VSM Sodba IV Kp 42370/2018

Jedro

Za obstoj kaznivega dejanja po prvem odstavku 160. člena KZ-1 pa ni potrebno, da je storjeno z namenom zaničevanja (v konkretnem primeru zasebne tožilke), zato tudi pritožbeno izražen precejšen dvom v tak namen obdolženke ne more biti relevanten.

Na podlagi ocene, da je obdolženka izkazala resničnost vseh predmetnih trditev o zasebnem tožilcu, s čimer je izključena kaznivost žaljive obdolžitve v smislu četrtega odstavka 160. člena KZ-1, je sodišče v nadaljevanju pravilno presojalo pogoje za obstoj kaznivega dejanja razžalitve in v točki 19 obrazložitve s prepričljivimi razlogi utemeljilo, da je tudi kaznivost obdolženke za to dejanje izključena.

Sodišče prve stopnje je namreč najprej v točki 19 obrazložitve pravilno izpostavilo in utemeljilo vsebino kolizije dveh človekovih pravic, to je pravice do svobode izražanja iz 39. člena Ustave RS in pravice do časti in dobrega imena iz 35. člena Ustave RS, ter pravilno zaključilo, da je kaznivo dejanje razžalitve izvršeno le, kadar je storilčev naklep obarvan s posebnim zaničevalnim namenom.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolžene M.T. in pooblaščenca zasebnega tožilca D.B. se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženka je dolžna plačati sodno takso v znesku 100,00 EUR in potrebne izdatke zasebne tožilke J.B. ter nagrado in potrebne izdatke njenega pooblaščenca za odgovor na pritožbo, v višini, kot bo odmerjena s posebnim sklepom sodišča prve stopnje, zasebni tožilec D.B. pa je dolžan plačati sodno takso v znesku 360,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v L. je z izpodbijano sodbo pod točko A obdolženo M.T. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen en mesec zapora in preizkusno dobo enega leta. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je zasebno tožilko J.B. (v nadaljevanju zasebna tožilka) s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da je obdolženka dolžna povrniti zasebni tožilki stroške kazenskega postopka za priče, izvedence in potrebne izdatke zasebne tožilke ter nagrado in potrebne izdatke njenega pooblaščenca v višini, kot bo odmerjena s posebnim sklepom, po četrtem odstavku 95. člena ZKP pa je obdolženko oprostilo doplačila sodne takse. Pod točko B pa je iz razlogov po 358. členu ZKP obdolženko oprostilo obtožbe, da naj bi storila kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je zasebnega tožilca D.B. (v nadaljevanju zasebni tožilec) za uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka napotilo na pravdo. Odločilo je še, da je po drugem odstavku 95. člena v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP zasebni tožilec dolžan povrniti obdolženki potrebne izdatke ter potrebne izdatke in nagrado njenega zagovornika v višini, kot bo odmerjena s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo sta se pritožila:

- zagovornik obdolženke zoper obsodilni del sodbe zaradi, kot navaja „zmotne uporabe materialnega prava“, kršitve pravil postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom višjemu sodišču, da pritoži ugodi, izpodbijano sodbo v obsodilnem delu razveljavi in obdolženko oprosti, oziroma vrne zadevo v ponovno odločanje,

