VSM Sklep II Kp 33388/2021

Jedro

Glede na sprejeta stališča Ustavnega sodišča v odločbah št. Up-500/15 z dne 20. 7. 2015 in U-I-488/18-10 (Up-1432/18-20) z dne 29. 11. 2018 mora namreč biti tudi v postopku, v katerem se na podlagi ZSKZDČEU-1 odloča o dovolitvi predaje drugi državi članici na podlagi evropskega naloga za prijetje, zahtevani osebi dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih kot tudi o pravnih vprašanjih, ki so pomembna za odločitev o zadevi, kar nacionalna sodna odločba o odreditvi pripora nedvomno je.

Izrek

Pritožbi zagovornika zahtevane osebe B. T. se ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Obrazložitev

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom I Ks 33388/2021 z dne 2. 7. 2021 pod točko I. izreka na podlagi 23. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU-1) dovolil predajo B. T. Republiki Hrvaški, zaradi kazenskega postopka, ki teče zoper njega zaradi kaznivega dejanja kriminalnega združevanja izogibanja carinski kontroli in prepovedane preprodaje po 328., 329., 257. in 264. členih Kazenskega zakonika Republike Hrvaške. Pod točko II. izreka je na podlagi šestega (pravilno petega) odstavka 23. člena ZSKZDČEU-1 odločil, da se zahtevane osebe B. T. ne sme preganjati, zoper njega izvršiti kazen, predati drugi državi članici, ali izročiti tretji državi zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja, storjenega pred njegovo predajo.

2. Zoper sklep se je pritožil zagovornik zahtevane osebe, navaja da iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), in sicer zaradi bistvenih kršitev določb ZSKZDČEU-1, določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava po Kazenskem zakoniku Republike Slovenije in Kazenskem zakoniku Republike Hrvaške, ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in spremeni v korist zahtevane osebe tako, da se vloga za predajo zavrže, podredno pa zavrne oziroma, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

3. Višje sodišče zahtevane osebe in njegovega zagovornika, kljub predlogu slednjega, o seji senata ni obvestilo, saj gre za postopek s pritožbo zoper sklep, v katerem je obvestilo o seji pritožbenega senata strankam in zagovornikom izključeno. Prvi odstavek 403. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) namreč ne zajema smiselne uporabe določbe prvega odstavka 378. člena ZKP, prav tako ne gre za odločanje o pritožbi zoper sklep iz 492. člena tega zakona.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Zagovornik v pritožbi primarno uveljavlja kršitev določb postopka, natančneje določil ZSKZDČEU-1, ker meni, da je vloga organov Republike Hrvaške, to je evropski nalog za prijetje z dne 18. 6. 2021, nepopolna, saj nalogu ni bil priložen sklep o odreditvi pripora Županijskega sodišča v Zagrebu z dne 25. 5. 2021, čeprav je ta sklep podlaga za izdajo evropskega naloga za prijetje. Vendar zagovorniku ni mogoče pritrditi, da je zgolj zaradi tega evropski nalog za prijetje a priopri nepopoln. Okvirni sklep Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. 6. 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. 2. 2009) v členu 8(1)(c) določa, da mora evropski nalog za prijetje med drugim vsebovati dokazilo o izvršljivi sodbi, nalogu za prijetje ali katerikoli drugi izvršljivi sodni odločbi z enakim učinkom, ki sodi v okvir členov 1 in 2. Vendar to ne pomeni, da mora biti takšna nacionalna sodna odločba ali nalog za prijetje nujno priložen evropskemu nalogu za prijetje. Iz sodne prakse in Priročnika Evropske komisije o izdaji in izvršitve evropskega naloga za prijetje, št. C(2017) 6389 z dne 28. 9. 2017 (Uradni list Evropske Unije, št. C335/1 z dne 6. 10. 2017) namreč izhaja, da nacionalne sodne odločbe ali naloga za prijetje (v obravnavanem primeru sklepa Županijskega sodišča o odreditvi preiskovalnega pripora z dne 25. 5. 2021), ni treba priložiti evropskemu nalogu za prijetje, mora pa biti naveden na obrazcu evropskega naloga.¹ Vendar pa mora sodišče oziroma preiskovalni sodnik, ki je pristojen za izvedbo postopka za predajo osebe drugi državi članici na podlagi evropskega naloga za prijetje, v posameznih primerih, če okoliščine primera to narekujejo, v skladu z določili 18. in tretjega odstavka 23. člena ZSKZDČEU-1 pridobiti tudi dodatne podatke oziroma opraviti druga poizvedovalna dejanja, da se ugotovi, ali so podani pogoji za predajo zahtevane osebe, kot to prihaja v poštev v obravnavanem primeru.

