VSM sodba I Cp 2684/2006

Jedro

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je zadosti utrjeno gradbišče v sferi drugotožene stranke in da je značilnost prostora v katerem drugotožena stranka opravlja svojo dejavnosti, tožnik pa je delal po njenih navodilih, bilo za tožnika, ki je vozil tovorno vozilo s priklopnikom nevarna stvar. Tega ne more ovreči niti dejstvo, da se je pri razkladanju del tovora na eni strani zagozdil in ni zdrsel na tla. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožnik iz kabine tega ni mogel videti in neutrjen teren tudi zato predstavlja za izvajanje razkladanja nevarno stvar. Neutemeljena je tudi pritožbena graja drugotožene stranke, da je bila škoda povzročena s kopenskim motornim vozilom in je tako njena odgovornost v skladu s splošnimi pogoji izključena. Kakor je že bilo ugotovljeno škoda ni bila povzročena s kamionom (motornim vozilom) ampak je škoda na kamionu in negmotno škodo, ki je nastala tožniku povzročil teren na gradbišču, ki je v danih okoliščinah pomenil nevarno stvar katere imetnik je bila v času nezgode drugotožena stranka.

 

Izrek

Pritožbam tožeče in toženih strank se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da izrek sedaj pravilno glasi:

"1. Prvotožena in drugotožena stranka sta nerazdelno dolžni plačati tožeči stranki 15.022,53 (petnajst tisoč dvaindvajset 53/100) EUR (prej: 3,600.000,00 SIT) s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in sicer: od

- zneska 10.849,61 EUR (prej: 2,600.000,00 SIT) zamudne obresti po predpisani obrestni meri zmanjšani za temeljno obrestno mero za čas od 1.1.2002 do 16.6.2006 od 17.6.2006 dalje do plačila pa zakonske zamudne obresti.

- od zneska 4.172,93 EUR (prej: 1,000.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.11.2001 do plačila,

vse v petnajstih dneh pod izvršbo

2. Drugotožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 8.480,24 EUR (prej: 2,032.204,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obresti od 5.11.2001 do plačila v petnajstih dneh pod izvršbo.

3. Prvo in drugotožena stranka sta nerazdelno dolžni povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 4.575,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.2006 do plačila v petnajstih dneh pod izvršbo.

4. Tožeča stranka je dolžna povrniti prvotoženi stranki njene pravdne stroške v višini 527,29 EUR v roku petnajst dni pod izvršbo.

5. Tožeča stranka je dolžna povrniti drugotoženi stranki njene pravdne stroške v višini 2.416,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.2006 do plačila v petnajstih dneh pod izvršbo.

6. V presežku, to je v razliki od prisojene do vtoževane odškodnine 8,018.779,00 SIT se tožbeni zahtevek zavrne."

Pravdne stranke nosijo same svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sta prvo in drugotožena stranka dolžni nerazdelno plačati tožniku 4,000.000,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od zneska 3,000.000,00 SIT od 1.1.2002 do plačila in od 1,000.000,00 od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, ter da je drugotožena stranka dolžna plačati tožniku še nadaljnjih 2,032.204,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Odločilo je še o povrniti pravdnih stroškov ter v presežku do vtoževanih 9,018.979,00 SIT (pravilno 8,018.979,00 SIT) tožbeni zahtevek zavrnilo.

Takšno sodbo s pravočasnimi pritožbami izpodbijajo vse pravdne stranke. Tožnik izpodbija sodbo iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Prvotožena stranka izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in predlaga, spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Drugotožena stranka izpodbija sodbo iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožniku dosojena odškodnina za nematerialno škodo ustrezno zniža, pri čemer naj se pri znižanju odškodnine upošteva tudi najmanj 50% tožnikova sokrivda za nastanek škode, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pravdne stranke na pritožbe niso odgovorile.

Pritožbe so delno utemeljene.

Tožnik zahteva odškodnino od zavarovalnice iz naslova zavarovanja civilne odgovornosti po polici sklenjeni med toženima strankama. Gre torej za prostovoljno zavarovanje, kjer lahko oškodovanec (tožnik) zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode za katero odgovarja zavarovanec (drugotožena stranka) le do nominalnega zneska obveznosti zavarovalnice. Pritožbena graja, da bi bilo potrebno zavarovalno vsoto valorizirati se tako izkaže za neutemeljeno saj bi bilo v tem primeru kršeno načelo denarnega nominalizma uzakonjenega v določilu 394. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR.

