VSM sodba I Kp 165/2006

Jedro

Ne oziraje se na naravo ugotovljenih bioloških in psiholoških pogojev, bistveno zmanjšana prištevnost, za razliko od neprištevnosti, krivde, četudi v njeni najvišji obliki, ne izključuje.

 

Izrek

I. Ob reševanju pritožbe obdolženega in delni ugoditvi pritožbe njegove zagovornice ter po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje razveljavi:

- za obdolženega v odločbi o krivdi in kazni za kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem po prvem odstavku 310. člena KZ v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ, opisanim pod I prvostopnega izreka;

- za obdolženega in obdolženega v odločbi o krivdi in kazni za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena KZ v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ in v zvezi s 25. členom KZ oziroma za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ;

- za obdolženega v odločbi o enotni kazni in

- za obdolženega in obdolženega v odločbi o stroških kazenskega postopka;

II. V ostalem se pritožba obdolženega in njegove zagovornice zavrneta kot neutemeljeni ter v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Okrožno sodišče je kot sodišče prve stopnje obdolženega spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem po prvem odstavku 310. člena Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ, po tem dveh kaznivih dejanj nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ, kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge javne varnosti po prvem odstavku 303. člena KZ v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ in kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ, skupaj z obdolženim pa še kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena KZ v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ in v zvezi s 25. členom KZ. Za prvo kaznivo dejanje je bila obdolženemu po prvem odstavku 310. člena KZ določena kazen osem mesecev zapora za drugi dve kaznivi dejanji za vsako po prvem odstavku 299. člena KZ dva meseca zapora, za tretje kaznivo dejanje po prvem odstavku 303. člena KZ dva meseca zapora, za četrto kaznivo dejanje po prvem odstavku 145. člena KZ dva meseca zapora, za kaznivo dejanje, ki ga je storil skupaj z obdolženim M.P. pa po drugem odstavku 133. člena KZ dva meseca zapora, na kar mu je bila po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen eno leto in pet mesec zapora. Obdolženemu je bila za kaznivo dejanje, ki ga je storil skupaj z obdolženim po drugem odstavku 133. člena KZ izrečena kazen tri mesece zapora. Končno, obdolženemu je bil na podlagi prvega odstavka 49. člena KZ v izrečeno kazen vštet hišni pripor, oba obdolžena sta bila po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oproščena plačila stroškov kazenskega postopka, medtem ko je bilo za nagrado in izdatke po uradni dolžnosti postavljene zagovornice po prvem odstavku 97. člena ZKP sklenjeno, da se le-ti izplačajo iz proračunskih sredstev. Povzeto je bilo storjeno s sodbo. Zoper sodbo sta se pritožila obdolženec in njegova zagovornica. Prvi se je pritožil zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da mu izreče pogojno obsodbo. Obdolženčeva zagovornica pa se je pritožila zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je opravilo sejo v odsotnosti višjega državnega tožilca, ki je bil o seji pravilno obveščen, vendar se tega procesnega dejanja po predhodnem opravičilu ni udeležil (četrti odstavek 378. člena ZKP). Po opravljeni seji je pritožbeno sodišče ugotovilo naslednje: K I. točki izreka Preizkus sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo na podlagi pooblastila iz 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP je pokazal, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje glede kaznivega dejanja pod I. točko izreka napadene sodbe prišlo do bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je namreč obdolženega spoznalo za krivega kaznivega dejanja, katerega del (pridobitev) bi naj bil po opisu izvršitvenega ravnanja sodeč, storjen v Republiki Bosni in Hercegovini in "na trgu bivše Jugoslavije", ni pa obrazložilo, ali je to dejanje kaznivo tudi po zakonu držav, v katerih bi naj bil navedeni del storjen. Gre za odločilno dejstvo, ki sicer ni v neposredni zvezi z opisom kaznivega dejanja, vendar je od njega odvisna usoda kazenskega pregona. Ta je namreč v primerih iz 122. in 123. člena KZ dovoljen le, če je dejanje kaznivo tudi po zakonu države, v kateri je bilo storjeno (tretji odstavek 124. člena KZ). Ker se sodišče prve stopnje do tega, za kazenski pregon in posledično kazenski postopek odločilnega dejstva v razlogih sodbe ni opredelilo, sodbe v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti in jo je bilo treba že po uradni dolžnosti razveljaviti. Do bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je prišlo tudi v zvezi s kaznivim dejanjem pod II. točko izreka napadene sodbe. Strinjati se je s pritožnico, da so razlogi o odločilnih dejstvih v precejšnji meri v nasprotju, saj je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe na 7. strani v tretjem odstavku, sklicujoč se na oškodovančevo izpovedbo najprej ugotovilo, da sta obdolženi in obdolženi, potem ko je oškodovanec padel po tleh, le tega pričela z nogami brcati v hrbet in zadnjico, zaradi česar bi naj ta po izvedenskem mnenju izvedenca medicinske stroke utrpel lahko telesno poškodbo, vendar na povsem drugem delu telesa. Oškodovančeva izpovedba in izvedensko mnenje potemtakem nista skladna, temveč si v odločilnem dejstvu v precejšnji meri nasprotujeta. Razen tega pa so razlogi o načinu storitve, s katerim se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari popolnoma nejasni. Opirajo se namreč