<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSM Sklep I Cp 727/2021

Sodišče:Višje sodišče v Mariboru
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSMB:2021:I.CP.727.2021
Evidenčna številka:VSM00050283
Datum odločbe:19.10.2021
Senat, sodnik posameznik:Jasminka Pen (preds.), Milena Šteharnik (poroč.), Vesna Rezar
Področje:STVARNO PRAVO
Institut:volja opustiti posest - motenje posesti - dejanska oblast nad stvarjo

Jedro

Na podlagi dokazne ocene sodišča prve stopnje (točka 11. obrazložitve), ni mogoče prepričljivo pritrditi, da je tožnica nedvoumno izrazila voljo po opustitvi posesti niti, da je posest dejansko opustila.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi v točkah I.1., I.3., I.5., I.6., II. in III. izreka ter v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V presežku se pritožba tožeče stranke zavrne ter se v točkah I.2. in I.4. izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se odloži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče je z izpodbijanim sklepom v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek (točka I.), s katerim je tožnica pod 1. zahtevala ugotovitev očitanega motenja, da so ji tožene stranke odvzele posest stanovanjske hiše in funkcionalnega zemljišča na parc. št. 97/12 k.o. R. s tem, da so dne 4. 3. 2021 zamenjale ključavnice na vhodnih vratih ograje, poštnega nabiralnika in dveh vhodnih vratih v hišo ter pod točko 2. ugotovitev, da sta prvo in tretje toženi stranki tožnici odvzeli in motili posest te nepremičnine z vselitvijo v hišo ter pod točko 3. vrnitveni oziroma restitucijski zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala vzpostavitev prejšnjega stanja z izročitvijo ključev vhodnih vrat ograje, poštnega nabiralnika in dveh vhodnih vrat v hišo (enih plastičnih belih in enih v garažnih vratih) ter pod točko 4. od prve in tretjetožene stranke vzpostavitev prejšnjega stanja z izselitvijo iz hiše ter izročitve proste oseb in njunih stvari, pod točko 5. je zahtevala prepoved v bodoče s takim ali podobnim ravnanjem posegati v njeno posest na tej nepremičnini ter pod točko 6. plačilo nastalih pravdnih stroškov. Pod točko II. je sodišče ugodilo ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi in sklep Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 23. 3. 2021 I P 183/2021 razveljavilo ter predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe z dne 22. 3. 2021 zavrnilo ter pod točko III. odločilo, da je tožnica dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.323,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper sklep o zavrnitvi tožbenega zahtevka in sklep o ugoditvi ugovora tožencev vlaga pritožbo tožnica iz vseh razlogov iz 380. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Očita nepravilnost in nezakonitost sklepov. Navaja, da sodišče dejansko ni odločalo o tožničini opustitvi posesti, temveč prepustitvi posesti hiše in premičnin prvotoženki, torej o sklenitvi in izvršitvi dvostranskega pravnega posla. V tem delu pritožba sodišču očita pomanjkanje razlogov in posledično nemožnost preizkusa. Glede opustitve posesti hiše pa očita, da je sodišče sklepalo na podlagi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Povzema vsebino SMS sporočil in očita, da vsebina ne daje podlage za zaključek o jasno in nedvoumno izraženi volji tožnice za opustitev posesti nad hišo, še posebej ne ob pravilno ugotovljenem dejstvu, da je tožnica do smrti A.Z. z njim prebivala v hiši, tam imela svoje prebivališče in vse osebne stvari. Teze o opustitvi posesti ne potrjuje niti sama tožničina izpoved. Opozarja na enega glavnih namenov dokaznega postopka, ki je, da sodišče izvede tiste predlagane dokaze, na podlagi katerih bo lahko ugotovilo pravilno in popolno dejansko stanje. Ker sodišče tega ni storilo, čeprav je tožnica v smeri ugotavljanja bistvenih okoliščin podala primerne in potrebne dokazne predloge, je dejansko stanje ugotovilo zmotno in nepopolno. Opozarja, da je kot nepotrebno zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem policista G.D., ker naj bi že iz U.Z. z dne 1. 3. 2021 izhajalo, da je tožnica vozilo in ključe predala M.Z., prav tako cvrtnik na vroči zrak, prenosni in tablični računalnik in sklepalo, da je te stvari odnesla iz naslova Ob gozdu, kar pa zagotovo ne bi storila, če bi še vedno izvrševala posest na nepremičnini ter da naj bi se tožnica k staršem preselila in tako opustila svojo voljo (torej niti ne posesti) do izvrševanja dejanske oblasti nad hišo, saj naj bi vedela in se strinjala, da pride po smrti A.Z. v hišo živeti prvotoženka, seboj pa naj bi odnesla prej navedene predmete. Za takšen zaključek ni podlage v izvedenih dokazih, še posebej ne v omenjenem U.Z. policista G.D. Vse omenjene stvari, razen osebnega avtomobila, sta tožnica in A.Z. podarila njenim staršem še v času pred smrtjo A.Z., teh stvari zato tožnica ni mogla odpeljati, ker so se že nahajale pri njenih starših in to vsaj od leta 2019 in zato tudi ta okoliščina ne dokazuje, da se bi naj tožnica odselila k svojim staršem. Vrnitev teh stvari je tožnici naložil policist po ovadbi tožencev, ki so se kasneje izkazala za neresnična (ovadbo zoper tožnico je tožilstvo zavrglo). Edina stvar, ki jo je tožnica odpeljala, je bilo osebno vozilo, zato ker ga je kot del skupnega premoženja vsakodnevno uporabljala in ne zato, ker bi se z njim preselila k svojim staršem. Zaključek sodišča o opustitvi posesti 24. 2. je v nasprotju z izpovedbo tožnice in priče V.M. Obe sta izpovedali, da je bila tožnica do motenja oziroma menjave ključavnic vsakodnevno v hiši in je torej dejansko oblast nad hišo in stvarmi v hiši izvrševala. Sodišče je prezrlo, da je tožnica plačevala vse obratovalne stroške, za kar je predložila potrdila, toženci pa temu niso ugovarjali, in sicer za celotni mesec marec in deloma za april, kar zagotovo ne bi storila, v kolikor bi posest opustila oziroma bi jo izročila prvo toženki. Za nadaljnjo obdobje pa tožnica z računi, ki so prihajali v poštni nabiralnik ni razpolagala, saj dostopa do nabiralnika ni več imela.

