VSM Sodba I Cpg 115/2021

Jedro

Načelo sorazmernosti pri tovrstnih primerih pomaga pri odgovoru na vprašanje, ali je prepoved konkurence za določeno osebo dopustna oziroma so dopustni razlogi zanjo glede na njen položaj in vpliv v družbi in ali je ustrezna (npr. z vidika trajanja omejitve). Rezultat oz. odgovor na to vprašanje pa je nujno v škodo ene in v korist druge stranke.

Pritožba v tej zvezi neutemeljeno zagovarja stališče, da je bil pravkar citirani primer sodne prakse kasneje v že navedeni odločbi III Ips 42/2018 z dne 26. 7. 2019 dopolnjen v smislu, da revizijsko sodišče ni ohranilo stališča, da mora biti ravnanje kršitelja aktivno. V citirani zadevi je bilo bistveno to, da je kršitelj najprej ustanovil konkurenčno družbo (pri čemer je bil hkrati družbenik obeh družb, torej tudi tožeče stranke - prve družbe), nato pa je ta družba sklepala posle s strankami, ki so pred tem poslovale s tožečo stranko. Nedvomno je torej šlo za konkretna aktivna ravnanja oz. posle.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) od tožene stranke (v nadaljevanju: toženca) zahteva plačilo zneska 150.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (točka I izreka). Hkrati je odločilo, da je tožnica dolžna tožencu povrniti vse potrebne stroške postopka ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, in da tožnica sama krije svoje stroške pravdnega postopka (točka II izreka).

2. Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Primarno graja stališče sodišča prve stopnje, da ravnanje toženca ni protipravno, ker je bila njegova vloga oz. vpliv njega kot delavca, člana nadzornega sveta in družbenika tožnice takšen, da ga konkurenčna prepoved, kot je določena v pogodbi o zaposlitvi, družbeni pogodbi in Zakonu o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1), ne veže. S sklicevanjem na načelo sorazmernosti in ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude je sodišče prve stopnje zmanjšalo oz. izvotlilo pomen zakonskih, statutarnih in pogodbenih določb o prepovedi konkurence. Argumentirano v tej zvezi zagovarja stališče o tem, da toženec ni bil nepomemben oz. nevpliven družbenik in član nadzornega sveta ter da njegova morebitna pasivnost pri izvrševanju pravic ne more biti v škodo tožnice. Sodišču prve stopnje pritožba nadalje očita, da ves čas varuje samo pravice toženca, ne da bi pri tem dalo kakšen pomen pravicam in interesom tožnice, kar je zlasti očitno pri sklicevanju na načelo sorazmernosti. Dejstvo je, da toženec opravlja delo veterinarja za konkurenčno družbo in je tako protipravna že zgolj takšna njegova zaposlitev, zlasti pa je za tožnico sporen prevzem strank s strani toženca, zaradi česar je tožnica utrpela škodo. Prav tako nasprotuje stališču izpodbijane sodbe o tem, da je potrebno aktivno ravnanje toženca oz. njegovo vplivanje na odločitev kmetov (strank), da bi bilo njegovo ravnanje protipravno. Takšno stališče temelji na starejši odločbi VS RS III Ips 21/2006 z dne 23. 5. 2007, ki pa je bilo kasneje v odločbi III Ips 42/2018 z dne 26. 7. 2019 dopolnjeno. V tem kontekstu pritožba meni, da VS RS ni ohranilo stališča, da mora biti ravnanje kršitelja aktivno. Tožnica ocenjuje, da je bilo ravnanje toženca v predmetni zadevi hujše, kot je to bilo v citirani (novejši) odločbi VS RS. Pomemben in odločilen je negativen vpliv ravnanja toženca, kar pomeni, da toženec preko novega delodajalca ne bi smel sodelovati z nobeno od strank tožnice, dokler ga veže konkurenčna prepoved. Ocena sodišča prve stopnje, da toženec ni odločilno prispeval k temu oz. vplival na to, da so kmetje začeli sodelovati z novim delodajalcem toženca in posledično nadaljevali sodelovanje s tožencem, je neživljenjska, neutemeljena, arbitrarna in pristranska. Poleg tega, da je sodišče prve stopnje interese tožnice povsem ignoriralo, je konkurenčno kršitev toženca opravičevalo celo s sklicevanjem na interese nekoga tretjega (na pravico kmetov do svobodne izbire veterinarskih storitev).

Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da izda vmesno sodbo oziroma jo podrejeno razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev priglašenih pritožbenih stroškov.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo pritožbenim navedbam tožnice argumentirano nasprotuje kot neutemeljenim in kot pravilnim ter prepričljivim pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Zavzema se za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. O pritožbenih stroških se naj odloči v njegovo korist.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu v navedenem obsegu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. V obravnavanem gospodarskem sporu tožnica od toženca zahteva plačilo odškodnine iz naslova izgubljenega dobička zaradi kršitve prepovedi konkurence oz. konkurenčne klavzule, ki je zavezovala toženca kot družbenika tožnice, člana njenega nadzornega sveta in nekdanjega zaposlenega. Toženec je zahtevku nasprotoval med drugim s trditvami o tem, da za kršitev konkurenčne prepovedi ne zadošča zgolj to, da se je zaposlil pri drugem (konkurenčnem) delodajalcu, medtem ko nobene stranke ni nagovarjal k sklenitvi poslov z njegovim novim delodajalcem, zaradi česar manjka element protipravnosti in vzročne zveze. Zahtevku je nasprotoval tudi po višini.

7. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka primarno ugotovilo, da v Pogodbi o zaposlitvi toženca (priloga A4 spisa) ni bilo določeno denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule, zaradi česar konkurenčna klavzula ne velja (tretji odstavek 41. člena Zakona o delovnih razmerjih, v nadaljevanju: ZDR-1), čemur pritožba ne nasprotuje. Glede trditev tožnice o ravnanju toženca v nasprotju z določbami 38.a člena in 263. člena ZGD-1 je presodilo, da so le-te nezadostno konkretizirane in je v tem oziru sledilo toženčevim navedbam o njegovi neaktivni vlogi kot člana nadzornega sveta v zvezi z odločanjem in poslovodenjem družbe in o tem, da se je nadzorni svet sestajal le enkrat letno, v okviru tega pa je dal zgolj soglasje k letnemu poročilu. Glede zatrjevane kršitve konkurenčne prepovedi, ki je vezala toženca kot tožničinega družbenika in člana njenega nadzornega organa na podlagi 41. člena ZGD-1¹ in 34. točke tožničine družbene pogodbe (priloga A3 spisa), je ob upoštevanju sodne prakse VS RS med drugim ugotovilo, da toženec s svojim 6,0061 % poslovnim deležem in v vlogi člana nadzornega sveta ni imel pomembnejšega vpliva na odločitve družbe. Posledično je sledilo stališču toženca, da se konkurenčna prepoved v konkretnem primeru pretirano in izven upravičenih interesov družbe zajeda v svobodo gospodarske pobude, upoštevajoč pri tem, da pri podjetju K. d.o.o. toženec ni niti družbenik niti član nadzornega sveta, ampak je tam le zaposlen. V zvezi s trditvijo tožnice, da je toženec ravnal protipravno s tem, ko je nagovarjal stranke tožnice (kmete), da bi prešli na poslovanje z drugo družbo, je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da navedeno ne drži. Odločitev kmetov, da še nadalje sodelujejo s tožencem je bila njihova samostojna poslovna odločitev, na katero toženec ni imel direktnega vpliva, posledično pa njegovo ravnanje v konkretnem primeru ni bilo protipravno, niti ni bilo v vzročni zvezi z zatrjevano škodo, ki naj bi jo utrpela tožnica.

8. Z navedenimi zaključki in presojo v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki v izogib ponavljanju kot pravilne in prepričljive povzema razloge izpodbijane sodbe, ki sprejeto odločitev utemeljujejo, in sicer predvsem v točkah 13 do vključno 32 obrazložitve, glede na izrecne pritožbene ugovore pa še dodaja:

9. Pritožbeno sodišče uvodoma sicer pritrjuje izhodiščni tezi pritožbe, da je sodišče prve stopnje s svojo presojo, v kateri je ob sklicevanju na načelo sorazmernosti in ustavno zagotovljeno pravico do svobodne gospodarske pobude, ocenilo, da ravnanje toženca v končni fazi ni bilo protipravno, „zmanjšalo“ pomen zakonskih, statutarnih in pogodbenih določb o prepovedi konkurence, vendar tega ni storilo arbitrarno in pristransko, kot mu to v nadaljevanju neutemeljeno očita pritožba. Zmanjšan pomen je v tem kontekstu treba razumeti v smislu vsebinske dopolnitve določb o prepovedi konkurence, brez katere bi bilo ravnanje toženca, ki je formalno nedvomno kršil konkurenčno prepoved, samo po sebi podlaga za njegovo odškodninsko odgovornost. Da temu ni tako oz. da za odškodninsko odgovornost ne zadošča zgolj dejanje, ki formalno predstavlja kršitev prepovedi konkurence, je v svojih odločbah pojasnilo že VS RS, ki je s svojimi stališči usmerilo sodno prakso v smer, ki terja upoštevanje namena konkurenčne prepovedi in prehodno izpostavljenih načel sorazmernosti ter ustavno zagotovljene pravice do svobodne gospodarske pobude To sodno prakso je, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, sodišče prve stopnje pravilno tolmačilo in jo apliciralo na dejanski stan tega gospodarskega spora.