na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, ki ne govori ničesar o udarcu v obraz enake moči, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, ampak o udarcu s pestjo ali trdim predmetom, nekaj o potiskanju in ničesar o brcanju. Zgoraj ugotovljene bistvene kršitve določil kazenskega postopka so pripeljale do ugotovitve, da sodbe sodišča prve stopnje, niti v tem delu ni mogoče preizkusiti. Ker pa so razlogi zaradi katerih je bilo odločeno v korist obdolženega, v korist tudi obdolženemu, je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ravnalo tako, kakor da bi se pritožil še ta in je tudi zanj sodbo sodišča prve stopnje v navedenem delu razveljavilo (387. člen ZKP). V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje pri prvem kaznivem dejanju, če bo tako zasnovani obtožbi pritrdilo najprej obrazložilo, ali je kazenski pregon za to kaznivo dejanje sploh dovoljen, pri drugem kaznivem dejanju pa bo oškodovančevo izpovedbo in ugotovitve izvedenca medicinske stroke pravilno povezalo, pri čemer bo moralo oceniti še izpovedbo priče, ki prav tako opisuje obravnavano kaznivo dejanje. Upoštevaje naravo in učinke ugotovljenih kršitev določb kazenskega postopka se pritožbeno sodišče z obdolženčevimi pritožbenimi navedbami, v kolikor zadevajo ti dve kaznivi dejanji in s pritožbenimi navedbami njegove zagovornice, ki se nanašajo na prvo kaznivo dejanje iz tega dela sodbe, ni moglo ukvarjati in jih bo zato ponovno preudarilo sodišče prve stopnje. K II. točki izreka Kot je iz obrazložitve pritožbe obdolženčeve zagovornice mogoče razumeti je bilo dejansko stanje pri kaznivih dejanjih na škodo in (III/1a in b izreka napadene sodbe) zmotno ugotovljeno zato, ker je obdolženi dejanji storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, zaradi česar mu ob upoštevanju ugotovitev izvedenca psihiatrične stroke, da je pri obdolženemu šlo za komorbidnost, ni mogoče očitati direktnega naklepa. Takšno razumevanje razmerja med bistveno zmanjšano prištevnostjo in krivdo je napačno. Ne oziraje se na naravo ugotovljenih bioloških in psiholoških pogojev, bistveno zmanjšana prištevnost, za razliko od neprištevnosti, krivde, četudi v njeni najvišji obliki ne izključuje. Storilec kaznivega dejanja, ki je to dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti je še zmeraj prišteven in kot tak, sicer v ustrezno manjšem obsegu sposoben očitka, da ni ravnal kot mu je bilo s posamezno normo zapovedano. Pogoja za storilčevo kazensko odgovornost iz prvega odstavka 15. člena KZ sta bila kljub ugotovljeni bistveno zmanjšani prištevnosti potem takem izpolnjena, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je ta v obdolženčevem primeru v navedenem obsegu tudi podana. Glede kaznivih dejanj pod III. točko izreka napadene sodbe je treba najprej opozoriti, da pritožnica ne razmejuje med kaznivim dejanjem v gostinskem lokalu in kaznivim dejanjem v prostorih, ampak ju obravnava enotno. Zato se moti, ko ugotavlja, da je izrek sodbe v nasprotju z njenimi razlogi, da so ti nejasni in da je podano precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi zapisniki. Nasprotno, ko se navedeni kaznivi dejanji ločita je popolnoma jasno, na katero izmed njiju se nanaša izpovedba priče in zato zatrjevana kršitev določil kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ne more biti podana. Pri tem naj ne ostane prezrto, da je ena izmed izvršitvenih oblik ugotovljenega kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge javne varnosti iz prvega odstavka 303. člena KZ tudi resna grožnja, ki je bila v obravnavanem primeru v celoti dokazana in ki nedvomno pomeni tisto aktivno ravnanje, na katerega je pritožnica opozarjala. Podobno velja glede zatrjevanega nasprotja med izrekom sodbe ter samimi razlogi v zvezi s kaznivim dejanjem. Pozorno branje izpovedbe priče z glavne obravnave namreč pokaže, da je za izrečene besede izvedel istega dne kot so bile te izrečene, kar se v celoti sklada z opisom dejanja in zato navedeno nasprotje med izrekom sodbe in njenimi razlogi ni podano. Glede nasprotji med samimi razlogi sodbe pa je pritožba v tem delu ostala neobrazložena, medtem ko pritožbeno sodišče te kršitve pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo. Po obdolženčevi pritožbi in pritožbi njegove zagovornice odločba o kazenski sankciji ni pravilna, ker sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo olajševalnih okoliščin na obdolženčevi strani, zaradi katerih bi mu bilo mogoče izreči pogojno obsodbo. Toda olajševalne okoliščine je treba presojati skupaj z obteževalnimi, ki pa v obdolženčevem primeru ne dovoljujejo izreka kazenske sankcije opominjevalne narave. Res je sicer, da gre pri obdolžencu za očeta dveh otrok in gotovo drži, da so storjena kazniva dejanja vsaj v posredni vzročni zvezi s poslovnimi neuspehi njegove družbe, vendar ti dve okoliščini ne moreta odtehtati teže storjenih kaznivih dejanj, ki so bila uperjena zoper več oškodovancev, med katerimi je bil tudi policist, ki so si kronološko sledila in ki so praktično prenehala šele tedaj, ko je bila obdolženemu odvzeta prostost. Naštete so okoliščine, ki pritrjujejo strožjemu kazenskopravnemu odzivu sodišča prve stopnje in zato so povzeta prizadevanja obeh pritožnikov, v kolikor se nanašajo na obravnavani del sodbe ostala neuspešna. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu sodbe iz 383. člena ZKP v tem delu sodbe ni zasledilo preostalih kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi obdolženega in njegove zagovornice v povzetem obsegu razsodilo tako kot izhaja iz izreka sodbe.  

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Kp 1360/99
• VSM sodba Kp 874/99
• VSL sodba Kp 1459/93