VSM sklep in sodba PRp 160/2007

Jedro

Pred ponovno odločitvijo pritožbeno sodišče tudi opozarja, da nobeno od določil materialnih določb prvih šestih odstavkov 46. člena ZVCP-1 ne opisuje storitve prekrška z odvzemom prednosti v križišču, ko voznik iz stranske zapelje v desno na prednostno cesto in iz te smeri pripelje soudeleženec v prometni nesreči, saj v primeru, če oba takšna voznika vozil v cestnem prometu vozita po svojih voznih pasovih, do prometne nesreče sploh ne more priti, v kolikor pa kdorkoli od navedenih dveh voznikov zapelje čez sredino vozišča na nasprotni vozni pas in pride do prometne nesreče, je razlog zanjo v takšni vožnji čez sredino vozišča, kar nima nikakršne zveze z odvzemom prednosti v križišču in gre v tem primeru za prekršek po četrtem odstavku 25. člena ZVCP-1. V obravnavanem primeru to pomeni, da če je obd. pri zavijanju v križišču pri vožnji v desno zapeljal čez sredino cestišča in je do trčenja prišlo na nasprotnem voznem pasu, se mu lahko očita le prekršek po četrtem odstavku 25. člena ZVCP-1 in ne prekrška z odvzemom prednosti v križišču, v kolikor pa je do trčenja prišlo na njegovem desnem voznem pasu, ko je s stranske zavil na prednostno cesto v desno, bi se obd. lahko očitala le storitev prekrška po sedmem v zvezi s petim odstavkom 116. člena ZVCP-1 (ob subjektivnem delu dejanskega stanja, da se je glede na okoliščine in osebne lastnosti vsaj moral in mogel zavedati, da bo soudeleženec v prometni nezgodi z njegove desne strani po prednostni cesti pripeljal po nasprotnem, levem voznem pasu).

 

Izrek

Ob pritožbi obd. se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti glede prekrška navedenega v točki 1 izreka o odgovornosti in kazni razveljavi ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

V odločitvi o enotni sankciji se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se enotna sankcija ne izreče, določeno globo v višini 520,00 (petstodvajset 00/100) EUR, za prekršek naveden v točki 2 izreka izpodbijane sodbe, pa je obdolženec dolžan plačati v roku 30 dni po prejemu te sodbe, sicer bo sodišče prve stopnje ravnalo na način, kot je navedeno v izreku izpodbijane sodbe.

Obdolženčeva pritožba se sicer zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenih in nespremenjenih delih, to je glede prekrška navedenega v točki 2 izreka o odgovornosti in sankcijah ter v izreku o stroških postopka, potrdi.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo Okrajnega sodišča v je bil obd. spoznan za odgovornega storitve prekrškov po sedmem odstavku 46. člena v zvezi z 234. členom ter po enajstem odstavku 132. člena ZVCP-1 in mu je bila izrečena enotna sankcija, to je glavna sankcija globa v višini 730,00 EUR in stranska sankcija 22 kazenskih točk, posledično prenehanje veljavnosti obdolženčevega vozniškega dovoljenja, prav tako pa mu je bilo naloženo tudi plačilo stroškov postopka o prekršku, to je povprečnine v višini 60,00 EUR.

Proti takšni sodbi se je pravočasno pritožil obdolženec in sicer zaradi zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti na podlagi določila 159. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v zvezi s prekrškom navedenim v točki 1 izreka izpodbijane sodbe podana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena navedenega zakona, saj je izrek izpodbijane sodbe v tem delu nerazumljiv. Sodišče prve stopnje je v izreku izpodbijane sodbe v točki 1 za prekršek, ki ga je obravnavalo kot kršitev pravil prednosti na križišču, med drugim navedlo, da je ta prekršek obdolženec storil tako, da ko je pripeljal do križišča, je po prednostni cesti pripeljal voznik osebnega avtomobila z registrsko številko, kar je imelo za posledico, da je s svojim prednjim delom vozila trčil v prednji levi del vozila itd. Glede na takšen opis naj bi obdolženec pripeljal le do križišča in niti ne zapeljal vanj, pa bi do obravnavane prometne nesreče in s tem do storitve prekrška že prišlo, ob tem pa za tovrstni prekršek niso navedene niti temeljne okoliščine, ki ga ločijo od ostalih istovrstnih prekrškov z odvzemom prednosti v križišču, to je, da bi naj do prekrška prišlo z obdolženčevo vožnjo po stranski cesti v križišče s prednostno cesto, ki je kot takšna označena z ustreznim prometnim znakom. Zaradi tega je izrek izpodbijane sodbe v točki 1 le-tega povsem nerazumljiv, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, na katero je pritožbeno sodišče dolžno paziti na podlagi 159. člena istega zakona po uradni dolžnosti, zaradi česar je sklenilo, kot je navedeno v točki I izreka te sodbe.