6. Iz podatkov spisa izhaja, da je zahtevana oseba ob privedbi k preiskovalnemu sodniku, ko jo je ta seznanil z evropskim nalogom za prijetje, zatrjevala, da z izdajo sodne odločbe, s katero ji je bil v Republiki Hrvaški odrejen pripor, ni bila seznanjena in je celo zahtevala, da se ji izvod izroči. Glede na to, da je evropski nalog za prijetje izdan na podlagi navedene nacionalne sodne odločbe, bi preiskovalni sodnik ob takih navedbah zahtevane osebe že takrat moral ravnati v skladu z določili tretjega odstavka 23. člena v zvezi s tretjim odstavkom 13. člena ZSKZDČEU-1 in od države odreditve (Republike Hrvaške) zahtevati prevod sklepa o odreditvi pripora in ga izročiti zahtevani osebi, da se lahko o njem ustrezno izjavi, s čimer bi nato lahko preveril obstoj temelja za izdajo evropskega naloga, posledično pa tudi, ali so podani pogoji za predajo zahtevane osebe. Glede na sprejeta stališča Ustavnega sodišča v odločbah št. Up-500/15 z dne 20. 7. 2015 in U-I-488/18-10 (Up-1432/18-20) z dne 29. 11. 2018 mora namreč biti tudi v postopku, v katerem se na podlagi ZSKZDČEU-1 odloča o dovolitvi predaje drugi državi članici na podlagi evropskega naloga za prijetje, zahtevani osebi dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih kot tudi o pravnih vprašanjih, ki so pomembna za odločitev o zadevi, kar nacionalna sodna odločba o odreditvi pripora nedvomno je. Poleg tega je v obravnavanem primeru potrebno upoštevati, da izdani evropski nalog temelji na sodni odločbi, s katero je bil zahtevani osebi odrejen pripor, ki je ob upoštevanju njegove omejevalne narave, le začasen in časovno omejen ukrep. V zvezi s tem namreč ni mogoče prezreti pritožbenih navedb, da je bil pripor po pravu države odreditve odrejen zgolj za 30 dni in z iztekom roka dne 24. 6. 2021 ni bil podaljšan oziroma je bil odpravljen, vendar teh navedb zaradi odsotnosti vsakršne relevantne dokumentacije v tej smeri ni mogoče preizkusiti, zaradi česar zagovornik v obravnavanem primeru utemeljeno pogreša nacionalno sodno odločbo, na kateri temelji obravnavani evropski nalog za prijetje. Še zlasti, ko v pritožbi nadalje utemeljeno opozarja, da tega dejstva sodišče prve stopnje niti ni ugotavljalo. Po pregledu izpodbijanega sklepa je namreč ugotoviti, da se le-ta kvečjemu opira na sklep o preiskavi (točka 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa), na katerega pa se izdan evropski nalog za prijetje ne sklicuje.

7. Sodišče prve stopnje bo tako šele po seznanitvi z vsebino nacionalnega naloga lahko ustrezno preverilo, na kakšen način in na kakšni podlagi je bil pripor v državi odreditve odrejen in za koliko časa, saj se glede na zgoraj obrazloženo pridobitev te dokumentacije pokaže bistvena okoliščina, ki vpliva na pravilnost sprejete odločitve v zvezi z vprašanjem, ali so podani pogoji za predajo zahtevane osebe. Šele po opravi ustreznih poizvedb v skladu s tretjim odstavkom 23. člena ZSKZDČEU-1, o katerih bo moralo tudi seznaniti zahtevano osebo in ji dati v zvezi s tem možnost izjave, bo lahko preverilo, ali v evropskem nalogu navedena nacionalna sodna odločba o odreditvi pripora (še vedno) predstavlja ustrezno veljavno podlago za izdajo le-tega. Po tako dopolnjenem postopku bo sodišče prve stopnje znova odločilo, za svojo odločitev pa bo moralo navesti celovite in tehtne razloge.

8. Po obrazloženem je višje sodišče pritožbi zagovornika ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev (tretji odstavek 402. člena ZKP v zvezi s sedmim odstavkom 23. člena ZSKZDČEU-1, medtem ko se s preostalimi pritožbenimi navedbami glede na naravo ugotovljene kršitve ni ukvarjalo.

-------------------------------
¹ Prim.: sklep Višjega sodišča v Kopru I Kp 30101/2020 z dne 25. 9. 2020 in oddelek 2.1.3. na strani 16 in in 3.2.1 na strani 26 in 27 citiranega Priročnika.

Datum zadnje spremembe:

13.09.2021

Podobni dokumenti:

• Sklep I Up 578/2003
• Sodba in sklep I Ips 270/2006 in I Ips 288/2006
• VSC sklep III Kp 963/2015