- pooblaščenec zasebnega tožilca zoper oprostilni del sodbe zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka „zmotne uporabe materialnega prava“ ter zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v oprostilnem delu izreka spremeni tako, da obdolženko spozna za krivo storitve očitanega kaznivega dejanja oziroma za razžalitev po prvem odstavku 158. člena KZ-1 ter ji izreče primerno kazensko sankcijo, pri tem pa spremeni tudi odločitev o stroških kazenskega postopka zasebnega tožilca in njegovega pooblaščenca, ki naj se v celoti naložijo v plačilo obdolženki; podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v oprostilnem delu izreka v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pooblaščenec zasebne tožilke v odgovoru na pritožbo obdolženkinega zagovornika zoper obsodilni del sodbe višjemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu v celoti potrdi.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Zagovornik s pritožbenimi navedbami o nepravilnem ravnanju sodišča, ko je zavrnilo dokazni predlog za postavitev sodnega izvedenca grafološke stroke, s čimer bi se lahko ugotovilo, da pisava na ovojnici ni pisava obdolženke, po vsebini uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Skope pritožbene navedbe v tem delu pomenijo le ponovitev dokaznega predloga obrambe, ki pa ga je sodišče prve stopnje pravilno ter s tehtnimi in prepričljivimi razlogi argumentirano zavrnilo. V točki 6 obrazložitve sodbe je pojasnilo, da izvedba dokazovanja z izvedencem grafološke stroke ni bila potrebna za ugotavljanje pravno odločilnih dejstev, saj se obdolženki niti ne očita, da bi sama naslovila naslovnika na pisemski ovojnici predmetnih pisem, in četudi bi se to dejstvo potrdilo z izvedenskim mnenjem, ne bi moglo vplivati na drugačne ugotovitve in zaključke sodišča, da je bila obdolženka tista, ki je obravnavanega dne na pošti oddala predmetni pismi, za vsebini katerih je vedela in ju je tudi hotela oddati na pošto, da ju naslovnika prejmeta. Na podlagi tako ugotovljenih odločilnih dejstev je sodišče prve stopnje v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP), ta dokazni predlog utemeljeno zavrnilo. Po tem načelu namreč sodišče sámo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, ter ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Sodišče namreč zavezuje tudi načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP), zato sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano, ali je brez pomena za zadevo. To je ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije¹ pri odločanju o dokaznih predlogih, skladna s sprejetimi merili Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Odločitev sodišča prve stopnje za zavrnitev tega dokaznega predloga obrambe in njena argumentirana obrazložitev, v celoti zadostita oziroma sta skladni z navedenimi stališči sodne in merili ustavnosodne prakse.

6. Uvodoma zatrjevano „zmotno uporabo materialnega prava“ (pravilno: kršitev kazenskega zakona) zagovornik v nadaljevanju pritožbe ne obrazloži, zato je v tem delu ni mogoče preizkusiti. Uradni preizkus po določbi 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP pa tovrstnih kršitev, ki jih mora višje sodišče upoštevati po uradni dolžnosti, ni pokazal.

7. Bistvo pritožbenih navedb zagovornika je v nestrinjanju z dejanskimi ugotovitvami ter razlogi in zaključki izpodbijane sodbe, da je obdolženki dokazana storitev očitanega kaznivega dejanja. Po mnenju zagovornika iz videoposnetkov nadzornih kamer Pošte Slovenije v L. ni mogoče ugotoviti identitete osebe na posnetku, kot tudi ne razbrati, kaj točno naj bi oseba na posnetku držala v rokah. Zato ni mogoče zaključiti, da je na posnetkih prav obdolženka in da je imela v rokah dve pismi. Sodba sodišča temelji zgolj na podobnostih, slučajih in nekih povezavah, ki niso gotove. Zaradi slabih posnetkov so tudi ugotovitve sodnega izvedenca B.B. o 70% verjetnosti ujemanja značilnosti osebe na posnetku z obdolženko, podkrepljene zgolj z verjetnostjo in ne gotovostjo. Obdolženka je tudi pojasnila, da ni edina v L., ki se vozi z avtomobilom Opel Astra karavan, sive barve. Iz posnetka ni mogoče razbrati registrske tablice avtomobila, zato je nemogoče trditi, da je na posnetku vozilo obdolženkinega partnerja. Celotni del obsodilne sodbe temelji zgolj na negotovih indicih, ki ne dajejo podlage za ugotovitev obdolženkine krivde, ko je sicer motiv za takšno dejanje, ki se ji očita, imelo veliko število ljudi.