3. Tožene stranke v odgovoru na pritožbo zavračajo pritožbene očitke ter se zavzemajo za potrditev obeh sklepov sodišča prve stopnje.

4. Pritožba zoper sklep pod točko I. (motenje posesti) je delno utemeljena, zoper sklep o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi (točka II.) pa v celoti:

5. V obravnavanem primeru gre za spor o motenju posesti stanovanjske hiše in funkcionalnega zemljišča. S posestno motitvenim zahtevkom lahko tožnik uveljavlja vrnitev odvzete posesti ter varstvo pred nadaljnjimi istovrstnimi motenji, torej lahko zahteva z restitucijskim ali vrnitvenim zahtevkom vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja ter s prepovednim prepoved nadaljnjega motenja posesti. Ta zahtevka je tožnica postavila v točkah I.3. in I.5., in sicer je zahtevala vzpostavitev prejšnjega stanja tako, da ji toženci izročijo ključe vhodnih vrat ograje, poštnega nabiralnika in dveh vhodnih vrat v hišo (točka 3.) ter da se tožencem v bodoče prepove s takimi ali podobnimi ravnanji posegati v posest tožnice na nepremičnini parc. št. 97/12 k.o. R. (točka 5.).

6. Pod točko I.1. in I.2. je tožnica uveljavljala ugotovitvena tožbena zahtevka. Postavila je zahtevek na ugotovitev načina motenja posesti. Večinska sodna praksa in teorija1 ugotovitvenega tožbenega zahtevka, torej zahtevka na ugotovitev načina motenja posesti, ne dopuščata.2 Ker pa je tožnica v obravnavani zadevi le z ugotovitvenim delom tožbenega zahtevka določno opredelila dajatveni tožbeni zahtevek, ga je sodišče prve stopnje pravilno obravnavalo kot del dajatvenega zahtevka.

7. S tožbenim zahtevkom pod točko I.2. in I.4. pa uveljavlja tožnica od prvo in tretje tožencev odvzem oziroma motenje z njuno vselitvijo v hišo ter zahtevek na vzpostavitev prejšnjega stanja z izselitvijo in izročitvijo hiše, prosto oseb in njunih stvari, tožnici. V teh točkah je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo, vendar so za to podani drugi razlogi, ki jih lahko v okviru uporabe materialnega prava, navede sodišče druge stopnje. Tožnica dejansko uveljavlja tožbeni zahtevek na izselitev prvo in tretje tožencev ter izročitev hiše proste oseb in stvari, kar pa v posestno motitveni pravdi ni mogoče. Obravnava tega zahtevka namreč presega ugotavljanje zgolj zadnjega posestnega stanja, na kar se v navedbah sklicuje tožnica, zato je v tem delu njen zahtevek potrebno kot nesklepčen zavrniti.

