VSM sodba I Cp 604/2006

Jedro

Oba udeleženca sta kršila cestno prometne predpise in je tako podana protipravnost ravnanja pri obeh. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je soodgovornost zavarovanca tožene stranke bistveno večja od soodgovornosti tožnika. Res je da je zavarovanec tožene stranke vozil prehitro, kar je v nasprotju z določilom prvega odstavka 20. člena Zakona o varnosti cestnega prometa - ZVCP, saj je vozil glede na prometni znak, ki omejuje hitrost na 40 km/h prehitro, vendar pa mu je po drugi stranki tožnik vzel prednost in tako ravnal v nasprotju z določilom 40. člena ZVCP. Pritožbeno sodišče meni, da sta oba udeleženca z svojim ravnanjem v enaki meri prispevala k prometni nesreči, zato je ob pravilni uporabi materialnega prava, ko tudi ob uradnem preizkusu zadeve ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odločilo, da sta udeleženca prometne nesreče zanjo odgovorna v enakem deležu.

Neutemeljena pa je pritožba v delu ko graja višino odmerjen odškodnine za nematerialno škodo. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne graja in sicer:

- da je tožnik v prometni nesreči utrpel zlom desne stegnenice, raztrganinsko rano na nartu desnega stopala in udarnino glave,

- da je trpel telesne bolečine in sicer šestnajst dni hude trajne, enaindvajset dni hude občasne, trideset dni zmerne trajne, tri mesece zmerne občasne in pogostejše bolečine še eno leto, ter lažje občasne in redkejše bolečine čuti še sedaj in se mu pojavljajo v kolenu in križu,

- da je imel tudi nevšečnosti med zdravljenjem in sicer prevoz z rešilnim avtomobilom v bolnišnico, hospitalizacijo mesec in pol, štiri operacije v splošni narkozi, prejemanje injekcij, analgetikov, antibiotikov, mirovanje v postelji, kjer je v začetku zdravljenja bil nepokreten in bil odvisen od tuje pomoči, hoja z berglami, dolgotrajen bolniški stalež, prevezi rane, ter RTG slikanja,

- da je trpel hud primaren strah in tudi hud sekundarni srtah za izid zdravljenja tekom treh tednov in v času prve hospitalizacije, ko je moral prestati tri operacije, kasneje pa še zmerni intenzivni strah za izid zdravljenja v času šest mesecev,

- da je njegova splošna življenjska aktivnost zmanjšana za 20 do 25%, saj ima prikrajšano desno nogo in omejeno gibljivost desnega kolena ter z večjim naporom opravlja delo carinika, ne zmore daljše hoje ali stoje, ne more normalno teči, težje vozi kolo in avtomobil, oviran je pri delu na vrtu in v sadovnjaku, opustil je rekreativno igranje nogometa in težje hodi po neravnem terenu ali po lestvi,

- da ima tožnik šepajočo hojo kljub povišici na obuvalu ter skoliozo hrbtenice, brazgotine na stegnu, ki sicer predstavljajo zgolj večji kozmetični defekt,

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu spremeni tako, da je tožeča stranka sedaj dolžna toženi stranki namesto 3,780.000,00 SIT odškodnine za nematerialno škodo plačati 11.266,90 (enajst tisoč dvesto štiriindvajset 00/100) EUR (skupaj torej 12.224,00 eurov). Izrek o stroških pa tako, da je tožena stranka namesto 1,097.780,84 SIT sedaj dolžna plačati 3.134,99 (tri tisoč sto štiriintrideset 99/100) EUR pravdnih stroškov.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem obsegu potrdi obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 121,58 (sto enaindvajset 58/100) EUR pritožbenih stroškov z zakonskim zamudnimi obrestmi od 30.1.2007 do plačila, v petnajstih dneh pod izvršbo.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške za odgovor na pritožbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 4,101.148,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prisojene nematerialne škode v višini 3,780.000,00 SIT od 1.1.2002 v višini predpisane obrestne mere zmanjšane za temeljno obrestno mero do izdaje sodbe sodišča prve stopnje od tedaj dalje pa po predpisani obrestmi meri zamudnih obresti, ter od zneska 321.348,80 SIT od 5.11.2001 do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 1,097.780,84 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. V presežku do vtoževanih 5,144.088,00 SIT je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Takšno sodbo s pravočasno pritožbo izpodbija tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga spremembo oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne graja je materialno pravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik sokriv za nastalo škodo 30% zavarovanec tožene stranke pa 70%.

Tožnik kot voznik kolesa z motorjem je vozil po dovozni poti in se vključeval v promet na lokalno cesto. Po mnenju izvedenca bi se lahko prometni nesreči izognil, če bi pri vključevanju v promet na prednostno cesto posvečal več pozornosti in bi pred pričetkom vključevanja v promet vozil počasneje ali pa bi se pred robom prednostne ceste ustavil. Preglednost v levo je bila večja kot 20m, kar je sodišče prve stopnje iz fotografij pravilno ocenilo.

Zavarovanec tožene stranke je vozil osebni avtomobil po prednosti cesti na kateri je bila omejitev hitrosti vožnje na 40 km/h z nedovoljeno hitrostjo 52,6 km/h in to po ozki in nekoliko vijugasti lokalni cesti. Nesrečo bi lahko preprečil, če bi vozil do 44 km/h.