Posebej glede pomembnosti položaja toženca kot družbenika in člana nadzornega organa tožnice:

10. Sodišče prve stopnje je svoje stališče o tem, da je treba pri presoji zakonske prepovedi konkurence in njenih (domnevnih) kršitev izhajati iz stališča, da je konkuriranje na trgu treba prepovedati osebam z dovolj močnim vplivom zaradi vloge, ki jo v družbi opravljajo, gradilo na odločbi VS RS III Ips 133/2007 z dne 9. 2. 2010. Gre za vpliv takšnih oseb na sprejemanje odločitev v družbi oz. za njihovo informiranost o odločilnih podatkih oz. konkurenčnih prednostih družbe, kar vse lahko takšna oseba (glede na svoj položaj v drugi družbi) izkoristi v konkurenčne namene. Z navedenim stališčem soglaša tudi pritožbeno sodišče, prav tako pritožba, ki pa je mnenja, da je imel toženec v tožnici položaj, ki ustreza tem izhodiščem, drugačni zaključki sodišča prve stopnje pa so zmotni.

11. Glede na ugotovljena dejstva, ki so v bistvenem nesporna, pritožbeno sodišče kot pravilni pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru toženec ne kot družbenik ne kot član nadzornega organa tožnice ni imel pomembnejšega vpliva na poslovanje družbe, pri čemer pritožbeni argumenti v tej zvezi ne prepričajo o nasprotnem.

12. Prvenstveno ne more biti dvoma o tem, da velikost poslovnega deleža toženca (6,0061%) slednjemu objektivno ni omogočala posebnega vpliva na sprejemanje odločitev oz. na poslovanje družbe. Dejstvo, ki ga v tem kontekstu izpostavlja pritožba (t.j. da nobeden od ostalih družbenikov ni imel bistveno višjega poslovnega deleža, najvišji poslovni delež naj bi znašal 7,5185 %), na presojo v tej smeri ne vpliva, ampak zgolj potrjuje pravilnost zaključka izpodbijane sodbe, da nobeden od družbenikov sam zase v družbi ni imel posebnega vpliva na sprejemanje pomembnejših odločitev in da je bil zato toliko bolj utrjen položaj tožničinega direktorja, Z. J..

13. Zaključku sodišča prve stopnje, da se je nadzorni svet tožnice sestajal zgolj enkrat ali dvakrat letno za potrebe preverjanja poslovnih rezultatov in potrjevanja letnega poročila, pritožba niti ne nasprotuje. O (ne)pomembnosti delovanja tega organa tožnice se pritožba izreče zgolj s precej posplošenim sklicevanjem na zakonsko ureditev tega položaja (po ZGD-1) in z očitkom, naslovljenim na toženca, da je morebitna njegova pasivnost (če ni „izkoristil“ pravic, ki mu gredo po zakonu) v njegovi domeni, s čemer pa ne uspe omajati pravilnosti predhodne presoje izpodbijane sodbe, da dejansko toženec ni imel posebnega vpliva na odločanje in poslovanje tožnice.

14. Poleg omenjenega pritožba trditev o tem, da toženec ni bil nepomemben družbenik in član nadzornega sveta pri tožnici opira še na dejstvo, da je bil „še kako pomemben in vpliven delavec tožeče stranke“, s čemer pa prehaja na delavnopravno razmerje, ki v tem oziru nima relevantnega vpliva na presojo položaja toženca kot družbenika in člana nadzornega sveta.

15. Spregledati tudi ni mogoče dejstva, da je toženec v relativno kratkem času po prenehanju delovnega razmerja pri tožnici (delovno razmerje mu je prenehalo 26. 9. 2018) in zaposlitvi pri konkurenčni družbi K. d.o.o. podal odstopno izjavo kot član nadzornega sveta tožnice (12. 10.2018), hkrati pa je želel nemudoma urediti tudi sporazumen izstop iz družbe kot družbenik, vendar tožnica na tak način izstopa ni pristala (točka 16. točke obrazložitve izpodbijane sodbe).

