<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSM Sklep I Cp 373/2021

Sodišče:Višje sodišče v Mariboru
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSMB:2021:I.CP.373.2021
Evidenčna številka:VSM00048145
Datum odločbe:17.08.2021
Senat, sodnik posameznik:Mirjana Klobasa (preds.), Vesna Rezar (poroč.), Dita Mlakar
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:neupravičena obogatitev - pomanjkljiva dokazna ocena - zakonske zamudne obresti - dobrovernost pridobitelja - procesne obresti - absolutna bistvena kršitev določb postopka

Jedro

Obrazložitev dokazne ocene mora biti takšna, da izčrpno in poglobljeno ter z razumno argumentacijo prepriča stranke in pritožbeno sodišče, kar v konkretnem primeru ni podano.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje in sklep o popravi le-te se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno pisanje sodbe.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo odločilo, da je dolžna tožena stranka v roku 15 dni (paricijski rok je dodalo v sklepu o popravi Okrožnega sodišča v Mariboru III P 439/2019 z dne 4. 1. 2021) plačati tožeči stranki znesek 72.469,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2019 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne stroške pravdnega postopka, o višini katerih bo odločeno s posebnim sklepom po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka (v nadaljevanju toženka) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno zaključilo, da v času nakazila ni obstajala nobena pravna podlaga za nakazilo sredstev na račun toženke v višini 64.121,50 EUR ter pri tem prezrlo številne navedbe pravdnih strank, da sta bili in sta še vedno v dalj časa trajajočem poslovnem razmerju, v okviru katerega tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) toženki, kot njenemu neodvisnemu distributerju, enkrat mesečno nakaže znesek, do plačila katerega je upravičena na podlagi dela, ki ga je opravila za tožnico in na podlagi dela, ki so ga opravili drugi distributerji v mreži toženke. Toženka je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi navajala, da sporni znesek predstavlja plačilo za njeno delo. Na H. P. račun prejema nakazila na podlagi obračunov, ki jih pripravijo znotraj mreže H., na katere nima vpliva. Vse listine pripravlja tožnica. Priča S. V. je v svoji pisni izjavi potrdila navedbe toženke. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 2. 9. 2019 pritrdila navedbam toženke, da poslovno sodelujeta in da ona obračunava svoje obveznosti do toženke oziroma drugih neodvisnih distributerjev. Toženka je neodvisni distributer že osmo leto in plačila s strani tožnice prejema vsak mesec, in sicer v obliki enega nakazila. Na izračun nima nobenega vpliva, formula izračuna ji ni poznana in pogoj za plačilo ni, da toženka opravi kakšno delo, saj ima svojo mrežo distributerjev. Za takšno poslovno razmerje ni predvidena pisna oblika pogodbe, kar pomeni, da sodišče okoliščine, da pogodba ni bila predložena, ne bi smelo šteti za odločilno, saj nobena izmed strank ni zatrjevala, da med njima ni nobene poslovne povezave. Tudi sicer sodišče ne pojasni, v čem konkretno naj bi predložitev pogodbe pripomogla k razjasnitvi spora, ko obstoj poslovnega razmerja niti ni bil sporen, sporna je bila le višina nakazila. Sodišče prve stopnje se z navedenim vprašanjem zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja sploh ni ukvarjalo ter je arbitrarno, brez podlage v spisu, zaključilo, da med strankama poslovno razmerje ni obstajalo. Sodišče se s tem, ali je tožnica izkazala, da je pri nakazilu spornega zneska dejansko šlo za pomotno nakazilo, sploh ni ukvarjalo. S takšnim arbitrarnim in protispisnim odločanjem je bila toženki odvzeta možnost, da se v okviru pritožbenega postopka učinkovito brani. Toženka zatrjuje, da je bila do plačila spornega zneska v celoti upravičena, da je tožnica ta znesek na njen račun nakazala zavestno, nato pa si je mesec dni po izvedenem plačilu premislila. S pavšalnimi navedbami, da je šlo za računovodsko pomoto, pri tem pa ne pojasni, na kakšen način in v kolikšnem znesku, tožnica ne more biti uspešna. Zmotna je odločitev, da je toženka dolžna plačati tožnici zakonske zamudne obresti od dneva prejema nakazila dalje, saj se sodišče z okoliščinami na strani toženke v smislu 193. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) sploh ni ukvarjalo. Sodba v tem delu ni obrazložena in se kot takšna ne da preizkusiti. Prav tako sodišče ni upoštevalo določbe 381. člena OZ, da je dovoljeno zahtevati plačilo obresti od neplačanih obresti samo od dneva, ko je bil pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (torej od dneva vložitve predloga za izvršbo in ne od dneva dopolnitve tožbe, kot je zmotno odločilo sodišče). Toženka se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred novim sodnikom. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo podaja navedbe, zakaj pritožba ni utemeljena in se zavzema za njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V predmetnem postopku je tožnica od toženke zahtevala vračilo zneska 64.121,50 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi in procesnimi obrestmi (zahtevala je znesek 72.469,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2019 dalje do plačila). Toženka naj bi bila za navedeni znesek, katerega plačilo je bilo izvedeno po pomoti, zaradi računovodske napake, neupravičeno obogatena. Tožnica je zahtevek utemeljevala na določbah 190.1 in 193.2 člena OZ.

6. Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugovorom aktivne legitimacije, ki ga je podala toženka, ugotovilo, da le-ta ni utemeljen, kar pritožbeno ni sporno.

7. Toženka je tekom postopka spreminjala svoje navedbe. Zatrjevala je, da spornega zneska ni prejela, nato pa med pravdnima strankama ni bilo več sporno, da je toženka sporni znesek prejela, vendar je zatrjevala, da gre za plačilo za opravljeno delo, saj je bila že osmo leto neodvisni distributer pri tožnici, zaradi česar navedenega zneska ni dolžna vrniti, ker je za plačilo obstajala pravna podlaga – pogodbeno razmerje.

8. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo in presojalo, ali je bila toženka brez pravnega temelja neupravičeno obogatena na škodo tožnice oziroma ali je utemeljen tožbeni zahtevek na plačilo 72.469,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Bistvena predpostavka neupravičene obogatitve je namreč odsotnost kakršnegakoli pravnega temelja za prehod premoženja.

9. Kot izhaja iz točke 7 obrazložitve sodbe, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz Zgodovine transakcij za obdobje od 7. 1. 2017 do 10. 1. 20173 jasno in nedvoumno izhaja, da je plačilo odredila tožnica, na račun pa ga je prejela toženka, kar je razvidno tudi iz poročila, ki ga je predložila tožnica (priloga A2), česar toženka tekom postopka niti ni več zanikala, niti pritožbeno ni sporno.

10. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ocenilo, da je podan element vzročne zveze, v zvezi z vprašanjem (ne)utemeljenosti premika premoženja pa je zaključilo, da je tožnica izkazala, da v času nakazila ni obstajala nobena pravna podlaga za nakazilo sredstev oziroma da so denarna sredstva bila nakazana pomotoma, saj toženka ni uspela z ugovorom, da "je pravna podlaga ves čas obstajala in da je šlo za plačilo za opravljeno delo". Presodilo je, da so takšna zatrjevanja toženke pavšalna, saj jih ni podkrepila z dokazi, niti ni predložila pogodbe št. SI15490337, na katero se je sklicevala in je posledično tožbenemu zahtevku ugodilo. Ugodilo pa je tudi zahtevku glede plačila zamudnih obresti od 30. 8. 2017 do dneva vložitve dopolnitve tožbe 16. 4. 2019 v znesku 8.348,09 EUR ter zakonskih zamudnih obresti od zneska 72.469,59 EUR od 17. 4. 2019 dalje, kot izhaja iz točke 12 obrazložitve sodbe.

11. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da takšna dokazna ocena sodišča prve stopnje ne omogoča celovitega pritožbenega preizkusa izpodbijane odločitve, saj je zelo skopa in ne vsebuje razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče mora v obrazložitvi sodbe izčrpno, poglobljeno in z razumno argumentacijo pojasniti svojo odločitev. Pojasniti mora, v katerih delih so si posamezni dokazi nasprotujoči, katerim dokazom verjame in katerim ne ter za to navesti ustrezne razloge. Glede odločilnih dejstev mora nasprotja v dokazih premostiti z ustrezno dokazno oceno. Da bi lahko ugodilo zahtevku na vrnitev zneska, ki ga je tožnica brez pravnega temelja prenesla/nakazala na toženkin H. P. račun in je toženka posledično neupravičeno obogatena, mora podati razloge, iz katerih bo razvidno izpolnjevanje pogojev za uspešnost tožbenega zahtevka neupravičene obogatitve: obogatitev, prikrajšanje na škodo drugega, vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja.

12. Glede na to, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta bili v pogodbenem razmerju in sta sodelovali, saj je bila toženka neodvisni distributer, tožnica pa ji je mesečno nakazovala določene zneske na njen H. P. račun, kot plačilo oziroma provizijo za opravljeno delo, je zaključek, kot izhaja iz točke 8 obrazložitve sodbe, da toženka ni izkazala, da "je pravna podlaga ves čas obstajala in da je šlo za plačilo za opravljeno delo", preskop oziroma onemogoča jasen pritožbeni preizkus. Med strankama namreč ni bilo sporno, da sta pogodbeno sodelovali, ampak je tožnica za sporno nakazilo zatrjevala, da predstavlja rezultat računovodske napake in je posledično bilo izvedeno brez pravne podlage, kar iz dokazne ocene sodišča prve stopnje ni razvidno. Ena stvar je dalj časa trajajoče pogodbeno razmerje, nekaj drugega pa je prehod spornega premoženja brez pravne podlage znotraj tega pogodbenega razmerja. O tem sodba sodišča prve stopnje nima razlogov, niti se sodišče ne opredeli do toženkine izpovedbe v tej smeri ter je dokazno ne oceni.

13. Pri tem sodišče druge stopnje opozarja, da sklicevanje toženke na sporno višino nakazila v pritožbi predstavlja pritožbeno novoto, ki glede na določbo 337. člena ZPP ni upoštevna, saj je toženka tekom postopka na prvi stopnji zatrjevala, da je upravičena do celotnega zneska nakazila, ne pa do morebitnega nižjega zneska, kakor nakazuje sedaj v pritožbi. Pritožbena novota je tudi navedba, da tožnica ni pojasnila, v kolikšnem znesku gre za računovodsko napako, saj je tožnica tekom postopka na prvi stopnji ves čas zatrjevala, da je bil celoten znesek pomotoma nakazan na toženkin H. P. račun in ga je zato v celoti vtoževala.

14. Pritožba toženke pa utemeljeno opozarja na pomanjkanje razlogov o začetku teka roka za plačilo zamudnih obresti po 193. členu OZ. Kot izhaja iz besedila tega člena, je obseg vrnitve neupravičeno pridobljenega zneska odvisen od tega, ali je bil pridobitelj nepošten ali nedobroveren (v tem primeru je dolžan plačati zamudne obresti od dneva pridobitve) oziroma dobroveren (v tem primeru je dolžan plačati zamudne obresti od dneva vložitve zahtevka). Tožnica je zatrjevala in se sklicevala na to, da je bila toženka nepoštena pridobiteljica in je zato zahtevala plačilo zamudnih obresti od dneva pridobitve/obogatitve, toženka pa se je sklicevala na to, da je do spornega zneska upravičena, saj le-ta predstavlja plačilo za njeno opravljeno delo, kar smiselno pomeni, da se je sklicevala na to, da je bila dobroverna pridobiteljica. Sodišče prve stopnje o tem nima razlogov, ampak zgolj pavšalno zaključi, da "je utemeljen zahtevek glede zamudnih obresti od 30. 8. 2017 dalje, kar je dan po prejemu spornega zneska s strani tožnice" (kot izhaja iz točke 12 obrazložitve izpodbijane sodbe).

15. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno podalo, brez da bi se opredelilo do izpovedbe toženke, niti ni presojalo njene (ne)dobrovernosti, kar je bistveno za odločitev o obsegu vrnitve neupravičeno pridobljenega po 193. členu OZ. Zakaj se ni opredelilo do tega bistvenega vprašanja, ni pojasnilo. Obrazložitev dokazne ocene mora biti takšna, da izčrpno in poglobljeno ter z razumno argumentacijo prepriča stranke in pritožbeno sodišče4, kar v konkretnem primeru ni podano.

16. Vse zgoraj obrazloženo je pripeljalo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar je sodišče druge stopnje, upoštevaje določbo prvega odstavka 354. člena ZPP, pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje ter sklep o njeni popravi Okrožnega sodišča v Mariboru III P 439/2019 z dne 4. 1. 2021, razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno pisanje sodbe. Sodišče prve stopnje je vse predlagane dokaze neposredno izvedlo, izostala je le njihova celovita dokazna ocena, katero naj ob ponovnem pisanju sodbe dopolni. Zaradi vrnitve zadeve v ponovno pisanje sodbe se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo s pritožbenim predlogom, da se zadeva vrne v novo sojenje pred novim sodnikom.

17. Pri ponovnem pisanju sodbe bo sodišče prve stopnje skrbneje ocenilo izvedene dokaze in se nato primerno obrazloženo opredelilo do celotnega ponujenega trditvenega in dokaznega gradiva.5 Če bo pri tem ugotovilo, da ne bo moglo odločiti brez ponovnega odprtja glavne obravnave, bo v skladu z 92. členom ZPP sklenilo, da se končana obravnava znova začne.6

18. Odločitev o razveljavitvi sodbe je sodišče druge stopnje sprejelo na podlagi ocene, da namesto sodišča prve stopnje ne more in ne sme napisati manjkajoče ocene izvedenih dokazov, saj bi s tem prekomerno poseglo v pravico do sojenja na dveh stopnjah in pravico do pritožbe. S takšno odločitvijo ne bo prišlo do hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 354. člena ZPP).

19. Zaradi razveljavitve izpodbijane sodbe (v zvezi s sklepom o popravi) je bil potrebno razveljaviti tudi stroškovni del odločbe. Stroški so odvisni od uspeha strank v postopku, ta pa bo znan šele po ponovni presoji zadeve.

20. Odločitev o pritožbenih stroških je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

PRAVNI POUK:

1. Zoper ta sklep je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču.

2. Morebitno pritožbo je potrebno vložiti pisno v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko pri sodišču prve stopnje.

3. Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

4. Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

5. Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

6. Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

7. Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

-------------------------------
1 190. člen OZ določa: Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. (2) Z obogatitvijo je mišljena tudi pridobitev koristi s storitvijo. (3) Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.
2 193. člen OZ določa: Kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka.
3 Pri tem sodišče prve stopnje ne pojasni, da gre za zapis datumov, kot jih zapisujejo v ZDA, kar pomeni, da gre za obdobje od 1. 7. 2017 do 1. 10. 2017, kar je razvidno tudi iz posameznih datumov, navedenih pri transakcijah v prilogi A9.
4 Tako VSL v sklepu III Cp 725/2020 z dne 21. 5. 2020.
5 Tako tudi VSM v sklepu I Cp 213/2021 z dne 25. 5. 2021.
6 Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2009, stran 446.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 190, 193, 381.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
30.08.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ5ODgw