VSM Sklep II Kp 34869/2010

Jedro

Navedeno pa ne predstavlja dejstev oziroma dokazov, ki bi v skladu s 3. točko prvega odstavka 410. člena ZKP lahko kakorkoli omajali ugotovitve pravnomočne sodbe glede odločilnih dejstev, ki se nanašajo na kaznivo dejanje in kazensko odgovornost obsojenca. Zaključki prvostopnega sodišča, da pogoji za obnovo pravnomočno zaključenega postopka v predmetni zadevi torej niso izpolnjeni, so torej pravilni, obsojenčeva pritožba, v kateri ponavlja le vse to, kar je kot nezadostno za obnovo postopka pravilno ocenilo že prvostopno sodišče, ne more omajati pravilnosti zaključkov izpodbijanega sklepa.

Izrek

I. Pritožba obsojenega R.Š. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojeni R.Š. je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati 360,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 413. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ponovno zavrglo zahtevo obsojenega R.Š. za obnovo kazenskega postopka.

2. Zoper tak sklep se je obsojeni R.Š. pritožil. V pritožbi izpostavlja, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do novih dejstev in dokazov, zaradi česar je bila kršena njegova pravica do sodnega varstva, prav tako pa sodišče tudi naj ne bi ocenilo okoliščine, da je oškodovanka lažnivka. V pritožbi navaja, da pričakuje, da bo pritožbeno sodišče proučilo njegove dodatne navedbe, ki dokazujejo, da je V.T. ves čas lagala oziroma krivo izpovedovala tako v predkazenskem postopku, kot na glavni obravnavi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo, v kateri naj le to dovoli obnovo predmetnega kazenskega postopka.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4. Prvostopno sodišče je z napadenim sklepom obsojenčevo zahtevo za obnovo kazenskega postopka ponovno utemeljeno zavrglo, svojo odločitev pa je tehtno, obširno in prepričljivo obrazložilo. Pri tem je pravilno izhajalo iz določbe 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP od koder izhaja, da se sme kazenski postopek v korist obsojenca obnoviti le ob navedbi takšnih novih dejstev ali predložitvi takšnih dokazov, ki bi utegnili sami zase ali pa v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen, ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu. V obravnavani zadevi, kjer je obsojenec tudi že pred tem vlagal predloge za obnovo postopka, je prvostopno sodišče ponovno pravilno ugotovilo, da v zahtevi za obnovo kazenskega postopka obsojenec ne navaja ničesar takšnega, kar bi potrjevalo njeno utemeljenost. Pa tudi v pritožbi obsojenec ponavlja le vse tisto, kar je kot nezadostno za obnovo kazenskega postopka, pravilno ocenilo že prvostopno sodišče. Kot je v izpodbijanem sklepu tudi obširno pojasnjeno, navedbe oziroma dokazi, ki jih v zahtevi za obnovo postopka izpostavlja obsojenec, za sodišče niso novi, saj jih je obsojenec navajal že v svojem zagovoru na glavni obravnavi, v pritožbi zoper sodbo, v zahtevi za varstvo zakonitosti, v prejšnji zahtevi za obnovo postopka..., kot je to sicer pojasnjeno tudi v točkah 15 in 16 izpodbijanega sklepa. Dejstva in dokazi, na katere se sklicuje obsojenec v svoji pritožbi, torej niso novi in dokazi, ki jih tudi v pritožbi izpostavlja obsojenec, nikakor ne predstavljajo takšnih novih dokazov, ki bi lahko sami zase ali v povezavi z drugimi dokazi, ki so bili izvedeni v dosedanjem kazenskem postopku, predstavljali takšno novoto, ki bi izpodbila ali vsaj omajala pravilnost dejanskih ugotovitev sodišč v zvezi z zaključkom o obsojenčevem goljufivem namenu. Glede vseh relevantnih dejstev, na katere se v zahtevi za obnovo postopka in tudi v pritožbi sklicuje obsojenec (zapisniki glavnih obravnav, izpovedbe prič, izpovedbe oškodovanke, pooblastilo odvetnika, ovadba, dopisi...) in vse ostalo, na kar se sklicuje obsojenec, kot je že navedeno, ne predstavlja novih dokazov, temveč gre za smiselno iste obsojenčeve navedbe, ki jih je obsojenec uveljavljal tudi že v prejšnjih pritožbah oziroma v zahtevi za obnovo postopka. Navedeno pa ne predstavlja dejstev oziroma dokazov, ki bi v skladu s 3. točko prvega odstavka 410. člena ZKP lahko kakorkoli omajali ugotovitve pravnomočne sodbe glede odločilnih dejstev, ki se nanašajo na kaznivo dejanje in kazensko odgovornost obsojenca. Zaključki prvostopnega sodišča, da pogoji za obnovo pravnomočno zaključenega postopka v predmetni zadevi torej niso izpolnjeni, so torej pravilni, obsojenčeva pritožba, v kateri ponavlja le vse to, kar je kot nezadostno za obnovo postopka pravilno ocenilo že prvostopno sodišče, ne more omajati pravilnosti zaključkov izpodbijanega sklepa.

5. Po obrazloženem, ko torej ne drži, da se sodišče ni opredelilo do novih dejstev ali dokazov, ki jih je predložil obsojenec, saj takšnih dejstev ali dokazov sploh ni predložil in ker obsojencu tudi ni bila kršena pravica do sodnega varstva in ker pritožba obsojenca tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

6. O plačilu sodne takse kot strošku pritožbenega postopka je bilo odločeno v skladu z Zakonom o sodnih taksah in taksno tarifo (št. 7243).

Datum zadnje spremembe:

18.11.2021

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep II Kp 756/2018
• VSM Sklep IV Kp 10411/2018
• VSM Sklep IV Kp 24393/2013