16. Pritožba v tej zvezi kot zmotnemu nasprotuje še zaključku sodišča prve stopnje, da je bilo za toženca bistveno oz. prvenstveno opravljanje dela veterinarja, pri čemer izpostavlja, da je toženec najprej podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, šele nato pa je odstopil kot član nadzornega in sveta in hotel prodati svoj poslovni delež. Stališče pritožbe, da si je toženec s tem želel ohraniti svoj vpliv in pravice pri tožnici, se glede na predhodno izpostavljena dejstva o odstopnih oz. izstopnih izjavah in namerah toženca, ki so bile podane v kratkem časovnem obdobju po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, izkaže za očitno neutemeljeno. Tudi pritožbeno sodišče v konkretni zadevi nima pomislekov, da je bilo za toženca primarnega pomena nadaljnje opravljanje poklica veterinarja.

17. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje povsem ignoriralo obveznosti toženca, ki so vezane na njegov položaj družbenika in člana nadzornega sveta. Pritožnica z izjemo kršitve prepovedi konkurence v predmetnem postopku sploh ni uveljavljala nobenih drugih (kršitev) obveznosti, ki so vezane na izpostavljena položaja toženca. Prepovedi konkurence pa sodišče prve stopnje ni ignoriralo, ampak je po temeljiti obravnavi položaja toženca in ob upoštevanju izhodišč sodne prakse sprejelo zaključke, ki so za tožnico očitno nesprejemljivi.

18. V tem kontekstu pritožba na več mestih neutemeljeno nasprotuje tudi presoji sodišča prve stopnje v delu, ko se to sklicuje na načelo sorazmernosti (prim. 21. in 22. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Bistveno pri tem načelu namreč ni to, kar izpostavlja pritožba, t.j. da gre pri sorazmernosti za odstopanje v obe smeri – v korist in škodo obeh pravdnih strank, ne pa samo v škodo ene stranke.

Načelo sorazmernosti pri tovrstnih primerih pomaga pri odgovoru na vprašanje, ali je prepoved konkurence za določeno osebo dopustna oziroma so dopustni razlogi zanjo glede na njen položaj in vpliv v družbi in ali je ustrezna (npr. z vidika trajanja omejitve). Rezultat oz. odgovor na to vprašanje pa je nujno v škodo ene in v korist druge stranke.

Posebej glede protipravnosti ravnanja toženca (zaposlitev pri drugem delodajalcu, prevzem strank):

19. Glede na vse zgoraj obrazloženo zgolj zaposlitev toženca pri konkurenčni družbi, ki sicer predstavlja formalno kršitev prepovedi konkurence, ne zadošča za presojo, da je podana tudi protipravnost v smislu predpostavke njegove odškodninske odgovornosti. V tej zvezi je pritožba precej nedosledna: enkrat izrecno navaja, da tožnica „tožbe ni vložila zato, ker se je toženec v času veljavnosti konkurenčne prepovedi zaposlil pri konkurenčni družbi, ampak ker ji je s prevzemom strank povzročil škodo“, spet drugič pa meni, da je protipravno že zgolj to, da se je toženec zaposlil pri delodajalcu, ki opravlja konkurenčno veterinarsko dejavnost.

20. Dejstvo je, da zgolj sama zaposlitev toženca pri drugem delodajalcu (in opravljanje veterinarskih storitev zanj), tožnici škode ni povzročila. To je bilo v postopku očitno jasno tudi tožnici, ki je zato v tej zvezi kot dodatno sporno ravnanje toženca zatrjevala prevzem njenih strank v smislu njegovega aktivnega nagovarjanja oz. vplivanja na kmete, naj zamenjajo družbo, pri kateri koristijo veterinarske storitve. Dokazni postopek (izjave strank) je v tej zvezi nedvoumno pokazal, da kakšnega aktivnega vplivanja s strani toženca na posameznike ni bilo in da so bili razlogi za njihov „prehod“ k družbi K. d.o.o. različni, a posledica njihove samostojne odločitve (24. do vključno 30. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

21. Že v postopku na prvi stopnji, ko se je izkazalo, da tožencu ni bilo dokazano aktivno pregovarjanje strank, je tožnica trdila, da za protipravnost njegovega ravnanja zadošča že to, da strank (ki so predhodno poslovale s tožnico) pri novem delodajalcu ni zavrnil. V tej zvezi se je sklicevala tudi na sodbo in sklep VS RS III Ips 42/2018 z dne 26. 7. 2019.