Tudi pritožbena izvajanja tožnika glede višine prisojene odškodnine za nematerialno škodo so neutemeljena. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne graja:

- da je tožnik trpel tri dni trajne hude, sedem dni srednje hude, deset dni občasne srednje hude, štirinajst dni pogoste lažje in dva mesca občasne lažje telesne bolečine, ki se še pojavljajo

- da je bil hospitaliziran, da je nosil mitello, obiskoval terapije, bil trikrat pregledan z ultrazvokom, opravil EMG preiskavo ter več kliničnih pregledov in rentgensko slikanje

- da je bil ob nesreči pretresen (prestrašen) in ga je tudi skrbelo za izid zdravljena in posledice utrpelih poškodb, zaradi česar je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno njegovo ravnovesje,

je neutemeljena tako pritožbena graja tožnika, kakor tudi obeh toženih strank glede višine prisojene odškodnine za opisano nematerialno škodo iz naslova telesnih bolečin in strahu. Prisojena odškodnina 1,050.000,00 SIT za telesne bolečine in 350.000,00 SIT za strah je odmerjena v skladu z odškodninskopravnimi normami iz določil člena 200 in 203 ZOR in je tudi v skladu z dosojenimi odškodninami, ki so se za podobne škode izoblikovale v sodni praksi.

Neutemeljena je tudi pritožbena graja tožnika, da je odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odmerjena prenizko, kar bo podrobneje obrazloženo ob obravnavanju pritožb toženih strank v zvezi s prisojeno odškodnino za to vrsto škode.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik zahtevka iz naslova izgube na zaslužku ni dokazal. Predložil je le davčno osnovo za odmero davka za leto 1996 ne pa tudi za leto 1997 na katero se sklicuje in tako ni uspel dokazati izgube na zaslužku za kar bi moral predložiti še kakšno drugo listinsko dokumentacijo, čeprav je bilo tako trditveno kot tudi dokazno breme na njegovi strani (212. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Prav tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se v skladu z določilom tretjega odstavka 185. in 190. člena ZOR odškodnina za vrednost rešenih delov zmanjša, saj tožena stranka ni postala njihov lastnik in nima podlage zahtevati njihove izročitve kaj pomeni tudi, da jih ni dolžna prevzeti.

Utemeljena pa je pritožba tožnika, ki graja pričetek teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene materialne škode, ki jih je sodišče dosodilo od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Toženi stranki sta prišli v zamudo najkasneje takrat, ko je bilo izdano izvedensko mnenje in je bila tako poznana višina materialne škode (prvi odstavek 277. člena ZOR).

Pritožba tožnika je utemeljena tudi v delu, ko graja odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka glede na uspeh v pravdi. Sodišče prve stopnje je uspeh zmotno računalo od zneska 9,018.978,00 SIT namesto od vtoževanih 8,018.979,00 SIT. Prav tako pa je bilo potrebno to odločitev sodišča prve stopnje spremeniti tudi zaradi spremembe uspeha v pravdi.

V obdobju od vložitve tožbe do znižanja tožbenega zahtevka od 10.844.500,00 SIT (45.253,30 EUR) na znesek 8,018.978,00 SIT (33.462,60 EUR) je uspeh tožeče stranke sedaj (3,600.000,00 + 2,032.204,00 SIT) torej skupaj 5,632.204,00 SIT 46,4%, uspeh toženih strank pa 53,6%, v nadaljevanju pa je uspeh tožeče stranke 62,7% toženih strank pa 37,3%.

Odmera stroškov postopka ni predmet pritožbene graje.

Stroški tožeče stranke v prvem delu postopka so 1,511.618,50 SIT (6.307,81 EUR), glede na uspeh v pravdi pa ima tožnik pravico do povračila 2.926,82 EUR.

Stroški tožeče stranke v drugem delu postopka so 630.139,00 SIT (2.629,52 EUR), glede na uspeh v pravdi pa ima pravico do povračila 1.648,70 EUR.

Seštevek tožeči stranki priznanih stroškov v obeh obdobjih znaša 4.575,53 EUR.

Stroške prvotožene stranke v prvem obdobju so znašali 139.009,50 SIT (580,08 EUR), glede na uspeh v pravdi pa ima pravico do povrnitve 310,92 EUR.

V drugem obdobju so stroški prvotožene stranke znašali 139.010,00 SIT (580,08 EUR), glede na uspeh v pravdi pa ima pravico do povrnitve 216,37 EUR.

Priznani stroški prvotožene stranke v obeh obdobjih znašajo 527,29 EUR.

Stroški drugotožene stranke v prvem delu postopka so znašali 773.184,80 SIT (3.226,44 EUR), glede na uspeh v pravdi pa ima pravico do povrnitve 1.729,37 EUR.

V drugem obdobju so stroški drugotožene stranke znašali 441.624,00 SIT (1.842,86 EUR), glede na uspeh v pravdi pa ima pravico do povrnitev 687,38 EUR.

Znesek drugotoženi stranki priznanih stroškov znaša tako 2.416,75 EUR.

