VSM Sklep V Kp 26780/2015

Jedro

Ker v obravnavani zadevi po oceni pritožbenega sodišča niso podane okoliščine, ki bi kazale, da je interna komisija dejansko vršila predkazenski postopek in v njem namesto organov pregona zbirala za obdolženca obremenilne dokaze in ker je v sodni praksi bilo že večkrat sprejeto stališče, da se privilegij zoper samoobtožbo ne nanaša na postopke, kot je obravnavani, in ker po določbi drugega odstavka 18. člena ZKP dokazi, pridobljeni v nekazenskih postopkih, niso omenjeni med dokazi, na katere se sodna odločba ne sme opreti, zato tudi ne more priti do kršitve ZKP, niti Ustave.

Izrek

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

1. Z napadenim sklepom je sodišče prve stopnje zahtevi zagovornika obdolženega R. P., odvetnika F. Š., za izločitev dokazov z dne 4. 3. 2021 ugodilo in na podlagi drugega odstavka 83. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) iz kazenskega spisa izločilo listine: zapisnik z oznako B2A z dne 11. 2. 2014 na list. št. 12 - 17 spisa, saj predstavljajo dokaz, na katerega se sodba ne sme opreti (drugi odstavek 83. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 18. člena ZKP in 29. členom Ustave Republike Slovenije). Po pravnomočnosti tega sklepa se navedene listine zaprejo v poseben ovitek in shranijo pri preiskovalnem sodniku Okrožnega sodišča na Ptuju, ločeno od drugih spisov.

2. Zoper tak sklep se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in napadeni sklep razveljavi.

3. Na pritožbo okrožnega državnega tožilca je podal odgovor zagovornik obdolženega, v katerem pritožbenemu sodišču predlaga, da tožilsko pritožbo zavrne in potrdi napadeni sklep.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožilec v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ko sodišču prve stopnje očita, da je na podlagi drugega odstavka 83. člena ZKP neopravičeno izločilo iz sodnega spisa zapisnika z oznako B2A z dne 11. 2. 2014 na list. št. 12-17 spisa in hkrati trdi, da je sodišče prve stopnje s tem tudi napačno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana, da pa ima pritožba prav, ko sodišču prve stopnje očita, da je v obravnavani zadevi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Navaja namreč, da osredotočenost suma v času razgovora interne komisije z dne 11. 2. 2014 z obdolžencem, še ni obstajala in zato obdolženega ni varoval privilegij zoper samoobtožbo, prav tako pa ne gre za dokaz, ki bi bil pridobljen s kršitvijo obdolženčevih pravic tako Ustave kot tudi kazenskega postopka.

6. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da v času razgovora, ki ga je opravila komisija zoper obdolženega še ni obstajal utemeljen sum, zato obdolženega ni varoval privilegij zoper samoobtožbo ter zato tudi ne gre za dokaz, ki bi bil pridobljen s kršitvijo obdolženčevih pravic, ki mu jih zagotavlja Ustava, niti s kršitvijo določb kazenskega postopka za katerega bi bilo v zakonu določeno, da se sodna odločba nanj ne more opreti. Pritožba namreč pravilno opozarja na že nekajkrat sprejeto stališče, da se privilegij zoper samoobtožbo na postopek, ki ga je opravila interna komisija z obdolžencem dne 11. 2. 2014, ne razteza. Navedeni postopek je bil primarno namenjen ugotavljanju nepravilnosti v zvezi s poslovanjem obdolženega, ki pa ne dosega privilegija zoper samoobtožbo, saj se tudi po oceni pritožbenega sodišča razgovor z obdolženim ni vršil kot kazenska preiskava.

7. Glede na navedeno je stališče sodišča prve stopnje, da je v času zaslišanja obdolženega s strani interne komisije že bila podana osredotočenost suma, s tem pa je bilo obdolžencu tudi preprečeno, da je izpovedal zoper sebe, saj je po oceni sodišča prve stopnje obdolženi postal vir dokazov zoper sebe, napačno. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi tožilca, ki se sklicuje na to, da določbe člena 83 ZKP predvidevajo, da je potrebno iz spisa izločiti vse izjave osumljenca ali obdolženca, ki jih je podal pred prejemom pravnega pouka po četrtem odstavku 148. člena ZKP, pri čemer pa se člen 83 ZKP nanaša zgolj na dolžnost policije, tožilstva in sodišča, ki so v okviru predkazenskega in kazenskega postopka dolžni ravnati v skladu z določili ZKP, ne pa tudi na ugotovitve internega postopka, ki je potekal v skladu s svojimi internimi pravili, ko so opravili razgovor s svojim uslužbencem, kot je to primer v obravnavani zadevi. Ker tudi po oceni pritožbenega sodišča v času razgovora obdolženca z interno komisijo, še ni obstajal utemeljen sum, ne more biti govora o samoobtožbi, saj ta začne obdolženca varovati šele, ko nastopi osredotočenost suma, da je storil kaznivo dejanje, kot to pravilno navaja tudi pritožba.

8. Pritožba tudi pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da so tudi dokazi pridobljeni v nekazenskih postopkih, pridobljeni s kršitvijo ZKP, saj organi v nekazenskih postopkih ne delujejo po določbah ZKP, niti se v obravnavani zadevi pod krinko nadzornega postopka ni vršilo zbiranje dokazov za kasnejši kazenski postopek. Zato so zaključki sodišča prve stopnje v tej smeri napačni, saj je pritrditi pritožbi, ko navaja, da tudi v primeru, če bi obstajala formalna pomanjkljivost zapisnika o zaslišanju obdolženca (nezapisan pravni pouk), to ne more biti razlog, zaradi katerega bi bil tako pridobljen dokaz nezakonit, saj sodišče prve stopnje spregleda, da ni šlo za zaslišanje obdolženca, ki bi moralo biti opravljeno v skladu z ZKP.

9. Ker v obravnavani zadevi po oceni pritožbenega sodišča niso podane okoliščine, ki bi kazale, da je interna komisija dejansko vršila predkazenski postopek in v njem namesto organov pregona zbirala za obdolženca obremenilne dokaze in ker je v sodni praksi bilo že večkrat sprejeto stališče, da se privilegij zoper samoobtožbo ne nanaša na postopke, kot je obravnavani, in ker po določbi drugega odstavka 18. člena ZKP dokazi, pridobljeni v nekazenskih postopkih, niso omenjeni med dokazi, na katere se sodna odločba ne sme opreti, zato tudi ne more priti do kršitve ZKP, niti Ustave. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-1293/08 z dne 6. 7. 2011 navedlo, da se privilegij zoper samoobtožbo ne razteza na nadzorne postopke, s čimer se zagotavlja njihova učinkovitost. Po določbi drugega odstavka 18. člena ZKP pa dokazi pridobljeni v nekazenskih postopkih, niso omenjeni med dokazi, ki bi jih bilo treba izločiti iz spisa.

10. Ker je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, da gre v obravnavani zadevi za dokaze, ki bi jih bilo potrebno izločiti iz spisa, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožilca, ki takšne razloge sodišča prve stopnje utemeljeno graja. Pri tem se sklicuje na sodno prakso, ki je tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem primerljiva z obravnavano zadevo.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

12. Sklep pritožbenega sodišča temelji na določilu člena 402/III ZKP.

Datum zadnje spremembe:

13.09.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep V Kp 17167/2016
• VSC Sklep III Kp 11417/2019
• VSL Sklep V Kp 41577/2018