista bili pridobljeni na podlagi prvega odstavka 165. člena ZKP, temveč na podlagi prvega odstavka 166. člena tega zakona, kljub izostalemu obvestilu obdolženemu nista nedovoljena dokaza in zato o kršitvi iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni mogoče govoriti. Ob dejstvu, da sta bili izpovedbi navedenih prič na glavni obravnavi zgolj prebrani in ne oziraje se na izpolnjene pogoje iz 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP, je kot rečeno v objektivnem smislu posredi kršitev pravice do obrambe kot bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Toda pritožnik navedene kršitve ne identificira in ne obrazloži njenega vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe, zaradi česar njegova pritožba niti v tem smislu ne more biti utemeljena.

Po pritožniku napadena sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker v obrazložitvi sodbe ni opisan način obdolženčeve storitve kaznivega dejanja, s čemer je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

V nasprotju s pritožnikovo oceno je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ima sodba sodišča prve stopnje, glede na opis dejanja, vse zahtevane razloge in z njimi tudi razloge o odločilnih dejstvih. Jedro grajane obrazložitve je namreč v zavrnitvi zagovora obdolženega , po katerem sta bila z obdolženim namenjena v zaradi ogleda neke parcele, kar na drugi strani ne more pomeniti drugega kot to, da obdolženi pri podjemu ni mogel sodelovati naključno in brez da bi vedel, zakaj pri vožnji v pravzaprav gre.

Glede zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki zadeva tožilčevo spremembo obtožnice na glavni obravnavi, se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge, s katerimi je odgovorilo na pritožbeni obrazložitvi, ki sta jih v zvezi z istim vprašanjem podala zagovornik obd. in zagovornica obd.. Pritožbene obrazložitve vseh treh pritožnikov se v bistvenih delih ne razlikujejo in zato novi ali drugačni razlogi niso potrebni.

Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno tedaj, ko je sodišče kakšno odločilno dejstvo ugotovilo zmotno, nepopolno pa tedaj, če kakšnega dejstva ni ugotovilo ali če na to kažejo nova dejstva ali dokazi (373. člen ZKP). Pritožbena obrazložitev, po kateri obdolženi ne zna ravnati z radijsko postajo in da mu ta ni bila dosegljiva, pomeni navajanje novih dejstev, glede na to, da se obdolženi ni zagovarjal. Ker pa pritožnik ni obrazložil, zakaj teh dejstev ni navedel že prej (četrti odstavek 369. člena ZKP), povzeta obrazložitev ne more biti upoštevna. Sodišče prve stopnje je tudi dejansko stanje pravilno ugotovilo, kajti v obravnavanem primeru ni šlo samo za vprašanje obdolženčeve zavesti, kot to zmotno ocenjuje pritožnik, ampak še za dejstvo, da se obdolženi ni znašel po naključju v avtomobilu skupaj z obd. oziroma, da je bil s svojo navzočnostjo nedvomno vpet v delovanje širšega kroga oseb.

Pritožnik se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožil, vendar ko je pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja podana v obdolženčevo korist, po zakonu samem obsega tudi pritožbo zoper to odločbo (386. člena ZKP). Pritožbeno sodišče je pri tem ugotovilo, da ni nobenih razlogov, ki bi terjali izrek milejše kazenske sankcije. Upoštevane in pravilno ocenjene so bile vse okoliščine, zaradi katerih je bila izrečena kazenskega sankcija, ki po vrsti in vsebini ustreza teži kaznivega dejanja in obdolženčevi krivdi.

K pritožbi zagovornika obd.:

Ker pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka tega člena z domala identičnimi razlogi kot so jih pred njim podali zagovornik obd., zagovornica obd. in (delno) zagovornik obd. , velja tudi zanj ista obrazložitev, ki ji pritožbeno sodišče na tem mestu nima kaj dodati.

Po pritožniku je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno ugotovilo zato, ker se izpovedba priče o datumu odhoda tujcev iz ne sklada z datumom, ko so policisti ustavili avtomobil, v katerem so se ti tujci nahajali, kar ob spornih prisluhih ne daje zadostne podlage za obsodilno sodbo. Čemu so prisluhi sporni pritožnik zadrži zase, medtem ko zmota o datumu odhoda iz (natančneje) ob dejstvu, da je tudi priča povedal, da so na ozemlje Republike Slovenije prišli 21.12.2001, omenjene dokazne podlage v ničemer ne more načeti in zato pritožnikova prizadevanja po razveljavitvi napadene sodbe niti v tem delu niso uspešna.

Enako kot pri obd. je pritožbeno sodišče tudi pri obd. v skladu z navedenim zakonskim določilom samo preizkusilo odločbo o kazenski sankciji. Preizkus je pokazal, da izbrana in odmerjena kazenskega sankcija ustreza teži kaznivega dejanja ter obdolženčevi krivdi, kar z drugimi besedami pomeni, da obdolženi ni bil čezmerno kaznovan.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ni zasledilo preostalih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbah zagovornika obd., zagovornice obd. ter zagovornikov obd., obd., obd. in obd. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98.člena v zvezi s prvim in četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Za razliko od sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so obdolženi osebe s prejemki in/ali premoženjem, ki po višini in obsegu dovoljujejo naložitev plačila povprečnine v navedenih višinah in (razen obd. ) še nagrade ter potrebnih izdatkov po uradni dolžnosti postavljenih zagovornikov. Izjema je obd., katerega premoženjske razmere terjajo oprostitev tudi plačila stroškov pritožbenega postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep II Kp 16961/2018
• VSM Sklep II Kp 44296/2015