Neutemeljena je pritožbena graja tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje prisojene stroške ločiti glede na uspeh po temelju in glede na uspeh po višini. Tožnik vtožuje denarni znesek in je uspeh v pravdi pravilno obračunan glede na tožniku dosojeni oziroma zavrnjeni znesek denarnega zahtevka.

Toženi stranki izpodbijata sodbo glede temelja - prvotožena stranka uveljavlja 50% sokrivdo tožnika, drugotožena stranka pa nasprotuje temelju odškodninske odgovornosti v celoti. Prvotožena stranka graja tudi višino dosojene odškodnine za nematerialno škodo, pritožbeno sodišče pa je sodbo v tem obsegu v okviru pravilne uporabe materialnega prava tudi preizkusilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Neutemeljena so pritožbena izvajana toženih strank, ki menijo na napačno odločitev sodišča prve stopnje glede temelja odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je v tem obsegu na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje glede na pravočasno predlagane dokaze (212. in 286. člen ZPP) tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je skrbno obrazložilo zato pritožbeno sodišče v tem obsegu v celoti povzema pravilne razloge sodišča prve stopnje in le še glede na izrecna pritožbena izvajanja dodaja:

Tožnik je pripeljal na gradbišče prvotožene stranke in prišel iztovarjati večje kose kamenja na mestu, ki mu ga je dokazal odgovorni delavec - delovodja prvotožene stranke. Teren na katerem je pričel tožnik razkladati kamenje ni bil dovolj utrjen, zaradi česar so se zadnja kolesa priklopnika pogreznila in po bolj na levi strani, kjer se je nahajal zagozdeni tovor. Takšno dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo na osnovi izpovedb zaslišanja prič. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je zadosti utrjeno gradbišče v sferi drugotožene stranke in da je značilnost prostora v katerem drugotožena stranka opravlja svojo dejavnosti, tožnik pa je delal po njenih navodilih, bilo za tožnika, ki je vozil tovorno vozilo s priklopnikom nevarna stvar. Tega ne more ovreči niti dejstvo, da se je pri razkladanju del tovora na eni strani zagozdil in ni zdrsel na tla. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožnik iz kabine tega ni mogel videti in neutrjen teren tudi zato predstavlja za izvajanje razkladanja nevarno stvar. Tako se izkažejo za neutemeljena tudi pritožbena izvajanja, da bi lahko tožnik spustil nakladalni prostor in ročno popravil tovor pa tudi iz izpovedbe zaslišanih prič izhaja, da se je vse skupaj zgodilo prehitro za takšno ukrepanje.

Neutemeljena je tudi pritožbena graja drugotožene stranke, da je bila škoda povzročena s kopenskim motornim vozilom in je tako njena odgovornost v skladu s splošnimi pogoji izključena. Kakor je že bilo ugotovljeno škoda ni bila povzročena s kamionom (motornim vozilom) ampak je škoda na kamionu in negmotno škodo, ki je nastala tožniku povzročil teren na gradbišču, ki je v danih okoliščinah pomenil nevarno stvar katere imetnik je bila v času nezgode drugotožena stranka.

Utemeljena pa je pritožba prvotožeče stranke glede višine dosojene odškodnine iz naslova nematerialne škode zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kar je pritožbeno sodišče obravnavalo tudi z uradnim preizkusom v okviru pravilne uporabe materialnega prava.

Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožbi ne grajata pa:

- da ima tožnik, ki je star 64 let funkcionalno zmanjšano možnost posameznih gibov ramenskega sklepa

- da ima težave pri delih, ki so združena z dvigovanjem in prenašanjem težjih bremen

- da je oviran pri vožnji kamiona in je moral opustiti poklicno delo voznika tovornjaka, ker se je upokojil

je prisojena odškodnina v višini 1,600.000,00 SIT odmerjena nekoliko previsoko, zato jo je pritožbeno sodišče ob upoštevanju določil 200. in 2003. ZOR ter sodne prakse glede višine dosojenih odškodnin za takšne in podobne vrste škode znižalo na 5.007,51 EUR (1,200.000,00 SIT).

Pritožbeno sodišče je sodbo sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava delno spremenilo (4. točka 358. člena ZPP) v ostalem pa je ko ni našlo nobene po uradni dolžnosti upoštevne kršitve določb postopka (drugi odstavek 250. člena ZPP) pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pravdne stranke so s pritožbo uspele vsaka le delno (glede dela prisojene negmotne škode, tožeča pa glede teka zakonskih zamudnih obresti od materialne škode in glede pravilnega obračuna uspeha v pravdi za izračunan stroške), zato je pritožbeno sodišče odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. in drugi odstavek 165. člena ZPP).

Določbe ZOR so bile uporabljene v skladu z določilom 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sklep I Ip 888/2007
• VSL sodba in sklep I Cp 895/2009
• VSL sklep II Cp 426/2004