VSM Sodba IV Kp 10128/2019

Jedro

Pritožbeno sodišče pritožbenim navedbam obdolženca ne more slediti, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in tudi ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na dolžino izreka stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila, katerega izrek je v skladu s tretjim odstavkom 324. člena KZ-1, obligatoren.

Izrek

I. Pritožba obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer sodno takso v višini 320,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po tretjem odstavku v zvezi s 1. točko prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen sedem mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, izreklo pa mu je stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila „B“ kategorije za obdobje šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe. V primeru preklica pogojne obsodbe se čas, prestan v zaporu, ne všteje v čas trajanja stranske kazni. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obdolženemu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku 338,30 EUR in sodne takse, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil obdolženi zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da pogojno odloži razen glavne kazni tudi stransko kazen, za čas trajanja preizkusne dobe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obdolženi se pritožuje zoper izrek stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila „B“ kategorije, ko sodišču prve stopnje očita, da je pri njenem izreku premalo upoštevalo olajševalne okoliščine, obteževalnim okoliščinam pa je dalo preveliko težo. Tako posebej opozarja na olajševalne okoliščine, ko navaja, da je sodeloval s policisti, poravnal vso škodo oškodovancem oziroma zavarovalnici, ter na posledice prometne nesreče, ki niso bile hude, na majhno koncentracijo alkohola ter da še nikoli ni bil kaznovan. Sklicuje se tudi na dejstvo, da je odvetnik in da mu bo prepoved vožnje v tako dolgem trajanju onemogočala opravljanje poklica in da svojih strank eno leto ne bo mogel zastopati drugje kot pred X sodiščem.

5. Pritožbeno sodišče takšnim pritožbenim navedbam obdolženca ne more slediti, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in tudi ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na dolžino izreka stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila, katerega izrek je v skladu s tretjim odstavkom 324. člena KZ-1, obligatoren. Sodišče prve stopnje je namreč povsem pravilno ocenilo ugotovljene olajševalne okoliščine, tudi tiste, na katere se sklicuje obdolženi, pri čemer je pri določitvi časa trajanja stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila upoštevalo koncentracijo alkohola v izdihanem zraku, torej da je prometno nesrečo povzročil v vinjenem stanju ter da sta v posledici te bili telesno poškodovani dve osebi. Razen tega je bil obdolženi pred storitvijo obravnavanega kaznivega dejanja pravnomočno obravnavan zaradi kršitve cestnoprometnih predpisov, tudi zaradi istovrstne kršitve 1. alineje drugega odstavka 44. člena Zakona o pravilih cestnega prometa, ko ni vozil na zadostni varnostni razdalji, zaradi česar mu je bil izdan plačilni nalog, pri čemer pravilno ni prezrlo, da je manj kot dva meseca po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja kršil cestnoprometne predpise, ko pri vožnji ponovno ni upošteval varnostne razdalje med vozili. Vse navedeno pa so po oceni pritožbenega sodišča takšne okoliščine, ki ne narekujejo spremembe izrečene stranske kazni obdolžencu v korist. Sodišče prve stopnje je namreč navedeno kazen izreklo za obdobje šest mesecev in ne enega leta, kot to izhaja iz pritožbe obdolženega, čas šest mesecev pa je povsem primeren glede na zgoraj navedene okoliščine in ga ne gre spreminjati obdolžencu v korist. Zato se obdolženčeva zavzemanja za pogojno odložitev prepovedi vožnje pokažejo kot neuspešna, saj je sodišče prve stopnje kot olajševalno obdolžencu upoštevalo tudi okoliščino, da vozniško dovoljenje potrebuje pri opravljanju poklica, pravilno pa je ocenilo tudi posledice nezgode. Glede na navedeno je obdobje šest mesecev prepovedi vožnje motornega vozila „B“ kategorije povsem primerno obdobje, ki bo na obdolženca vplivalo tako, da bo spremenil svoj odnos do vožnje in spoznal, da je potrebno cestnoprometne predpise spoštovati.

6. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti v skladu s členom 383/I ZKP, je o pritožbi obdolženega odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

7. Izrek o plačilu stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse, temelji na določilih členov 95/I ZKP v zvezi z 98/I ZKP, višina sodne takse pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Taksni tarifi.

Datum zadnje spremembe:

18.11.2021

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba II Kp 18130/2018
• VSK Sodba II Kp 38681/2019
• VSL Sklep VI Kp 37431/2017