8. Sodišče prve stopnje je svojo primarno ugotovitev in oceno, da je navedeni pismi obravnavanega dne s pošte v L. odposlala prav obdolženka, oprlo in prepričljivo utemeljilo z ugotovitvami vpogleda v videoposnetke nadzornih kamer Pošte Slovenije v L., izpovedbah zasebnih tožilcev in zaslišanih prič, izvedenskih mnenjih Nacionalnega forenzičnega laboratorija in sodnega izvedenca dr. B.B., izpisu motornih vozil in nenazadnje tudi zagovoru obdolženke. Upoštevaje razvidne telesne značilnosti ženske na videoposnetkih ter v zvezi s tem izpovedbi zasebnih tožilcev, da to žensko prepoznavata kot obdolženko, ter ugotovitev, da je obdolženkin partner uporabnik enakega osebnega vozila, kot je vidno na posnetkih, je sodišče končno oceno, da je na posnetkih dejansko obdolženka, utemeljeno oprlo še na mnenje sodnega izvedenca dr. B. Njegova ocena o obstoju 70% verjetnosti, da gre za obdolženko (ko je slednja tudi sama, skladno z izpovedbama zasebnih tožilcev izpovedala, da na videoposnetku ne prepoznava kogarkoli drugega, niti drugih stanovalcev bloka v P. - ki bi edini, glede na vsebino pisma in slabe medsosedske odnose imeli motiv oddati pismo s takšno vsebino), daje ob ugotovitvah iz ostalih izvedenih dokazov zanesljivo podlago za sklepanje s potrebno stopnjo gotovosti in torej razumen zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženka ta oseba, ki se je obravnavanega dne nahajala na pošti v L., od koder sta bili v istem času oddani predmetni pismi. Da gre prav za ti pismi, je sodišče v točki 8 sodbe natančno in celovito utemeljilo s časovnim potekom dogajanja na pošti, razvidnim iz posnetka. Posledično je zagovor obdolženke, da pisem ni odposlala, pravilno in utemeljeno ovrglo kot neprepričljiv, izpovedbo njenega zunajzakonskega partnerja pa kot interesno motivirano v korist obdolženke z namenom razbremeniti je krivde za očitano dejanje.

9. Izčrpno, analitično in prepričljivo je sodišče prve stopnje nadalje zaključilo, da je obdolženka za vsebino pisem, ki jih je odposlala s pošte, četudi sama lastnoročno kuverte ni izpisala, vedela. Utemeljeno je svojo oceno oprlo na izpovedbe zaslišanih prič in ugotovljeno dejstvo, da obdolženka spada v skupino ljudi, ki je v sporu z zasebnim tožilcem, ki je sodelovala v dogovorih o tem, kako zoper njega ukrepati, ter da je v samem pismu uporabljena množinska oblika za tiste, ki se pritožujejo. Višje sodišče povzetim razlogom izpodbijane sodbe v točki 9 obrazložitve v celoti pritrjuje, drugačne in posplošene pritožbene trditve zagovornika (da obdolženka ni vedela kaj odpošilja; da velikokrat kakšna oseba za drugo postori kakšen opravek in je lahko na primer tudi obdolženka za koga drugega odposlala pismo; da je motiv za takšno dejanje imelo veliko število ljudi in da se je v tej zgodbi iskal „grešni kozel“), pa zavrača kot neutemeljene.

10. V točki 11 obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje ocenilo in presodilo, da so vse izjave, ki se nanašajo na zasebno tožilko, podane v obliki brezpogojnih trditev o dejstvih, katerih resničnost je mogoče preveriti. Nadalje je v točki 12 obrazložitve sodbe z izčrpnimi in tehtnimi razlogi utemeljilo uspešnost obdolženkinega dokazovanja resničnosti določenih izjav, kot tudi, s katerimi dokazi je v tem uspela. Posledično tem ugotovitvam je v točki 14 obrazložitve pravilno poudarilo, da je zaradi resničnosti oziroma obstoja utemeljenega razloga verjeti v resničnost teh izjav, kaznivost za žaljivo obdolžitev na podlagi četrtega odstavka 160. člena KZ-1 izključena. Zaradi navedenega teh očitkov iz zasebne tožbe ni povzelo v krivdorek sodbe, medtem ko je glede preostalih trditev v zasebni tožbi, na podlagi izvedenih dokazov ocenilo in zaključilo, da ne izkazujejo resničnosti trditev, niti obstoja utemeljenega razloga, da bi obdolženka lahko verjela v njihovo resničnost. Izčrpna utemeljitev teh relevantnih okoliščin je zajeta v točki 13 obrazložitve sodbe, na tej podlagi pa v točki 14 obrazložitve pravilen zaključek, da je obdolženka s tem o zasebni tožilki trdila in raznašala nekaj, kar lahko škodi njeni časti in dobremu imenu. Pritožbene navedbe zagovornika, da obdolženki zaradi uspešnega dokazovanja resničnosti velikega dela trditev v pismu ni mogoče očitati storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, tako ne morejo biti utemeljene. Za obstoj kaznivega dejanja po prvem odstavku 160. člena KZ-1 pa ni potrebno, da je storjeno z namenom zaničevanja (v konkretnem primeru zasebne tožilke), zato tudi pritožbeno izražen precejšen dvom v tak namen obdolženke ne more biti relevanten.

