VSM Sklep IV Kp 67412/2020

Jedro

V opisu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ni konkretizirano izvršitveno ravnanje preslepitve, torej zakonski znak lažnivega prikazovanja dejanskih okoliščin.

Izrek

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP zavrglo obtožbo zoper obdolženega A. A. zaradi storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

2. Zoper tak sklep se je zaradi kršitve kazenskega zakona v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje, pritožila okrožna državna tožilka. Pritožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da v opisu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ni konkretizirano izvršitveno ravnanje preslepitve, torej zakonski znak lažnivega prikazovanja dejanskih okoliščin. Kot je to pravilno v izpodbijanem sklepu navedlo že prvostopno sodišče, mora biti namreč preslepitev v opisu kaznivega dejanja konkretizirana z navedbo in opisom takšnih dejanskih okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče jasno in nedvomno razbrati, da so bile obdolženčeve izjave ob sklenitvi dogovora lažne. Zapis, kot je povzet v izreku izpodbijanega sklepa, pa ne konkretizira dejanskih okoliščin, ki bi jih naj obdolženec oškodovancu lažnivo prikazoval. V dejanskem opisu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja bi tako morala biti navedena tista dejstva in okoliščine, ki v okviru historičnega dogodka predstavljajo subjektivne in objektivne zakonske znake kaznivega dejanja goljufije. V obravnavanem opisu kaznivega dejanja pa je opis pomanjkljiv, saj v njem ni konkretiziran zakonski znak lažnivega prikazovanja dejanskih okoliščin, kakor tudi ne obdolženčev goljufiv namen, zato je, kot je to sicer zaključilo že prvostopno sodišče, dejanje, kot je opisano v obtožbi, zgolj civilnopravno oziroma dolžniško upniško razmerje, ki se obravnava po pravilih civilnega prava.

5. Glede na tehtne razloge prvostopnega sodišča, s katerimi, kot je že navedeno, pritožbeno sodišče v celoti soglaša, pritožba okrožne državne tožilke ne more biti uspešna. Pritožbene trditve, da so v izreku izpodbijanega sklepa navedena konkretna ravnanja storilca, ki pomenijo uresničitev zakonskega znaka, saj je v opisu navedeno, da je obdolženec oškodovancu lažnivo prikazoval, ne samo, da bo naročeno storitev plačal, ampak se je ob sklenitvi posla dogovarjal še za izvedbo podobnih storitev, zaključkov prvostopnega sodišča ne morejo v ničemer omajati. Okoliščina, da bi naj obdolženec zatrjeval, da bo naročeno storitev plačal in se istočasno pogovarjal še za nadaljnje poslovno sodelovanje z oškodovancem, namreč ne pomeni konkretizacijo izvršitvenega ravnanja preslepitve in lažnega prikazovanja dejanskih okoliščin, kot to v pritožbi zmotno prikazuje okrožna državna tožilka.

6. Glede na navedeno, in ker pritožba tudi v ostalem glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, na kar ni odgovorilo že prvostopno sodišče, oziroma ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

26.07.2021

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep II Kp 35407/2016
• VSM Sodba IV Kp 56096/2018
• VSM Sodba II Kp 8950/2021