<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSM Sklep V Kp 7479/2020

Sodišče:Višje sodišče v Mariboru
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSMB:2021:V.KP.7479.2020
Evidenčna številka:VSM00047239
Datum odločbe:14.07.2021
Senat, sodnik posameznik:Zdenka Klarič (preds.), Melita Puhr (poroč.), Miro Lešnik
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:predlog za izločitev dokazov - hišna preiskava - navzočnost pri hišni preiskavi - nedotakljivost stanovanja - pravica do zasebnosti - preiskava elektronske dokumentacije

Jedro

Odsotnost lastnika nepremičnine, ob dejstvu, da je bil ob hišni preiskavi navzoč obdolženec, ki je imel v času izdaje odredbe in oprave hišne preiskave tudi uradno prijavljeno bivališče na tem naslovu, ne pomeni, da je bila hišna preiskava opravljena v nasprotju z veljavnimi določbami zakona.

Izrek

Pritožba obdolženega D.J. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom, na podlagi drugega odstavka 285.e člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in drugega odstavka 83. člena ZKP, predlog obdolženega D.J. za izločitev dokazov z dne 3. 2. 2021, kot neutemeljen zavrnilo.

2. Zoper sklep se je pritožil obdolženec zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev ustavnih pravic ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da nezakonite dokaze izloči iz sodnega spisa, podrejeno pa zadevo vrne v odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obdolženec navaja, da je bila hišna preiskava opravljena nezakonito, ker se je izvajala v objektu, katerega sam ni lastnik ali uporabnik. Na tem naslovu ima obdolženec le administrativno urejen naslov bivališča, sicer pa nima nobene zakonite ali kakšne druge pravice do objekta, niti ga ne koristi kot uporabnik, saj mu je to s strani lastnika prepovedano.

5. Obdolžencu ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v točki 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa, tudi ob sklicevanju na sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče), pravilno in prepričljivo utemeljilo, da subjekt pravice do navzočnosti pri hišni preiskavi ni pravno formalni lastnik stanovanja, ampak njegov dejanski uporabnik. Pri tem ni potrebno, da bi obdolženec prostor uporabljal za stanovanje, saj je kot uporabo prostora namreč treba razumeti tudi uporabo za druge namene in ne zgolj za namene stanovanja. Zato odsotnost lastnika nepremičnine, ob dejstvu, da je bil ob hišni preiskavi navzoč obdolženec, ki je imel v času izdaje odredbe in oprave hišne preiskave tudi uradno prijavljeno bivališče na tem naslovu, ne pomeni, da je bila hišna preiskava opravljena v nasprotju z veljavnimi določbami zakona. Kot je že poudarilo Vrhovno sodišče, je pri razlagi zakonskega besedila "tisti, čigar stanovanje ali prostor se preiskuje" iz prvega odstavka 216. člena ZKP, potrebno izhajati iz namena pravnega pravila oziroma iz vrednote, ki jo ta določba varuje. S hišno preiskavo se posega v ustavno pravico do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave, v okviru širšega kroga pravice do zasebnosti iz 35. člena Ustave. Zato bo pri hišni preiskavi v prvi vrsti obvezna navzočnost tistega, v čigar varovano pravico oziroma zasebnost se posega, to je stanovalec oziroma dejanski uporabnik oziroma imetnik stanovanja in drugih prostorov, ne glede na to, ali jih uporablja kot lastnik ali imetnik. Tem pravilom in hkrati ustavnopravnim jamstvom je bilo v obravnavanem primeru opravljene hišne preiskave na naslovu stalnega bivališča obdolženca, po prepričljivih razlogih izpodbijanega sklepa v celoti zadoščeno.

6. Nadalje obdolženec zatrjuje nezakonitost opravljene hišne preiskave še s sklicevanjem na kršitev določbe tretjega odstavka 216. člena ZKP, po kateri je ob hišni preiskavi obvezna navzočnost dveh polnoletnih oseb, kot prič. Navaja, da priče, ki bi morale nadzorovati potek hišne preiskave, niso bile navzoče v samem trenutku, ko je policija našla predmete, saj so priče in obdolženec bili zunaj na dvorišču objekta, medtem ko so policisti vstopili v objekt in preiskali hišo ter iz nekod prinesli 4 kose avtomobilskih platišč.

7. Iz razlogov izpodbijanega sklepa v točki 8 obrazložitve izhaja, da sta bili ob preiskavi navzoči dve priči, ki sta poleg obdolženca in policistov, potem, ko na zapisnik ni bilo pripomb, zapisnik o hišni preiskavi tudi podpisali. Pod točko IV zapisnika je navedeno, da je bil ob dovoljenju D.J., torej obdolženca, vstop v hišo skozi odprto okno v prvi etaži, saj zaradi zamenjane ključavnice ni bilo ključev. Naveden je še čas trajanja preiskave, ter, da so zapisnik brez morebitnih ugovorov na vsebino podpisali zapisnikar, priči, obdolženec, policisti in predstavnik sodišča. Glede na takšne razloge izpodbijanega sklepa, ki v celoti pravilno in skladno povzemajo vsebino zapisnika o opravljeni hišni preiskavi, tega pa je torej brez pripomb podpisal tudi takrat navzoči obdolženec, se njegove pritožbene navedbe o opravljeni preiskavi brez obvezne navzočnosti dveh prič, izkažejo kot neutemeljene. Po pravilnih razlogih izpodbijanega sklepa je bila torej hišna preiskava opravljena v skladu z določbama prvega in tretjega odstavka 216. člena ZKP, zato pritožbene navedbe obdolženca o kršitvah teh procesnih določb in posledično še ustavnih pravic, katerih vsebine kršitve obdolženec niti ne pojasni oziroma obrazloži, ne morejo biti utemeljene.

8. Pritožbene trditve obdolženca glede nezakonite preiskave elektronskih podatkov, pa ne morejo biti predmet presoje tega pritožbenega postopka. Vsebina izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje namreč ni zajemala presoje zakonitosti te preiskave, ker se tudi ugovor oziroma zahteva obdolženca za izločitev dokazov ni nanašala na okoliščine dostopa policije do teh elektronskih podatkov. V točki 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa, na katero se v pritožbi sklicuje obdolženec, je sodišče zgolj povzelo vsebino UZ o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja SKP Maribor z dne 20. 12. 2019, nikakor pa ni presojalo zakonitosti tako pridobljenih elektronskih podatkov, saj kot že rečeno, to tudi ni bilo predmet obdolženčeve zahteve za izločitev dokazov.

9. Po obrazloženem je višje sodišče pritožbo obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper izpodbijani sklep odmerilo sodišče prve stopnje, po pravnomočnosti sodne odločbe.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 83, 83/2, 216, 216/1, 216/3, 285.e, 285.e/2, 402, 402/3
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 35, 36

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
02.08.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ5NDY5