11. Glede na uveljavljane pritožbene razloge je višje sodišče, v skladu z določbo 386. člena ZKP, izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v odločbi o izrečeni kazenski sankciji in pri tem ugotovilo, da ni nobenih utemeljenih razlogov za njeno spremembo v obdolženkino korist. Sodišče prve stopnje ji je izreklo pogojno obsodbo, kot kazensko sankcijo opominjevalne narave, v okviru te pa v skladu s splošnimi pravili za odmero kazni in upoštevaje ugotovljene olajševalne okoliščine obdolženki določilo ustrezno višino kazni zapora in tudi trajanje preizkusne dobe. Višje sodišče pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da je takšna kazenska sankcija za obdolženko primerna in pravična in bo dosegla namen kaznovanja.

12. Pooblaščenec zasebnega tožilca uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, z izrecnimi navedbami, da v posledici zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, saj sodba sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so v njej navedeni razlogi o odločilnih dejstvih nejasni oziroma nepravilni. Pooblaščenec pri tem ne pojasni, glede katerih odločilnih dejstev sodba nima razlogov oziroma kateri razlogi so nejasni, zatrjevanje njihove nepravilnosti pa pomeni nestrinjanje z njihovo vsebino, kar pa je lahko predmet samostojnega pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Očitana kršitev torej ni podana. Enako velja za pritožbeni očitek „zmotne uporabe materialnega prava“ (pravilno: kršitve kazenskega zakona), zaradi zmotne uporabe najprej določbe 160. člena KZ-1, nato pa tudi določbe tretjega odstavka 158. člena KZ-1, ko je sodišče po mnenju pooblaščenca zmotno presodilo, da naj bi se obdolženka ekskulpirala kaznivosti žaljive obdolžitve ter še, da je tudi kaznivost obdolženke za kaznivo dejanje razžalitve izključena. S temi navedbami namreč pooblaščenec izraža nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami in razlogi izpodbijane sodbe, na ta način pa kršitev kazenskega zakona ne more biti podana. Storjena je lahko le v primeru, če sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon uporabi napačno ali pa ga sploh ne uporabi. Ker v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, očitana kršitev ni podana.

13. Vsebina pritožbe pooblaščenca je v bistvenem nasprotovanje dejanskim ugotovitvam in razlogom izpodbijane sodbe, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje obdolženko oprostilo storitve kaznivega dejanja na škodo zasebnega tožilca. Pooblaščenec navaja, da v kolikor je mogoče pritrditi obrazložitvi izpodbijane sodbe, da je obdolženka dokazala resničnost izjav o tem, da imata zasebna tožilca težave z vsemi sosedi, ki jih rešuje policija ter sodišče, in da imata nenormalno veliko kazni o kršitvah javnega reda in miru in Zakona o zaščiti živali (kar bi lahko potrjevale izpovedbe zaslišanih prič v postopku in listinska dokumentacija), pa obdolženka v nobenem primeru ni dokazala resničnost svojih izjav, da je zasebni tožilec problematična oseba, predvsem pa ne, da je zelo moten. Prav tako pa obdolženka tudi ni imela utemeljenega razloga, da je verjela v resničnost takšnih izjav. V konkretnem primeru nedvomno ni šlo za resno kritiko dela zasebne tožilke, predvsem ne v delu, ki se nanaša na zasebnega tožilca. Nedvomno tudi ni kolizije med pravico do svobode izražanja iz 39. člena Ustave RS in pravico do časti in dobrega imena iz 35. člena Ustave RS. Obdolženka v konkretnem primeru ni imela nobenega interesa, razen zaničevanja zasebnega tožilca, zato bi sodišče moralo presoditi, da je prekomerno (protipravno) posegla v ustavne pravice zasebnega tožilca.