8. Sodišče prve stopnje je ob obravnavi posestno motitvenega dela tožbenega zahtevka tožnice sicer pravilno poudarilo, da je namen motenjske pravde hitrost zavarovanja spornega posestnega stanja, ne glede na morebitne stvarne ali druge pravice, ki jih imajo pravdne stranke na sporni stvari. Sodišče druge stopnje pa mora poudariti tudi preprečitev ter sankcioniranje samovoljnega enostranskega spreminjanja takega stanja, na kar pravilno opozarja pritožba, z očitkom zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede zaključka, da je tožnica opustila posest nepremičnine pred očitanim motenjem. Sodišče prve stopnje je v točki 9 navedlo razloge za zaključek, da je tožnica imela na sporni nepremičnini soposest, in sicer, da je do smrti A.Z. skupaj z njim v sporni hiši živela. Nadalje je sodišče v točki 10 navedlo razloge za zaključek, da je bila soposestnica sporne nepremičnine tudi prvo toženka, katera je imela v hiši sobo in je razpolagala s ključi.

9. Nadalje je sodišče v točki 11 navedlo razloge za zaključek, da je tožnica pred zatrjevanim motenjem 4. 3. 2021 posest opustila. In sicer je obrazložilo, da to dokazujejo SMS sporočila (B9 in B10) ter uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 1. 3. 2021 (A22), ki ga je zapisal policist G.D.; „da je tožnica vozilo in ključe predala M.Z., prav tako cvrtnik na vroči zrak, prenosni in tablični računalnik“. Ocenilo je, „da zapisano potrjuje, da je te stvari odnesla, kar pa zagotovo ne bi storila, če bi še vedno izvrševala posest na nepremičnini ter, da se je po smrti A.Z. (po 20. 2. 2021) dejansko preselila k svojim staršem in opustila voljo do izvrševanja dejanske oblasti nad hišo, saj se je strinjala, da pride v hišo živet prvo toženka, kar potrjuje SMS komunikacija s prvo toženko z dne 24.2.2021 in s B.Z. v katerem je napisala, da ona ne bo dobila nič, samo L.“.

10. Sodišče druge stopnje mora pritrditi pritožbi, da dokazni zaključek o opustitvi posesti tožnice nad sporno hišo, ki ga je sodišče opravilo na podlagi povzetih dokazov, ni dovolj prepričljiv. Pritožba izpostavlja dejstvo, ki ga je sicer kot dokazanega štelo tudi sodišče prve stopnje, da tožnica ni izročila vseh ključev sporne hiše. Sodišče prve stopnje je sicer ocenilo del izpovedbe tožnice, ko je trdila „da kljub izročitvi ključev ni imela namena opustiti posesti, saj je en izvod ključev še obdržala ter, da ima v hiši še določene osebne stvari“, in sicer je argumentiralo, da zgolj imetništvo ključev še ne izkazuje posesti, glede stvari pa, da bi morala tožnica dokazati, da te stvari upravlja, vzdržuje ali hrani v povezavi z izvrševanjem posesti na nepremičnini ter se sklicevalo na judikat, kateri pa po mnenju sodišča druge stopnje ne obravnava primerljive zadeve. Vendarle je potrebno upoštevati, da iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica v sporni nepremičnini živela skupaj s pokojnim A.Z., ki je umrl 20. 2. 2021, deset let pred njegovo smrtjo, da je bila skupaj z njim soposestnica, da je torej v sporni hiši stalno prebivala. Na ta dejstva ne vpliva zaključek, da je bila tudi prvo toženka soposestnica, ker je imela v hiši svojo sobo, ki jo je imela po potrebi možnost uporabljati. Sodišče nadalje ugotavlja, da naj bi tožnica posest nad sporno hišo opustila pred 25. 2. 2021., torej le pet dni po smrti partnerja. Pri tem pa se ni opredelilo, do navedb in dokazov (številna sms sporočila) s katerimi je dokazovala njuno čustveno navezanost, njeno skrb ob partnerjevi bolezni in pretresenost ob njegovi smrti. V zvezi s tem je tudi izpovedala, „da jo je bilo strah, zato je šla domov k staršem do pogreba, ki je bil 27.3.2021, da je šla k staršem samo za nekaj dni.“ Glede sms komunikacije s prvo toženko pa je v izpovedbi navedla, da „ko bi se jaz (tožnica) odselila, bi (L.) lahko prišla živet tja.“

