VSM Sodba I Cpg 177/2021

Jedro

Način vročanja sodnih pisanj pravni osebi (tudi v primeru osebne vročitve iz prvega odstavka 142. člena ZPP) je določen v prvem odstavku 133. členu ZPP. Vroča se ji tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za njegov sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu, ali zakonitemu zastopniku ali prokuristu. Glede na dikcijo citirane določbe ZPP tako ne drži pritožbeni očitek, da je (osebna) vročitev pravilna le, če je sodno pisanje vročeno zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu za sprejem pisanj. Pravilna in enakovredna je tudi vročitev delavcu ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu družbe. Za utemeljenost pritožbe v tej smeri tudi ne zadošča očitek, da toženka ne ve, kdo je tožbo dejansko prevzel, saj toženka ne zatrjuje, da vročitev ni bila opravljena v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu družbe. Le v tem primeru namreč obstaja možnost, da ni bi bila vročena nekomu od zaposlenih (delavcu), ampak nekomu tretjemu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) glavnico v znesku 8.499,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2021 do plačila. V točki II izreka je odločilo o stroških tega postopka. Toženka jih je dolžna povrniti tožnici v znesku 778,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Toženka z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Po njeni oceni sta podani procesni kršitvi iz 7. in 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Sodišče prve stopnje toženki tožbe ni vročilo pravilno. Pritožnica se sklicuje na 142. člen ZPP in dodaja, da je vročitev pravni osebi pravilna le, če je sodno pisanje vročeno zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu. Odločba sodišča ni bila vročena na ta način, poleg tega pa toženka ne ve, kdo je sodno pisanje prevzel. Tako se ne ve, ali je ta oseba imela pooblastilo za prevzem namesto zakonite zastopnice.

V zvezi s presojo, ali so izpolnjene predpostavke za izdajo zamudne sodbe, pa pritožnica zatrjuje, da so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica. Gre za predračun št. 76/2020, iz katerega ne izhaja, da se plačana rezervacija tožnici, če ne pride do sklenitve pogodbe, vrne. Glede na to so trditve tožnice o domnevno predvidenem vračilu plačane rezervacije v nasprotju z omenjeno listino. Sodišče prve stopnje, ki tega ni upoštevalo, je storilo procesno kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbo 190. člena OZ. Plačilo rezervacije predstavlja samostojni pravni posel, ki je bil v celoti izpolnjen. Toženka je parcelo rezervirala za čas, dokler se tožnica ne odloči za nakup. V tem obdobju je ni oglaševala oziroma prodajala drugim. To pa pomeni, da je svojo obveznost izpolnila, skupaj s plačilom rezervacije tako podlaga za ta posel ni odpadla. Dejstvo, da kasneje do sklenitve pogodbe ni prišlo, na že sklenjen in v celoti izpolnjen dogovor o plačilu rezervacije, nima vpliva. Sodišče prve stopnje je v nasprotju s tem ugotovilo, da pogoj, zaradi katerega je bila rezervacija plačana, ni bil izpolnjen, s tem pa je odpadla pravna podlaga za njeno plačilo.

Toženka predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s tem da naj se tožba toženki ponovno vroči v odgovor.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim ugovorom in predlaga potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Po tako opravljenem preizkusu najprej ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene procesne kršitve, niti tiste, na katere se sklicuje pritožba, niti tiste, na katerih obstoj je treba v pritožbenem postopku paziti po uradni dolžnosti. Pravilna je tudi materialno pravna presoja zadeve, ki temelji na prvem odstavku 190. člena OZ.

7. Pogoji za izdajo zamudne sodbe so določeni v prvem odstavku 318. člena ZPP. Sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v določenem roku na tožbo ne odgovori, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

- da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor;

- da ne gre za zahtevek, s katerim stranka ne more razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP);

- da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi;

- da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

8. Toženka zatrjuje, da ji z nezakonitim postopanjem sodišča (nepravilno vročitvijo) ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem (procesna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

9. Pritožbeni očitek ni utemeljen.

10. Način vročanja sodnih pisanj pravni osebi (tudi v primeru osebne vročitve iz prvega odstavka 142. člena ZPP) je določen v prvem odstavku 133. členu ZPP. Vroča se ji tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za njegov sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu, ali zakonitemu zastopniku ali prokuristu. Glede na dikcijo citirane določbe ZPP tako ne drži pritožbeni očitek, da je (osebna) vročitev pravilna le, če je sodno pisanje vročeno zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu za sprejem pisanj. Pravilna in enakovredna je tudi vročitev delavcu ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu družbe. Za utemeljenost pritožbe v tej smeri tudi ne zadošča očitek, da toženka ne ve, kdo je tožbo dejansko prevzel, saj toženka ne zatrjuje, da vročitev ni bila opravljena v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu družbe. Le v tem primeru namreč obstaja možnost, da ni bi bila vročena nekomu od zaposlenih (delavcu), ampak nekomu tretjemu.

11. Utemeljen tudi ni pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo v nasprotju z četrto alinejo prvega odstavka 318. člena ZPP, s tem pa storilo procesno kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne drži namreč, da so dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju s predloženimi dokazi. Iz tožbenih navedb (točka 8 obrazložitve izpodbijane sodbe) izhaja, da tožnica zahteva vrnitev plačanega predujma v znesku 8.499,00 EUR, ki je bil toženki nakazan kot rezervacija (da gre za rezervacijo, za toženko ni sporno), in sicer pod pogojem sklenitve pogodbe o prodaji, zakupu in najemu. Takšne trditve (dejstva) pa niso v nasprotju z dokazi - predračunom št. 76/2020 – iz katerega dejansko izhaja, da znaša kavcija za parcelo B.E.R. št. 74 10%, in sicer „pod pogojem podpisa pogodbe o prodaji, zakupu in najemu“.

12. Zmotna tudi ni materialno pravna presoja zadeve.

13. Sodišče prve stopnje je v nasprotju s pritožbo v točki 9 obrazložitve pravilno zaključilo, da je toženka neutemeljeno zadržala plačan predujem za rezervacijo parcele, ki je bil dan pod pogojem sklenitve predvidene pogodbe. Ker do sklenitve pravnega posla ni prišlo, je po pravilni presoji izpodbijane sodbe podlaga za plačilo predujma odpadla, zahtevek na njegovo vrnitev pa pravilno temelji na prvem odstavku 190. člena OZ. V tem kontekstu so neutemeljene trditve pritožnice o samostojnem poslu rezervacije parcele in plačila zanjo, ki naj bi bil realiziran, saj so le – te v nasprotju s predloženo listino - predračunom št. 76/2020.

14. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15. Ker toženka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Enako velja za tožnico, saj slednja v odgovoru na pritožbo ni navedla ničesar takšnega, kar bi v odločilni meri vplivalo na odločitev sodišča na pritožbeni stopnji. Stroški za sestavo odgovora na pritožbo niso bili potrebni (155. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

17.11.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cpg 661/2017
• VSL sodba I Cp 4370/2009
• VSL sklep Cpg 422/95