14. Sodišče prve stopnje je na podlagi zagovora obdolženke, izpovedb zaslišanih prič in tudi zasebnih tožilcev ter listinske dokumentacije v spisu ugotovilo in v točki 18 obrazložitve sodbe z izčrpnimi in prepričljivimi razlogi utemeljilo, da je zasebni tožilec v sporu z večimi sosedi iz P. (da je številne med njimi ovadil in naznanil, sam pa priznava tudi, da toži hrvaško ministrstvo zaradi neutemeljenega pripora, kar se prav tako omenja v pismu), ter da ima zasebni tožilec kazni zaradi kršitev javnega reda in miru in po Zakonu o zaščiti živali. V zadnjem stavku iste točke je sodišče razumno pojasnilo, da v pismu uporaba nekoliko pretiranega opisa (da je zasebni tožilec v sporu z vsemi sosedi in da ima nenormalno veliko kazni) bistveno ne spreminja vsebine trditve. Zato pritožbene navedbe, da zasebna tožilca nimata težav z vsemi sosedi, ampak zgolj nekaterimi in da tudi nimata nenormalno veliko kazni zaradi kršitev javnega reda in miru ter Zakona o zaščiti živali, ne morejo biti uspešne.

15. Na tej podlagi oziroma primarnih ugotovitvah o izkazani resničnosti trditev v pismu, da ima zasebni tožilec težave s sosedi, ki jih rešujeta policija in sodišče, ter da ima tudi veliko kazni o kršitvah javnega reda in miru in Zakona o zaščiti živali, pa je po jasnih, izčrpnih in prepričljivih razlogih sodišča prve stopnje posledično izkazana tudi resničnost trditve, da je zasebni tožilec problematična oseba in moten (kot ga doživljajo sosedje, s katerimi je v sporu, katerim povzroča težave in čigar odnos je neprimeren in nenormalen, ko vlaga zoper njih številne ovadbe). Tudi v tem delu trditev v pismu, da je zasebni tožilec problematična oseba in zelo moten, po razumnih razlogih sodišča prve stopnje pomeni le nekoliko pretiran opis, bistveno pa ne spreminja vsebine trditve. Zagovor obdolženke, da so vzroki za spore v bloku tudi različna dejanja in besede zasebnega tožilca, so po tehtnih razlogih izpodbijane sodbe potrdile številne zaslišane priče, problematična oziroma neprimerna ravnanja zasebnega tožilca pa dokazujejo tudi članek v S. n., izjava predstavnice PU M. S. o srečanjih in svetovanjih stanovalcem za umiritev razmer, ter še navedbe predstavnika Okrožnega sodišča v M. S., da je bilo na Okrajnem sodišču v L. vloženih deset zahtev za sodno varstvo zoper zasebnega tožilca ter trije obtožni predlogi, v katerih ima slednji položaj oškodovanca. Na podlagi takšnih ugotovitev je sodišče prve stopnje končno razumno zaključilo, da vse navedeno dokazuje, da so razlogi za obstoječe spore pri vseh vpletenih, tudi pri zasebnem tožilcu in da je slednji, četudi ob uporabi nekoliko pretiranega opisa, problematična oseba in (zelo) moten.