Pred ponovno odločitvijo pritožbeno sodišče tudi opozarja, da nobeno od določil materialnih določb prvih šestih odstavkov 46. člena ZVCP-1 ne opisuje storitve prekrška z odvzemom prednosti v križišču, ko voznik iz stranske zapelje v desno na prednostno cesto in iz te smeri pripelje soudeleženec v prometni nesreči, saj v primeru, če oba takšna voznika vozil v cestnem prometu vozita po svojih voznih pasovih, do prometne nesreče sploh ne more priti, v kolikor pa kdorkoli od navedenih dveh voznikov zapelje čez sredino vozišča na nasprotni vozni pas in pride do prometne nesreče, je razlog zanjo v takšni vožnji čez sredino vozišča, kar nima nikakršne zveze z odvzemom prednosti v križišču in gre v tem primeru za prekršek po četrtem odstavku 25. člena ZVCP-1. V obravnavanem primeru to pomeni, da če je obd. pri zavijanju v križišču pri vožnji v desno zapeljal čez sredino cestišča in je do trčenja prišlo na nasprotnem voznem pasu, se mu lahko očita le prekršek po četrtem odstavku 25. člena ZVCP-1 in ne prekrška z odvzemom prednosti v križišču, v kolikor pa je do trčenja prišlo na njegovem desnem voznem pasu, ko je s stranske zavil na prednostno cesto v desno, bi se obd. lahko očitala le storitev prekrška po sedmem v zvezi s petim odstavkom 116. člena ZVCP-1 (ob subjektivnem delu dejanskega stanja, da se je glede na okoliščine in osebne lastnosti vsaj moral in mogel zavedati, da bo soudeleženec v prometni nezgodi z njegove desne strani po prednostni cesti pripeljal po nasprotnem, levem voznem pasu).

Prekršek naveden v točki 2 izreka izpodbijane sodbe po enajstem odstavku 132. člena ZVCP-1 stori s kršitvijo materialne določbe tretjega odstavka istega člena tisti udeleženec cestnega prometa, ki ravna v nasprotju s policistovo zahtevo ali odredbo po opravi preizkusa s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola. Storitev tega prekrška je v svojem zagovoru pri prvostopnem sodišču priznal, ko je med drugim navedel, da mu je policist kot cestnoprometnemu udeležencu oziroma vozniku osebnega avtomobila v cestnem prometu odredil preizkus alkoholiziranosti, ki pa ga je odklonil, za kar mu je danes žal. Ob takšnem obdolženčevem zagovoru so neprepričljive njegove šele pritožbene navedbe, kjer je prvič navedel, da odrejenega preizkusa alkoholiziranosti ni mogel opraviti, ker ima že dalj časa zdravstvene težave predvsem z dihali, kar naj bi med postopkom policistu tudi večkrat povedal, enako tudi o tem, da je alkohol zaužil po prometni nesreči. Pritožbeno sodišče obdolžencu ne verjame, ko v svoji pritožbi navaja, da preizkusa alkoholiziranosti ni mogel opraviti zaradi zdravstvenih težav, kar naj bi večkrat navedel tudi policistu, saj je mnenja, da bi obdolženec tako pomembno okoliščino, če bi bila resnična, nedvomno omenil v svojem zagovoru, česar pa ni storil, prav tako pa obdolženec ob uveljavljanju teh novih okoliščin v zvezi z dejanskim stanjem ne pojasnjuje, zakaj jih ni uveljavljal v postopku o prekršku, ko je pri sodišču prve stopnje podal svoj zagovor, kar bi nedvomno lahko storil. To pomeni, da so tovrstne njegove pritožbene navedbe v nasprotju s procesno določbo tretjega odstavka 157. člena ZP-1, ki med drugim določa, da mora pritožnik za verjetno izkazati pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji in je pritožnik v takšnih svojih pritožbenih navedbah neprepričljiv. Pritožbeno sodišče tako meni, da je bilo dejansko stanje prekrška navedenega v točki 2 izreka izpodbijane sodbe pravilno in popolno ugotovljeno na podlagi obdolženčevega lastnega priznanja v njegovem zagovoru pri sodišču prve stopnje in sicer tako v njegovem objektivnem kakor tudi subjektivnem delu, v zvezi s katerim se pridružuje oceni in razlogom sodišča prve stopnje iz obrazložitve izpodbijane sodbe, da je obdolženec ta prekršek storil z direktnim naklepom, saj se je svojega dejanja zavedal in ga je hotel storiti.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri glavne sankcije globe za prekršek naveden v točki 2 izreka izpodbijane sodbe upoštevalo za odmero večje ali manjše globe ustrezne odločujoče in v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedene okoliščine ter je obdolžencu le-to izreklo v višini 520,00 EUR, saj je zanj v določilu enajstega odstavka 132. člena ZVCP-1 ta sankcija predpisana v višini najmanj 120.000,00 SIT oziroma 500,75 EUR, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje to sankcijo obdolžencu izreklo le nekoliko nad specialnim minimumom, sicer pa jo je mogoče izreči na podlagi materialne določbe 1. alinee drugega odstavka 17. člena ZP-1 v višini do 1.200,00 EUR.

Za obravnavani prekršek določilo že omenjenega enajstega odstavka 132. člena ZVCP-1 predpisuje tudi obvezni izrek stranske sankcije 18 kazenskih točk, kar posledično pomeni prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Določilo materialne določbe tretjega odstavka 22. člena ZP-1 namreč določa, da če voznik v času treh let doseže ali preseže 18 kazenskih točk v cestnem prometu, mu sodišče izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je storilec imel dovoljenje, ko je storil prekršek, s katerim je dosegel predpisano število kazenskih točk. Zaradi tega in, ker iz izvedenega dokaznega postopka niso razvidne takšne posebne olajševalne okoliščine, ki bi utemeljevale omilitev te stranske sankcije, jo je sodišče prve stopnje obdolžencu utemeljeno določilo za prekršek naveden v točki 2 izreka izpodbijane sodbe.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče nadalje razsodilo, kot je navedeno v drugem odstavku izreka te sodbe.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba PRp 296/2009
• Sodba IV Ips 26/2009, IV Ips 71/2009
• VSL sklep I Cp 3268/2016