VSM Sodba I Cp 614/2021

Jedro

Upoštevajoč, da je bil prizidek k stanovanjski hiši dokončan leta 2003, je sodišče prve stopnje kot relevantno materialno zakonodajo pravilno uporabilo določbe SPZ, ki originarne lastninske pravice s postavitvijo, prizidkom ali izboljšanjem stavbe, ki je na tujem, ne omogoča več, v posledici česar tožnikovo zatrjevanje originarne pridobitve lastninske pravice na delu prizidka ni utemeljeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka, druga tožena stranka ter tretja tožena stranka same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I. izreka zavrnilo zahtevek tožnika na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, ki je bila dovoljena na predlog prve toženke s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. In 389/2006, na predlog druge toženke s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. In 1385/2007 in In 190/2014 ter na predlog tretje toženke s sklepom Okrajnega sodišča Mariboru opr. št. In 319/2010 zoper dolžnika A.V. do solastninskega deleža 1/6 pri nepremičnini – parceli X, k. o. Y v točki II. izreka je tožniku naložilo, da toženim strankam v celoti povrne stroške postopka, sam pa krije svoje stroške.

2. Zoper sodbo se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico.

3. Tožnik kot bistveno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede časa nastanka nove stvari – prizidka, torej ali je bilo to, ko so bila končana prav vsa dela ali tedaj ko so bila končana pretežna dela in je bilo prizidek moč uporabljati kot sušilnico za les. Iz njegove izpovedi namreč izhaja, da je že v letu 2002 začel uporabljati prizidek za lastne potrebe, smiselno enako pa je izpovedal tudi njegov oče. Prav tako ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da prizidek ne predstavlja nove stvari, saj je izvedenec podal mnenje, da je bil ves preostali del hiše namenjen poslovni dejavnosti sušenja lesa ter, da se je z zgrajenim prizidkom pridobila dejavnost sušenja lesa. V tem delu gre tako za bistveno kršitev določb postopka, saj je ugotovitev sodišča v nasprotju z izvedenskim mnenjem. Pa tudi sicer prizidek predstavlja novo stvar, saj ima svoj vhod skozi garažna vrata, vsi prostor sušilnice pa služijo izključno njenemu namenu, tako, da je stanovanjski del hiše ločen on prostora sušilnice, slednja pa ima tudi svoj števec. Tožnik je imel soglasje staršev za izgradnjo prizidka, slednja pa sta mu zagotovila, da bo prizidek njegov. Da je navedeni dogovor obstajal izkazuje tudi listina, ki jo je oče tožnika dostavil njegovemu pooblaščencu dne 14. 5. 2021, pri čemer tega dokaza ni mogel dostaviti prej, saj je njegov oče listino našel šele pri pospravljanju dokumentacije po pokojni ženi - tožnikovi materi. S tem dogovorom je tako bil natančno določen predmet lastništva, natančen solastniški delež pa za obravnavano zadevo ni odločilen. Tožnik dodatno navaja še, da je sodišče prve stopnje pri presoji zahtevka uporabilo napačno materialno podlago, saj bi moralo uporabiti 22. člen Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), prav tako ne drži zaključek, da ni podana aktivna legitimacija na tožnikovi strani.

4. Pritožba je bila v odgovor vročena vsem toženkam, pri čemer sta odgovor na pritožbo podali druga in tretja toženka. V njem se zavzemata za zavrnitev pritožbe in priglašata svoje pritožbene stroške.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po presoji sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje v zadevi razjasnilo relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev ter pri tem ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih, niti s pritožbo grajanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, prav tako je materialno pravo pravilno uporabilo.

7. Sodišče druge stopnje v celoti povzema pravilne dejanske in materialne zaključke sodišča prve stopnje iz 15. do 18. točke obrazložitve in jih v izogib ponavljanju ne navaja ponovno, k pritožbenim navedbam pa dodaja:

8. Ni pravilno naziranje sodišča prve stopnje, ki ga je podalo v 19. točki obrazložitve, in sicer, da v obravnavani zadevi aktivna legitimacija tožnika ni podana, in kar naj bi bil dodatni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka. V obravnavani zadevi tožbeni zahtevek glasi na ugotovitev nedopustnosti izvršbe na delu nepremičnine in ne na ugotovitev skupne lastninske pravice. V kolikor bi tožnik uspel s svojim zahtevkom, bi se zgolj izvršba na nek delež nepremičnine izrekla za nedopustno, ne bi pa se s tem ugotavljajo skupno premoženje tožnika in njegove zunajzakonske partnerke na tem delu nepremičnine niti določali deleži na tem skupnem premoženju. Sicer drži, da zakonca oziroma zunajzakonska partnerja s skupnim premoženjem upravljata in z njim razpolagata skupno ter sporazumno, prav tako se lahko dogovorita, da le eden izmed njiju upravlja in razpolaga s tem premoženjem ali njegovim delom, pri čemer je v primeru presega rednega upravljanja ali razpolaganja treba imeti soglasje drugega zakonca (zunajzakonskega partnerja), ki pa se lahko poda tudi konkludentno, vendar v obravnavani zadevi to ni predmet spora. Karkoli bi tožnik oziroma njegova zunajzakonska partnerka želela doseči glede dela nepremičnine, ki se v tem postopku poskuša izločiti iz izvršbe, je stvar njunega razmerja in drugega postopka. V obravnavani zadevi tožnik in njegova partnerka zato nista nujna sospornika, ki bi v postopku imela nedeljiv pravni interes in kar bi pogojevalo vložitev tožbe s strani obeh. Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da v kolikor je bilo sodišče prve stopnje mnenja, da aktivna legitimacija tožnika ni podana, bi to bil zadosten razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka in nadaljnja vsebinska obravnava zahtevka ne bi bila več potrebna.

9. Pravilno pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v zadevi ključno vprašanje, kdaj je bil prizidek k stanovanjski hiši zgrajen oziroma dokončan, saj je od tega bilo odvisno, kateri materialni predpis pride v poštev glede ugotavljanja pridobitve lastninske pravice tožnika na deležu nepremičnine, ki je v solasti njegovega očeta do ½ celote.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil prizidek k stanovanjski hiši zgrajen oziroma dokončan v letu 2003. Do takšnih zaključkov je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi izpovedbe tožnika samega, njegovega očeta A.V., tožnikove zunajzakonske partnerke N. J., pisne izjave P. K. ter izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke A. B.. Teh ugotovitev tožnik z ničemer substancirano ne izpodbija, njegove pritožbene trditve, da je za zadevo bistveno zgolj, kdaj so bila končana pretežna dela na prizidku in ne kdaj so bila končana vsa dela, pa v postopku na prvi stopnji niso bile del njegove trditvene podlage, zato sedaj ne morejo biti upoštevna. Kar pa se tiče pritožbenih izvajanj, da naj bi tožnik izpovedal, da je že v letu 2002 začel uporabljati prizidek za lastne potrebe, pri čemer naj bi smiselno enako izpovedal tudi njegov oče, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da navedeno ne drži. Tožnik je zaslišan kot stranka med drugim povedal, da je z gradnjo prizidka pričel približno v letu 2001 in približno v letu 2003 z gradnjo prizidka končal oziroma zaključil, pri čemer o tem, kdaj naj bi začel prizidek uporabljati za lastne potrebe, ni povedal ničesar.¹ Slednje pa tudi ne izhaja iz izpovedbe tožnikovega očeta, saj je ta glede časa začetka gradnje in končanja prizidka povedal le, da se je z gradnjo prizidka pričelo približno leta 2001 ali 2002, zaradi pomanjkanja sredstev za gradnjo pa je ta potekala v več fazah in je bila zaključena nekje v letu ali letu in pol.²

11. Upoštevajoč, da je bil prizidek k stanovanjski hiši dokončan leta 2003, je sodišče prve stopnje kot relevantno materialno zakonodajo pravilno uporabilo določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki originarne lastninske pravice s postavitvijo, prizidkom ali izboljšanjem stavbe, ki je na tujem, ne omogoča več, v posledici česar tožnikovo zatrjevanje originarne pridobitve lastninske pravice na delu prizidka ni utemeljeno. Ob tem je dodati, da SPZ sicer dopušča možnost pravno poslovne pridobitve lastninske pravice, v kolikor se lastnik in graditelj dogovorita, da na nepremičnini nastane solastnina, vendar v obravnavani zadevi tožnik ni uspel dokazati, da je med njim in njegovima staršema obstajal dogovor o prenosu solastniškega deleža na skupno 1/3 stanovanjske hiše (oziroma 1/6 deleža tožnikovega očeta). Tožnik je sicer sedaj v pritožbenem postopku navedel, da je bil med njim in staršema 11. 5. 2000 sklenjen pisni dogovor, v katerem sta mu starša dovolila izgradnjo prizidka ter tudi, da bo ta po izgradnji njegov, pri čemer je k pritožbi predložil tudi pisno in originalno izjavo (priloga A11), vendar navedeno predstavlja pritožbeno novoto, ki ni upoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji tožnik nikoli ni zatrjeval ali morebiti vsaj omenil, da je med njim in staršema obstajal pisni dogovor, trdil je samo, da sta mu starša ustno dovolila izgradnjo in uporabo prizidka. Prav tako tožnik z ničemer ni izkazal, da brez svoje krivde teh navedb o pisnem dogovoru ni mogel navesti niti predložiti dokaza do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Četudi tožnik ni razpolagal s pisnim dogovorom vse do 14. 5. 2021, ko je bil predložen njegovemu pooblaščencu, pa bi se po mnenju sodišča druge stopnje nedvomno lahko spomnil nanj. Glede navedb o pisnem dogovoru je tožnik tako prepozen, sodišče druge stopnje pa po vpogledu v ta dogovor ugotavlja tudi, da kakšen dogovor o prenosu (so)lastnine na tožnika iz njega ne izhaja. Razbrati je zgolj, da sta A. in A. V. – starša tožnika, slednjemu dovolila uporabo poslovnega prostora z lastnim vhodom, kakor tudi izgradnjo prizidka na lastne stroške, vse v zamenjavo izhoda in koriščenja odprte terase (priloga A11). Iz te listine tako ne izhajajo stvarnopravne posledice.³

12. Glede na to, da so ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje o času izgradnje prizidka ter uporabi materialnega prava pravilne, se vsa ostala pritožbena izvajanja, torej glede tega, da bi sodišče prve stopnje moralo kot relevantno materialno podlago upoštevati določbe 22. člena ZTLR ter da sporni prizidek predstavlja novo stvar po določbah ZTLR, izkažejo za obravnavano zadevo brezpredmetna in so posledično neutemeljena.

13. V posledici vsega navedenega pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP), druga in tretja toženka pa z odgovorom na pritožbo nista prispevali k odločitvi in nista bila potrebna, zato svoje pritožbene stroške nosita sami.

-------------------------------
¹ List. št. 210 in 211 spisa.
² List. št. 213 spisa.
³ Glej tudi VSRS Sodba II Ips 32/2021 z dne 7. 4. 2021, predvsem tč. 10: ...„gola gradnja (četudi z dovoljenjem lastnika) od SPZ dalje izključuje ne le prepisovanje (originarnih) stvarnopravnih posledic, ampak ne utemeljuje niti zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Ta je lahko utemeljen le na dogovoru med lastnikom in graditeljem, da bo nastala solastnina v dogovorjenih deležih.“

Datum zadnje spremembe:

08.11.2021

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 721/2006
• VSC Sodba Cp 197/2019
• VSRS Sklep II Ips 113/2017