VSM Sklep IV Kp 19380/2021

Jedro

V skladu s sodno prakso zakonskega znaka kaznivega dejanja, ki je dovolj določno opredeljen že v zakonu, ni potrebno z drugimi besedami ponavljati še v opisu konkretnega dejanskega stanu. Navedeno velja predvsem za subjektivne znake kaznivega dejanja, kot so "z namenom," "vedoma," ali "zavestno".

Bistvena je presoja, ali je očitana neresnična izjava o dejstvih v objektivnem smislu sposobna škodovati časti ali dobremu imenu oškodovanca.

Izrek

Pritožbi pooblaščencev zasebnega tožilca A. A. se ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo zasebno tožbo zasebnega tožilca A. A. z dne 23. 12. 2020, modificirano dne 31. 3. 2021, zoper obdolženo B. B., zaradi kaznivega dejanja obrekovanja po prvem odstavku 159. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po drugem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da je zasebni tožilec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolženke.

2. Zoper sklep so se pritožili pooblaščenci zasebnega tožilca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ob preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v postopku preizkusa obtožnega akta na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP neutemeljeno zavrglo zasebno tožbo zasebnega tožilca, ko je po presoji opisa kaznivega dejanja ocenilo, da dejanje opisano v tenorju obtožbe, ni kaznivo dejanje obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1.

5. Pritožba takšni presoji sodišča prve stopnje utemeljeno nasprotuje. Pritrditi ji je, ko smiselno navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je napačno presodilo, da opis kaznivega dejanja v zasebni tožbi ne vsebuje vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, kršilo kazenski zakon po 1. točki 372. člena ZKP. Pritožba namreč utemeljeno graja zaključke sodišča prve stopnje, ki je razloge za svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da v opisu kaznivega dejanja v zasebni tožbi nista konkretizirani zatrjevano védenje obdolženke o neresničnosti izjave in prepovedana posledica (škodovanje časti in dobremu imenu). Abstraktni in konkretni del opisa dejanja je treba brati v medsebojni povezavi, kar pokaže, da iz opisa dejanja izhaja očitek, da je obdolženka vedela, da je to, kar trdi oziroma raznaša, neresnično. V skladu s sodno prakso pa zakonskega znaka kaznivega dejanja, ki je dovolj določno opredeljen že v zakonu, ni potrebno z drugimi besedami ponavljati še v opisu konkretnega dejanskega stanu. Navedeno velja predvsem za subjektivne znake kaznivega dejanja, kot so „z namenom,“ „vedoma,“ ali „zavestno,“ ko gre za psihične procese in je opis dejanja zato dovolj opredeljen že z navedbami znakov oziroma elementov kaznivega dejanja.¹ V nasprotju z zaključki sodišča prve stopnje je torej obdolženkino védenje o neresničnosti izjave dovolj konkretizirano.

6. Sodišče prve stopnje neutemeljeno pogreša še nadaljnjo konkretizacijo prepovedane posledice. V opisa dejanja je namreč zadostno naveden očitek, da bi naj obdolženka o zasebnem tožilcu trdila oziroma raznašala neresnične izjave, ki so škodovale njegovi časti in dobremu imenu, pri čemer je takšna izjava obdolženke v nadaljevanju v celoti konkretizirana (da se na C. vrši čuden način zaposlovanja in se ponovno zaposluje osebe, ki so bile povezane s škandalom glede nepravilnosti pri nakupu in prodaji kurilnega olja, pri čemer je obdolženka izrecno izpostavila, da s tem misli na zasebnega tožilca). Pritožba pri tem pravilno opozarja, da je očitano kaznivo dejanje obrekovanja po svoji pravni naravi kaznivo dejanje abstraktnega ogrožanja, kar pomeni, da ni potrebno, da pri njem dejansko pride do oškodovanja časti ali dobrega imena oškodovanca. Bistvena je namreč zgolj presoja, ali je očitana neresnična izjava o dejstvih v objektivnem smislu sposobna škodovati časti ali dobremu imenu oškodovanca. Pri presoji objektivne sposobnosti izjave, da škoduje časti ali dobremu imenu, pa je treba upoštevati splošno sprejete družbene norme oziroma vse, kar tudi v konkretnem ožjem lokalnem okolju lahko privede do negativnih posledic izjave (prezir, sovraštvo, zavračanje, neodobravanje in druge oblike socialne negacije oškodovanca).² Slednje bo sodišče prve stopnje, ob upoštevanju, da že iz opisa dejanja izhaja, da je bila sporna izjava izrečena na formalnem sestanku, ob prisotnosti točno določenih oseb (in njihovi funkciji oziroma položaju), ter narave uporabljenih besed (npr. „škandal“), moralo presoditi v odvisnosti konteksta dejanskih okoliščin, ugotovljenih v kazenskem postopku.

7. Prav tako je pritrditi pritožbeni graji zaključka sodišča prve stopnje glede opisa kraja storitve kaznivega dejanja. Kraj dejanja je sicer pomembna modaliteta kaznivega dejanja, ni pa odločilno dejstvo in ni pravnorelevantna okoliščina, ki bi se nanašala na zakonske znake kaznivega dejanja,³ zato ni odločilen za presojo, ali je dejanje, ki je predmet obtožbe, kaznivo dejanje. Tudi sicer pa pritožba pravilno izpostavlja, da je kraj storitve kaznivega dejanja, ki opisu dejanja daje značaj historičnega dogodka, v konkretnem primeru določljiv, saj se obdolženki očita, da bi naj neresnične izjave izrekla dne 28. 8. 2020 na sestanku, na katerem so bili poleg obdolženke prisotni še C. C. in D. D..

8. V zvezi z obrazloženim, in ko je bilo v okviru odločitve izpodbijanega sklepa potrebno presoditi le, ali je dejanje, ki je predmet obtožbe, kaznivo dejanje, pa pritožbi ni mogoče pritrditi v uveljavljanju kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki bi naj bila podana zaradi odsotnosti razlogov o morebitni škodi, ki bi zasebnemu tožilcu lahko nastala.

9. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi pooblaščencev zasebnega tožilca ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (tretji odstavek 402. člena ZKP).

-------------------------------
¹ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 51443/2016 z dne 28. 1. 2021, tč. 8.
² Prim. Šorli M., Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list RS in Pravna fakulteta UL, Ljubljana, 2019, str. 871 in 875.
³ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 10918/2010 z dne 6. 9. 2018, tč. 8.

Datum zadnje spremembe:

29.11.2021

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep IV Kp 49725/2015
• VSRS Sodba I Ips 48123/2013
• VSM Sklep IV Kp 53994/2020