11. Pritožba, upoštevaje povzete dejanske zaključke ter izvedene dokaze, utemeljeno očita, da so razlogi glede opustitve posesti, neprepričljivi. Drži, da se sodišče ni opredelilo do izpovedbe tožnice, da je bila do menjave ključavnice vsakodnevno v hiši, (kar je potrdila tudi priča V.M.), da je po smrti partnerja ponoči res spala pri svojih starših, ker je v prvih dneh po smrti potrebovala oporo, ker jo je bilo strah in je bila psihično zlomljena. Pritožba tudi opozarja na dejstvo, da je tožnica plačevala vse obratovalne stroške sporne hiše še za mesec marec in deloma za april, za kar je v spis vložila potrdila. Sodišče se bo moralo izreči tudi o tem dokazu, ki tudi ne potrjuje zaključka, da je torej posest opustila že pred 25. 2. 2021.

12. Sodišče prve stopnje bo upoštevalo, da dejanska oblast nad stvarjo ne pomeni stalnega fizičnega stika s stvarjo, pač pa možnost posestnika, da izvaja posest, če želi. Iz trditvene in dokazne podlage tožnice izhaja, da se je tožničin način izvajanja posesti po smrti partnerja spremenil, saj je prej tam stalno živela, nekaj dni po smrti pa je odšla k staršem, ker jo je bilo v hiši ponoči strah, a se je po potrebi vračala in vstopala v hišo, imela dostop do premičnin, ki so v hiši ostala, dvigovala je pošto. V tem obsegu je imela tožnica do zatrjevane zamenjave ključavnic nedvomno možnost izvajanja posesti, saj ni sporno, da je en komad ključev obdržala. Nadalje bo sodišče upoštevalo, da mora biti opustitev posesti, kot opustitev dejanske oblasti nad stvarjo, navzven nedvoumno manifestirana. Če volja za opustitev posesti navzven ni nedvoumno manifestirana, oseba, ki je stvar vzela v posest, tvega, da bo njeno ravnanje tolmačeno kot samovoljna sprememba posestnega stanja. Posest se opusti z dejanskim prenehanjem izvrševanja posesti, ne zgolj z izjavo posestnika o tem, da posesti enkrat v prihodnosti ne bo več izvrševal. Takšno izjavo volje bi lahko predstavljalo ravnanje, ki bi tudi v dejanskem pogledu na jasen in nedvoumen način navzven kazalo, da je tožnica opustila posest hiše3. Na podlagi dokazne ocene sodišča prve stopnje (točka 11. obrazložitve), ni mogoče prepričljivo pritrditi, da je tožnica nedvoumno izrazila voljo po opustitvi posesti niti, da je posest dejansko opustila.

13. Na pritožbeni očitek, da sodišče ni izvedlo vseh „primernih in potrebnih dokazov“, sodišče druge stopnje odgovarja, da je sodišče na zadnjem naroku ostale dokaze zavrnilo z navedbo, da se „preostali dokazni predlogi zavrnejo“, torej brez navedbe potrebnih razlogov za zavrnitev. V obrazložitvi je sodišče kot razlog zavrnitve „preostalih dokaznih predlogov“ navedlo, „da je z ostalimi izvedenimi dokazi ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva“. Takšna zavrnitev dokazov ni ustavnopravno dopustna, ker gre za t.i. vnaprejšnjo dokazno oceno. V ponovljenem postopku bo zato sodišče moralo navesti ustrezne razloge za neizvedbo predlaganih dokazov ali, po presoji, da je kateri od njih še potreben za ugotavljanje pravno pomembnih dejstev zatrjevanega motenja, dopustiti izvedbo.

