<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSM sodba I Cp 1590/2006

Sodišče:Višje sodišče v Mariboru
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSMB:2007:I.CP.1590.2006
Evidenčna številka:VSM20486
Datum odločbe:16.03.2007
Senat, sodnik posameznik:
Področje:DEDNO PRAVO
Institut:pogodba o dosmrtnem preživljanju - razveza pogodbe - pogoji za razvezo

Jedro

Kakor pravilno izhaja iz izpodbijane sodbe je mogoče v skladu z določilom drugega odstavka 120. člena Zakona o dedovanju (ZD) zahtevati razvezo sklenjene pogodbe o dosmrtnem preživljanju, v kolikor se razmerje med pogodbenimi strankami, ki živijo skupaj, toliko omaje, da postane skupno življenje neznosno, v skladu s tretjim odstavkom istega člena, pa lahko vsaka stranka zahteva razvezo takšne pogodbe tudi v primeru, če druga stranka ne izpolnjuje svojih pogodbenih obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo dne 15.07.1991 sklenili tožnik in toženca in, razveže. Takšno odločitev je utemeljilo z zaključki, da izvedeni dokazi ne potrjujejo obstoja razveznih razlogov neznosnosti skupnega življenja in neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti iz sklenjene pogodbe o dosmrtnem preživljanju. V posledici zavrnitve tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje nadalje odločilo, da je tožnica dolžna tožencema povrniti pravdne stroške v skupnem znesku 288.240,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse v roku 15. dni pod izvršbo.

Zoper takšno odločitev sodišča prve stopnje se s pravočasno pritožbo po svojem pooblaščencu pritožuje tožnica in sicer iz pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava po določilu 2. in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožba sodišču prve stopnje smiselno očita zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede dejstva neznosnosti skupnega življenja, pri čemer pritožba zanika, da bi bila odgovornost za to na strani pok. preživljanca, takšne pritožbene navedbe pa utemeljuje s sklicevanjem na izpovedbo priče, ki naj bi potrdil, da sta bila toženca s prvotnim tožnikom skregana, da se je prvotnemu tožniku slabo godilo, pa naj bi potrdila tudi kot priča zaslišana. Zmotne dejanske zaključke pa pritožba sodišču prve stopnje očita tudi glede presoje predpostavke neizpolnjevanja obveznosti tožencev iz sklenjene pogodbe, pri čemer že dejstvo da je za pok. preživljanca v celoti skrbela sedanja tožnica, po prepričanju pritožbe nedvomno potrjuje, da so bili odnosi med pogodbenimi strankami do te mere načeti, da se pogodba ni več izpolnjevala. Ker sklenjena pogodba ni več odražala dejanskega stanja glede preživljanja sedaj pok., je ta z vloženo tožbo želel takšno pogodbo razvezati, vsled česar bi sodišče prve stopnje takšnemu zahtevku moralo tudi ugoditi. Glede na navedeno se pritožba primarno zavzema za spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, podrejeno pa za njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Toženca na pritožbo tožnikov nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava glede obstoja razveznih razlogov za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, v celoti in pravilno ugotovilo vsa za presojo relevantna dejstva ter na tej podlagi tudi utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek po razvezi sklenjene pogodbe z dne 15.07.1991.