Oba udeleženca sta kršila cestno prometne predpise in je tako podana protipravnost ravnanja pri obeh. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je sooodgovornost zavarovanca tožene stranke bistveno večja od soodgovornsoti tožnika. Res je da je zavarovanec tožene stranke vozil prehitro, kar je v nasprotju z določilom prvega odstavka 20. člena Zakona o varnosti cestnega prometa - ZVCP, saj je vozil glede na prometni znak, ki omejuje hitrost na 40 km/h prehitro, vendar pa mu je po drugi stranki tožnik vzel prednost in tako ravnal v nasprotju z določilom 40. člena ZVCP. Pritožbeno sodišče meni, da sta oba udeleženca z svojim ravnanjem v enaki meri prispevala k prometni nesreči, zato je ob pravilni uporabi materialnega prava, ko tudi ob uradnem preizkusu zadeve ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odločilo, da sta udeleženca prometne nesreče zanjo odgovorna v enakem deležu.

Neutemeljena pa je pritožba v delu ko graja višino odmerjen odškodnine za nematerialno škodo. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne graja in sicer:

- da je tožnik v prometni nesreči utrpel zlom desne stegnenice, raztrganinsko rano na nartu desnega stopala in udarnino glave,

- da je trpel telesne bolečine in sicer šestnajst dni hude trajne, enaindvajset dni hude občasne, trideset dni zmerne trajne, tri mesece zmerne občasne in pogostejše bolečine še eno leto, ter lažje občasne in redkejše bolečine čuti še sedaj in se mu pojavljajo v kolenu in križu,

- da je imel tudi nevšečnosti med zdravljenjem in sicer prevoz z rešilnim avtomobilom v bolnišnico, hospitalizacijo mesec in pol, štiri operacije v splošni narkozi, prejemanje injekcij, analgetikov, antibiotikov, mirovanje v postelji, kjer je v začetku zdravljenja bil nepokreten in bil odvisen od tuje pomoči, hoja z berglami, dolgotrajen bolniški stalež, prevezi rane, ter RTG slikanja,

- da je trpel hud primaren strah in tudi hud sekundarni srtah za izid zdravljenja tekom treh tednov in v času prve hospitalizacije, ko je moral prestati tri operacije, kasneje pa še zmerni intenzivni strah za izid zdravljenja v času šest mesecev,

- da je njegova splošna življenjska aktivnost zmanjšana za 20 do 25%, saj ima prikrajšano desno nogo in omejeno gibljivost desnega kolena ter z večjim naporom opravlja delo carinika, ne zmore daljše hoje ali stoje, ne more normalno teči, težje vozi kolo in avtomobil, oviran je pri delu na v vrtu in v sadovnjaku, opustil je rekreativno igranje nogometa in težje hodi po neravnem terenu ali po lestvi,

- da ima tožnik šepajočo hojo kljub povišici na obuvalu ter skoliozo hrbtenice, brazgotine na stegnu, ki sicer predstavljajo zgolj večji kozmetični defekt,

je materialno pravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je pravična odškodnina za nematerialno škodo, za telesne bolečine 1,800.000,00 SIT za strah 300.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 3,000.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 300.000,00 SIT. Tako odmerjena odškodnina je v skladu z odškodninsko pravnimi normami členov 200 in 203 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR , ter višino odškodnin ki so se za take in podobne škode izoblikovale v sodni praksi.

Po vsem neutemeljene so pritožbena izvajanja, da tožnik v posledici prometne nezgode ni utrpel skaženosti saj je to v nasprotju z izvedenskim mnenjem in ugotovitvami sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je glede odmere odškodnine za nematerialno škodo na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene po uradni dolžnosti upoštevne kršitve določb postopka (drugi odstavek 350. Člena ZPP) zato je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Zneski prisojene odškodnine in pravdnih stroškov so bili preračunani iz tolarjev v eure na podlagi Uredbe Sveta EU št. 1086/06 z dne 11.7.2006, o spremembi uredbe (ES) št. 2886 o menjalnih razmerjih med eurom in valutami držav članic, ki sprejemajo euro (Ul št. 195 z dne 15.7.2006) ter določilom četrtega odstavka 13. člena Zakona o uvedbi eura (Uradni list RS 114/06).

Spremenjena odločitev o glavni stvari ima za posledico tudi spremenjeno odločitev glede stroškov postopka saj je sedaj uspeh tožene stranke večji. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo stroške v višini 1,406.570,40 SIT toženi stranki pa 116.060,56 SIT. Uspeh tožeče stranke znaša sedaj 57 % zato ji je tožena stranka dolžna povrniti pravdne stroške v enakem odstotku, uspeh tožene stranke znaša 43% zato je tožeča stranka dolžna povrniti stroške v enakem odstotku. Po pobotanju je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 3.134,99 EUR njenih pravdnih stroškov.

Tožena stranka je s pritožbo delno uspela glede 50%, zato ji mora tožeča stranka povrniti 50 % njenih pritožbenih stroškov, ki jih je pritožbeno sodišče priznalo v višini takse za pritožbo.

Tožeča stranka z odgovorom na pritožbo ni z ničemer prispevala k pravilni odločitvi zato nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP).

Določila ZOR je pritožbeno sodišče uporabilo v skladu z določbo člena 1060. Obligacijskega zakonika.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS Sodba Pdp 1772/99
• VDS sodba Pdp 284/2004
• VDS sodba in sklep Pdp 709/2000