22. Pritožbeno sodišče v tej zvezi pritrjuje zaključkom in presoji sodišča prve stopnje, ki so vsebovani predvsem v točkah 25 do vključno 28 obrazložitve izpodbijane sodbe, da bi bila v konkretnem primeru odgovornost (protipravnost) toženca podana le, če bi sam aktivno vplival na ravnanje kmetov (strank) in da ne zadošča dejstvo, da ni zavrnil poslovanja z njimi pri drugem delodajalcu. Pri tem se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na sodbo VS RS III Ips 21/2006 z dne 23. 5. 2007, ki je zavzela stališče o potrebnosti konkretnega aktivnega ravnanja, ki povzroči škodo.

23. Pritožba v tej zvezi neutemeljeno zagovarja stališče, da je bil pravkar citirani primer sodne prakse kasneje v že navedeni odločbi III Ips 42/2018 z dne 26. 7. 2019 dopolnjen v smislu, da revizijsko sodišče ni ohranilo stališča, da mora biti ravnanje kršitelja aktivno. V citirani zadevi je bilo bistveno to, da je kršitelj najprej ustanovil konkurenčno družbo (pri čemer je bil hkrati družbenik obeh družb, torej tudi tožeče stranke – prve družbe), nato pa je ta družba sklepala posle s strankami, ki so pred tem tem poslovale s tožečo stranko. Nedvomno je torej šlo za konkretna aktivna ravnanja oz. posle. Prav tako ni pritrditi stališču pritožbe, da je protipravno ravnanje toženca v predmetni zadevi hujše, kot je bilo predmet obravnave v zadevi III Ips 42/2018, ker so posle v citirani zadevi sklepali zaposleni v družbi, v obravnavani zadevi pa jih je toženec sam. Po oceni pritožbenega sodišča zadevi sploh nista primerljivi: bistvena razlika je namreč v tem, da je bil kršitelj v zadevi III Ips 42/2018 ustanovitelj in družbenik konkurenčne družbe, zato ni bilo pomembno, kdo je v imenu njegove (druge) družbe sklepal posle s strankami prve družbe. V predmetnem gospodarskem sporu pa je toženec „zgolj“ delavec, ki opravlja veterinarske storitve v družbi K. d.o.o. in tako nima neposrednega vpliva na to, s kom bo družba sklepala posle in s kom ne (ni ne direktor ne družbenik te družbe).

24. Glede na navedeno za toženčevo odškodninsko odgovornost ne zadošča dejstvo, da kot delavec konkurenčne družbe opravlja veterinarski poklic tudi za stranke, ki so predhodno poslovale s tožnico. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, in česar pritožba konkretizirano ne prereka, so nekatere tožničine stranke že pred prihodom toženca koristile določene storitve pri družbi K. d.o.o., tudi sicer pa bi po prihodu toženca lahko (če tega ne bi storil toženec) zanje opravil veterinarske storitve kdo drug pri tej družbi. Relevantne vzročne povezave med zatrjevano škodo tožnice in zaposlitvijo toženca pri konkurenčni družbi, brez njegovega aktivnega posredovanja pri prehodu strank (torej brez izkazanega prevzema strank), tako ni videti, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje.

25. Po obrazloženem je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka zaradi pomanjkanja predpostavk odškodninske odgovornosti toženca materialnopravno pravilna.

26. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

27. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo toženec, saj z navedbami ni pripomogel k razjasnitvi oz. odločitvi v tej zadevi na pritožbeni stopnji, zato pritožbeno sodišče teh stroškov ne ocenjuje kot potrebnih v smislu določbe 155. člena ZPP.

-------------------------------
¹ Ta v prvem odstavku določa: „Družbeniki družbe z neomejeno odgovornostjo, komplementarji komanditne družbe, družbeniki in poslovodje družbe z omejeno odgovornostjo, člani uprave, upravnega odbora in nadzornega sveta delniške družbe ter prokuristi ne smejo sodelovati pri nobeni od teh vlog, pa tudi ne kot delavci v katerikoli drugi družbi ali kot podjetnik, ki opravlja dejavnost, ki je ali bi lahko bila v konkurenčnem razmerju z dejavnostjo prve družbe.“

Datum zadnje spremembe:

10.11.2021

Podobni dokumenti:

• VDS Sodba Pdp 1016/97
• Sodba VIII Ips 415/2007
• VDSS sklep Pdp 952/2011