Kakor pravilno izhaja iz izpodbijane sodbe je mogoče v skladu z določilom drugega odstavka 120. člena Zakona o dedovanju (ZD) zahtevati razvezo sklenjene pogodbe o dosmrtnem preživljanju, v kolikor se razmerje med pogodbenimi strankami, ki živijo skupaj, toliko omaje, da postane skupno življenje neznosno, v skladu s tretjim odstavkom istega člena, pa lahko vsaka stranka zahteva razvezo takšne pogodbe tudi v primeru, če druga stranka ne izpolnjuje svojih pogodbenih obveznosti. Ob takšnem pravilnem materialnopravnem pristopu pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da izvedeni in obravnavani dokazi ne potrjujejo obstoja nobenega od navedenih razveznih pogojev, ki jih je v skladu z načelom spoštovanja pogodbenih obveznosti sodišče prve stopnje utemeljeno presojalo ustrezno restriktivno. Neutemeljen je pri tem pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede obstoja razveznega razloga - neznosnosti skupnega življenja, ki ga pritožba gradi na prepričanju, da sta prav toženca odgovorna za obstoj navedenega razveznega razloga. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka namreč pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dejanskim zaključkom izpodbijane sodbe, da je prav prvotni tožnik - preživljanec samovoljno pretrgal bivanjsko skupnost s tožencema, ker se je glede pomoči naslonil na drugo osebo - sedanjo tožnico, ki jo je z oporoko z dne 30.10.1998 tudi postavil za dedinjo svojega premoženja. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pri tem iz izpovedb zaslišanih prič ne izhaja, na kakšen način naj bi se dejansko odražala v tožbi zatrjevana neznosnost skupnega življenja med pogodbenimi strankami, sodišče prve stopnje pa je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ocenilo, da je zatrjevana neznosnost predvsem posledica subjektivnih okoliščin na strani preživljanca. Pravilnosti takšnih dejanskih zaključkov ne omaja niti sklicevanje na izpovedbo zaslišane priče, ki naj bi po navedbah pritožbe potrjevala spor med pogodbenimi strankami. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je slednji sicer res izpovedal, da naj bi mu prvotni tožnik pred osmimi oziroma 10 leti povedal, da so skregani, vendar pa sodišče prve stopnje ni prezrlo, da je ta ista priča izpovedala, da se prvotni tožnik iz svojega stanovanja ni odselil k tožencema, ker je bil navajen na stare prostore v svoji hiši, kar izhaja tudi iz izpovedbe sedanje tožnice, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Popolnoma nesprejemljiva pa so ob presoji vprašanja obstoja razveznega razloga neznosnosti, sklicevanja pritožbe na izpovedbo zaslišane priče, saj je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da slednja ni izpovedala ničesar konkretnega glede medsebojnih razmerij pogodbenih strank. Ob pravilnih dejanskih zaključkih glede obstoja subjektivnih razlogov na strani prvotnega tožnika, pa je nadalje v celoti materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru zatrjevani razvezni razlog neznosnosti skupnega življenja ni podan. Glede na dejstvo, da je predmetni pravdni postopek po smrti prvotnega tožnika kot tožnica prevzela njegova oporočna dedinja, pritožbeno sodišče na tem mestu pripominja, da v skladu s sprejeto sodno prakso (tako VS RS II Ips 514/95 z dne 05.03.1997 in VS RS II Ips 558/96 z dne 18.03.1998) pravica zahtevati razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju iz razloga neznosnosti skupnega življenja ni podedljiva pravica, ki preide na dediča, temveč gre le za osebno pravico pogodbenih strank. Na tej podlagi pa sedanja tožnica s smrtjo prvotnega tožnika - preživljanca tudi sicer po njegovi smrti ni bila upravičena zahtevati razveze sklenjene pogodbe iz navedenega razveznega razloga po drugem odstavku 120. člena ZD, vsled česar je vztrajanje tožnice pri razvezi sklenjene pogodbe iz tega razveznega razloga, že samo po sebi neutemeljeno.

Ob navedenem pa so nadalje neutemeljeni tudi pritožbeni očitki v smeri napačnih dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje glede neobstoja drugega razveznega razloga - neizpolnjevanja pogodbe. Pritožbeno sodišče na tem mestu sicer soglaša s pritožbenimi izvajanji, da je za preživljanca v obdobju po letu 2000 v pretežni meri skrbela sedanja tožnica, vendar pa je sodišče prve stopnje ob pravilnem materialnopravnem pristopu upoštevalo, da za presojo navedenega razveznega razloga ni pomembno le dejstvo neizpolnjevanja sklenjene pogodbe, temveč predvsem od dejstva, kdo je odgovoren za njeno neizpolnitev. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi izpovedb zaslišanih prič in I., pravilno ugotovilo, da sta toženca dejansko opravljala različna dela na sami nepremičnini tožnika, in sicer v obliki urejanja okolice hiše, obdelovanja njiv, obrezovanja sadnega drevja, ter priprave kurjave za tožnika. Glede preostalih del, katerih izpolnitev pa je bila odvisna od soglasja tožnika oziroma njegovega sodelovanja za ohranjanje trajnega pogodbenega razmerja, kot so njegova oskrba in delo v hiši, pa je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožencema njihovo opravo dejansko preprečeval sam tožnik, ki se je v tem času glede oskrbe oprl na drugo osebo - sedanjo tožnico. Ob pravilnih dejanskih zaključkih sodišča prve stopnje, da se je tožnik očitno enostransko odločil preprečevati izpolnjevanje sklenjene pogodbe o dosmrtnem preživljanju ter na tej podlagi drugače razpolagati s svojim premoženjem, ki ga je sicer s sklenjeno pogodbo naklonil tožencema, pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da neutemeljeno enostransko odklanjanje izpolnitve pogodbe s strani preživljanca, ne more predstavljati razveznega razloga neizpolnitve iz določila tretjega odstavka 120. člena ZD, na katerega se sklicuje tožnica (tako tudi VS RS II Ips 219/96 z dne 07.01.1998). Ob navedenem pa so neutemeljena tudi vsa nadaljnja vztrajanja pritožbe na spremenjenih dejanskih razmerah glede oskrbe tožnika, ki naj bi slednjega opravičevale k razvezi sklenjene pogodbe, pri čemer po prepričanju pritožbenega sodišča iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da subjektivno nezadovoljstvo tožnika z izpolnitvami tožencev, ni bila posledica spremenjenih okoliščin, temveč dejstev, ki so mu bila znana že ob sklenitvi pogodbe.

Na podlagi navedenega in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni našlo kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot to izhaja iz izreka (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 165. člena istega zakona. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 120, 120/2, 120/3, 120, 120/2, 120/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.05.2018

Opombe:

P2RvYy0zODc2Nw==