16. Povzetim izčrpnim razlogom izpodbijane sodbe v točki 18 obrazložitve, pooblaščenec konkretno niti ne nasprotuje, temveč posplošeno navaja, da opisano sporno razmerje med obdolženko, člani njene družine ter zasebnim tožilcem v nobenem primeru ne potrjuje resničnost trditve, da je zasebni tožilec problematična oseba in moten. V popolnem nasprotju z razlogi izpodbijane sodbe pooblaščenec ob tem izpostavlja invalidnost zasebnega tožilca in na tej podlagi ponuja lasten sklep, da je iz tega razloga nekomu očitati, da je zelo moten, v vsakem primeru samo po sebi žaljivo. Sodišče prve stopnje namreč svojo oceno o izkazani resničnosti trditve, da je zasebni tožilec problematična oseba in moten, nikakor ni povezovalo, še manj pa oprlo na njegove telesne značilnosti oziroma pritožbeno izpostavljeno invalidnost. Primarno je v točki 17 obrazložitve navedlo oziroma pojasnilo definicijo besedne zveze „motena oseba“ po SSKJ, ki med drugimi zajema tudi vedenjske lastnosti take osebe. In zgolj slednje, torej ravnanja zasebnega tožilca, s katerimi povzroča težave sosedom, ko zoper njih vlaga številne ovadbe in je njegov odnos do njih neprimeren ter zanje nenormalen, je bilo podlaga oziroma bistvo presoje in tudi utemeljitve sodišča prve stopnje glede dokazane resničnosti trditve, da je zasebni tožilec problematična oseba in moten.

17. Na podlagi ocene, da je obdolženka izkazala resničnost vseh predmetnih trditev o zasebnem tožilcu, s čimer je izključena kaznivost žaljive obdolžitve v smislu četrtega odstavka 160. člena KZ-1, je sodišče v nadaljevanju pravilno presojalo pogoje za obstoj kaznivega dejanja razžalitve in v točki 19 obrazložitve s prepričljivimi razlogi utemeljilo, da je tudi kaznivost obdolženke za to dejanje izključena. Pooblaščenec sicer pravilno navaja, da morata za ekskulpacijo kaznivosti po tretjem odstavku 158. člena KZ-1 biti kumulativno izpolnjena oba pogoja (in sicer, da gre za žaljive izjave v taksativno navedenih okoliščinah te zakonske določbe, in da to ni bilo storjeno z namenom zaničevanja), nima pa prav, da v obravnavanem primeru noben od teh pogojev ni izpolnjen. Sodišče prve stopnje je namreč najprej v točki 19 obrazložitve pravilno izpostavilo in utemeljilo vsebino kolizije dveh človekovih pravic, to je pravice do svobode izražanja iz 39. člena Ustave RS in pravice do časti in dobrega imena iz 35. člena Ustave RS, ter pravilno zaključilo, da je kaznivo dejanje razžalitve izvršeno le, kadar je storilčev naklep obarvan s posebnim zaničevalnim namenom. Nadalje pa je v točki 20 obrazložitve sodbe z natančnimi, jasnimi in razumnimi razlogi, ki jim pooblaščenec konkretizirano niti ne nasprotuje, utemeljilo, da je do očitanih žaljivih obdolžitev prišlo pri izražanju kritike nad delom zasebne tožilke kot zobozdravnice, lahko tudi pri izpolnjevanju družbene dejavnosti ali varstvu upravičenih koristi, ter da se pri tem v pismu za zasebnega tožilca ne uporablja zaničevalni ton. Posledično je utemeljeno zaključilo, da niti zgolj nekoliko pretiran opis ne izkazuje izključnega namena zaničevanja zasebnega tožilca in da obdolženka s poslanim pismom z zanj žaljivo vsebino, ki ima podlago v dejstvih, tudi ni prekomerno in nedopustno posegla v njegovo pravico do časti in dobrega imena. Posplošene drugačne pritožbene navedbe pooblaščenca zato ne morejo biti uspešne in torej ne utemeljene.

18. Po obrazloženem, ko zagovornik in pooblaščenec glede odločilnih dejstev ne navajata ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča, in ko slednje tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe po 383. členu ZKP ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

19. Odločitev o plačilu stroškov pritožbenega postopka je posledica neuspešnih pritožb in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in drugim odstavkom 96. člena ZKP, sodni taksi pa sta odmerjeni po Zakonu o sodnih taksah in za obdolženko tarifni številki 7111, 71113 in 7122, za zasebnega tožilca pa tarifni številki 7222 Taksne tarife.

-------------------------------
¹ VSRS I Ips 8876/2015 z dne 22. 2. 2018 in druge.

Datum zadnje spremembe:

18.11.2021

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep II Kp 24089/2017
• VSL Sodba VII Kp 4505/2020
• VSM Sklep II Kp 17362/2020