14. Glede na obrazloženo bo sodišče v ponovnem postopku, o opustitvi posesti tožnice pred očitani motenjem, sprejelo dokazno oceno, ki bo skladna z določbo 8. člena ZPP. Kolikor bo sodišče zaključilo, da je bila tožnica pred očitanim motenjem soposestnica sporne nepremičnine, bo za odločitev o vzpostavitvi prejšnjega stanja ter prepovedi bodočih motitvenih dejanj moralo ugotoviti tudi ostale predpostavke, zlasti ali so vse tri tožene stranke motile tožnico z očitano zamenjavo ključavnic. Pri tem bo upoštevalo stališča sodne prakse, da je pasivno legitimiran tudi tisti, v čigar korist je bilo motilno dejanje storjeno.

Odločitev k točki II sklepa (o ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi - sklep Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 23. 3. 2021):

15. Z izpodbijanim sklepom je sodišče ugovoru toženih strank ugodilo ter zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. V točkah od 15 do 20 obrazložitve je navedlo pravilno materialnopravno podlago z utemeljitvijo, da tožnica uveljavlja varstvo, ki naj se doseže z regulacijsko oziroma ureditveno začasno odredbo ter poudarilo, da je pri presoji tovrstnih začasnih odredb potreben restriktivni pristop.

16. Ker je sodišče prve stopnje po prejemu ugovora zoper začasno odredbo z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevek tožnice iz posestno motitvene pravde, je v točki 22 obrazložitve na tej podlagi ugoditev ugovoru utemeljilo z zaključkom, da verjetnost terjatve ne obstoji, ker je tožnica pred zatrjevanim motenjem soposest opustila. Posledično ni ugotavljalo obstoj drugega pogoja, torej da je začasna odredba nujna za preprečitev uporabe sile ali da je nujna za preprečitev težko nadomestljive škode, kar določa 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

17. Ker bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ponovno odločilo o zahtevku tožnice o motenju posesti, bo tudi o ugovoru zoper začasno odredbo moralo odločati ponovno. V kolikor bo ugotovilo, da je terjatev tožnice (verjetno) izkazana, bo moralo ugotoviti tudi, ali je verjetno izkazan drugi pogoj. Pri tem bo upoštevalo materialnopravno podlago in sodno prakso, ki ju je v točki 17 izpodbijanega sklepa že pravilno povzemalo.

18. V ponovljenem postopku bo torej sodišče moralo vse dokaze natančno oceniti in navesti v obrazložitvi jasne, logične in prepričljive razloge za ugotovitev pravno relevantnih dejstev v postopku motenja posesti. Tako sodna odločba kot tudi dokazna ocena, na kateri temelji, je zavezana k razumni ter logično vzdržni in preverljivi argumentaciji. V konkretnem primeru ne gre le za dopolnitev dokaznega postopka, temveč za pravico obeh strank, da sodišče prve stopnje po oceni vseh izvedenih dokazov naredi celovito dokazno oceno, ki bo lahko podvržena morebitni pritožbeni graji pravdnih strank. Ker je sodišče zahtevek zavrnilo zaradi zaključka o opustitvi posesti tožnice, dejstev, ki so pravno relevantna za ugotovitev ostalih predpostavk, sploh ni ugotavljalo. Namen zakonske možnosti, odprave pomanjkljivosti sojenja na prvi stopnji v pritožbenem postopku, ni v tem, da sodišče druge stopnje v celoti prevzame sojenje, ki bi ga moralo izvesti sodišče prve stopnje. Razveljavitev ne bo nesorazmerno prizadela pravice pravdnih strank do sojenja v razumnem roku, saj je sodišče že izvedlo večino potrebnih dokazov, ki jih bo le ponovno ocenilo, po potrebi izvedlo še dodatne pravočasno predlagane dokaze ter ponovno odločilo, upoštevaje napotke v tem razveljavitvenem sklepu. Dvostopenjsko sojenje je ustavno procesno jamstvo, kot ga zagotavlja 25. člen Ustave Republike Slovenije. Sodišče druge stopnje je zato sklep sodišča prve stopnje delno razveljavilo ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

PRAVNI POUK:

1. Zoper točko I. Izreka sklepa je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču.

2. Morebitno pritožbo je potrebno vložiti pisno v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko pri sodišču prve stopnje.

3. Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

4. Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

5. Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

6. Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

7. Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

-------------------------------
1 Glej T. Frantar, Stvarno pravo, Ljubljana 1993, stran 312 - 313, Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Ljubljana 2004, stran 204.
2 Za samostojni ugotovitveni tožbeni zahtevek niso izpolnjeni pogoji iz 181. člena ZPP.
3 VSL Sklep I Cp 1909/202o


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 32

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
15.11.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDUxNzUx