VSM Sodba I Cp 584/2021

Jedro

Potrebno je namreč dati ustrezno težo okoliščinam, ki predstavljajo odločilen vzrok za nastalo škodo, to je težo kršitev cestnoprometnih predpisov in tudi stopnjo nevarnosti, ki izhaja iz obratovanja posameznega motornega vozila.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka spremeni tako, da se besedilo „v višini 20 %“ nadomesti z besedilom „v višini 50 %“.

II. Sicer se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o pravdnih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno vmesno sodbo je sodišče prve stopnje pod točko I izreka razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožnika zoper prvega toženca po temelju utemeljen v višini 20 %, v točki II izreka pa je tožbeni zahtevek zoper drugega toženca zavrnilo. V točki III izreka vmesne sodbe je prvostopenjsko sodišče sklenilo, da se odločitev o pravdnih stroških pridrži za končno odločbo.

2. Zoper takšno sodbo se po pooblaščencih pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da vmesno sodbo sodišča prve stopnje v točkah I in II spremeni tako, da razsodi, da je tožbeni zahtevek tožnika zoper oba toženca po temelju v celoti utemeljen, sodišče pa naj tudi tožencema v plačilo naloži vse priglašene stroške prvostopenjskega in pritožbenega postopka, ki jih je priglasil tožnik.

Tožnik v pritožbi navaja, da v bistvenem soglaša z ugotovitvami dokaznega postopka (ugotovitve izvedenca), vendar pa meni, da je nepravilno prepoznan soprispevek tožnika in da je nepravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o neobstoju pasivne legitimacije drugega toženca. Tako je prvostopenjsko sodišče nepravilno prepoznalo tožnikov soprispevek zaradi tožnikove kršitve drugega odstavka 98. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP)¹ in zaradi vožnje s hitrostjo, ki naj ne bi bila prilagojena.

Zaključki prvostopenjskega sodišča o soprispevku tožnika za nastanek škodnega dogodka zaradi tega, ker je vozil po cesti, po kateri ne bi smel voziti, predstavljajo sklepanje na ravni naravne vzročnosti, kar pa po oceni tožnika ni pravilno in je potrebno to vzročno zvezi (soprispevek) izključiti z uporabo pravil o ratio legis vzročnosti. Vzročnost oziroma soprispevek tožnika ne more biti odvisen od okoliščine, da je prav tožnik vozil po tej cesti, saj je sicer promet dovoljen stanovalcem na območju ceste in ne gre za absolutno prepoved motornega prometa. Prvi toženec bi tako vsekakor mogel in moral pričakovati, da se bodo na cesti pojavili tudi drugi udeleženci.

Pritožnik v pritožbi poudarja tudi, da velja na cesti, kjer je prišlo do nesreče, splošna omejitev hitrosti 90 km na uro, tožnik pa je vozil s hitrostjo med 42 in 43 km na uro, po navedbi izvedenca pa bi lahko nesrečo preprečil, če bi vozil s hitrostjo 21 km na uro. Tožnik je tako vozil z manj kot polovično hitrostjo od največje dovoljene, zato je neživljenjsko od njega pričakovati, da bi vozil s hitrostjo 21 km na uro, kar tudi potrjuje, da se nezgode ni dalo preprečiti.

Od voznika tudi ni mogoče zahtevati, da vozi tako previdno, da bi se lahko odzval na vsakršno nepravilno ravnanje drugih udeležencev, tudi zaradi načela zaupanja v cestnem prometu, to je, da bodo drugi udeleženci spoštovali cestnoprometne predpise. Pravila o prednosti in o vključevanju v cestni promet s stranske ceste na prednostno cesto predstavljajo temelj varne vožnje in tekočega odvijanja prometa, to pa je po oceni tožnika tudi odločilen vzrok za nastanek škodnega dogodka, ki mu je prvostopenjsko sodišče pripisalo premajhno težo.

Sodišče tudi ni upoštevalo stopnje nevarnosti, ki izhaja iz obratovanja enega in drugega motornega vozila, to je, da ima delovni stroj veliko večji „škodni potencial“ kot kolo z motorjem, ki ga je vozil tožnik.

Po mnenju tožnika je prvostopenjsko sodišče tudi nepravilno zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugega toženca. Čeprav ni sporno, da je v predmetni zadevi potrebno uporabiti 154. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), pa je vsako od v prometni nesreči udeleženih vozil nevarna stvar, kar vzpostavlja objektivno odgovornost imetnika za nastalo škodo. Ne glede na določbo 154. člena OZ in njeno uporabo v tej zadevi objektivna odgovornost imetnikov motornih vozil s tem ne preneha, kot izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 133/2006, z dne 7. 7. 2008. Glede na vse ugotovitve dokaznega postopka bi prvostopenjsko sodišče moralo ugotoviti, da drugi toženec odgovarja za škodo, ki je nastala tožniku, solidarno s prvim tožencem.

Tožnik zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka spremeni tako, da ugotovi, da je tožbeni zahtevek tožnika do obeh tožencev po temelju v celoti utemeljen.

3. Prvi toženec in drugi toženec na pritožbo tožnika nista odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik s tožbo zahteva odškodnino za nastalo nematerialno in materialno škodo, ki jo je utrpel kot voznik kolesa z motorjem v prometni nesreči, v znesku 59.080,99 EUR, ki sta mu jo dolžna nerazdelno plačati prvi toženec in drugi toženec. Prvi toženec je z njive zapeljal na cestišče z delovnim strojem (rovokopačem) in pri tem z žlico rovokopača segel na cestišče v istem trenutku, ko je tožnik po vozišču ceste pripeljal mimo njega, pred tem pa ni ustavil ali se prepričal, ali je cesta prazna in ni pustil mimo tožnika, ki je v posledici trčenja z nakladalno žlico padel in se hudo telesno poškodoval. Drugi toženec odgovarja za škodo kot imetnik nevarne stvari skladno z določilom 150. člena OZ.

6. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje pritožbeno niso sporne, vsebina pritožbe pa graja ugotovljeno porazdelitev odgovornosti pri nesreči premikajočih se motornih vozil na podlagi drugega odstavka 154. člena OZ, saj po oceni pritožnika prvostopenjsko sodišče kriterijev za porazdelitev odgovornosti ni pravilno uporabilo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi po oceni pritožbenega sodišča za zaključek o izključni krivdi za nastanek prometne nesreče voznika delovnega stroja v skladu s prvim odstavkom 154. člena OZ ni podlage, saj dejanske ugotovitve izkazujejo, da je tudi tožnikovo ravnanje v vzročni zvezi z nastalo škodo. Vendar po prepričanju pritožbenega sodišča dejanske okoliščine škodnega dogodka ne utemeljujejo zaključka, da je tožbeni zahtevek zoper prvega toženca po temelju utemeljen zgolj v višini 20 %, saj je prispevka obeh udeležencev prometne nesreče k nastali škodi ob ustrezni oceni vseh okoliščin primera potrebno ovrednotiti, kot izhaja iz točke I izreka te sodbe.

7. Potrebno je namreč dati ustrezno težo okoliščinam, ki predstavljajo odločilen vzrok za nastalo škodo, to je težo kršitev cestnoprometnih predpisov in tudi stopnjo nevarnosti, ki izhaja iz obratovanja posameznega motornega vozila. Kot pravilno uveljavlja pritožba, dejstvu, da je voznik vozil kolo z motorjem po cesti, po kateri ne bi smel voziti (kršitev drugega odstavka 98. člena ZPrCP), ni mogoče pripisati tolikšne teže, kot jo ocenjuje prvostopenjsko sodišče (točka 9 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) in ga ni mogoče šteti za okoliščino med odločilnimi za nastanek prometne nesreče. Kot pravilno poudarja pritožba, je prvi toženec na predmetni cesti vendarle moral in mogel pričakovati udeležence cestnega prometa, saj ne gre za absolutno prepoved vožnje motornih vozil. Pri tem je po drugi strani potrebno istočasno poudariti in dati večjo težo kršitvi pravil cestnega prometa prvega toženca, ki se je vključeval s površine, ki ni cesta, v cestni promet (3. točka prvega odstavka 56. člena ZPrCP), saj je ta kršitev po teži sigurno tista okoliščina, ki predstavlja enega izmed odločilnih vzrokov za nastalo škodo.

8. Po drugi strani pritožba nima prav, ko poskuša prikazati, da je od tožnika neživljenjsko pričakovati, da bi vozil po cesti, kjer velja splošna omejitev hitrosti 90 km na uro, tožnik pa je vozil s hitrostjo med 42 in 43 km na uro, kot je ugotovil izvedenec, s hitrostjo 21 km na uro, da bi lahko preprečil trčenje. Voznik v cestnem prometu mora ne glede na splošno omejitev hitrosti voziti ves čas s prilagojeno hitrostjo v smislu prvega odstavka 45. člena ZPrCP², tako, da lahko ustavi pred oviro, ki jo glede na okoliščine lahko pričakuje. Dejstva, da je tožnik vozil po cesti, ki je dejansko traktorska pot ter da je bila cesta zaradi ovinkov in grmičevja ob njej slabo pregledna, so sigurno okoliščine, ki narekujejo prilagoditev hitrosti vožnje danim razmeram, vključevanje rovokopača na vozišče v danih okoliščinah pa predstavlja takšno oviro, ki jo je mogoče pričakovati.

9. Zato glede na težo kršitev cestnoprometnih predpisov tožnika in prvega toženca, ob istočasnem upoštevanju stopnje nevarnosti obratovanja obeh motornih vozil glede na njune lastnosti³, je po oceni pritožbenega sodišča pravilno porazdeliti delež odgovornosti med obema udeležencema prometne nesreče v razmerju 50 % za tožnika in 50 % za prvega toženca.

10. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zoper drugega toženca zavrnilo. Pritožba uveljavlja, da ni res, kot navaja sodišče prve stopnje v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da ni podana objektivna odgovornost drugega toženca kot imetnika nevarne stvari (rovokopača), saj je ne glede na to, da je v predmetni zadevi potrebno uporabiti določilo 154. člena OZ, vsako od udeleženih vozil nevarna stvar, kar vzpostavlja objektivno odgovornost imetnika za nastalo škodo ter se pri tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 133/2006, z dne 7. 7. 2008 in meni, da je odgovornost drugega toženca za nastalo škodo tožniku solidarna.

11. Razlogi sodišča prve stopnje so sicer napačni, kajti določba 154. člena OZ ne ureja pravnih posledic, ki nastanejo zaradi razmerja, ko eden izmed imetnikov nevarne stvari to izroči drugemu, ta pa nato povzroči prometno nesrečo. Kot je razvidno že iz naslova marginalne rubrike nad 152. členom OZ „ Izročitev stvari tretjemu“, slednji določa materialnopravne predpostavke takšnega prenosa. Kot za vsak zakonski dejanski stan tudi zanj velja, da morajo pravdne stranke navesti odločilna dejstva, na podlagi katerih bi lahko sodišče presojalo razmerje med obema tožencema, a tovrstne trditve v postopku niso bile podane. Tožnik v pritožbi enako zmotno, kot je to storilo sodišče prve stopnje (sklicevanje na VSRS Sodbo II Ips 128/2013) citira sodbo, v kateri se revizijsko sodišče ukvarja izključno z razlago 154. člena OZ, ta pa v ničemer ne ureja razmerja med imetnikom enega izmed motornih vozil in tretjim, ki mu je bila stvar izročena v uporabo. Zato sodišče druge stopnje nima drugih procesnih možnosti, kot da odločitev sodišča prve stopnje v tč. II. izreka potrdi.

12. Zaradi vsega navedenega, in ker pritožbeno sodišče ni zaznalo postopkovnih ali materialnih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), je ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbi tožnika delno ugodilo in odločilo, kot izhaja iz točke I izreka te sodbe. V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo. Odločitev temelji na določilih 353. in 358. člena ZPP.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se zaradi narave vmesne sodbe pridrži za končno odločbo (164. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Do škodnega dogodka je prišlo na lokalni cesti izven naselja, na kateri so postavljeni prometni znaki „prepovedan promet v obeh smereh za vsa vozila“, z dopolnilno tablo „dovoljeno za traktorje in lastnike zemljišč“.
² Voznik mora hitrost in način vožnje prilagoditi poteku, tehničnim in drugim lastnostim ceste, stanju vozišča, preglednosti, vidljivosti, prometnim in vremenskim razmeram, stanju vozila in tovora ter svojim vozniškim sposobnostim tako, da ves čas vožnje obvladuje vozilo oziroma, da ga lahko ustavi pred oviro, ki jo, glede na okoliščine, lahko pričakuje.
³ Delovni stroj je v razmerju s kolesom z motorjem težji in bolj okoren, žlica pa terja večjo previdnost pri rokovanju z njim.

Datum zadnje spremembe:

16.09.2021

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba I Cp 370/2018
• VSC Sodba II Kp 30618/2019
• Sodba II Ips 385/93