<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSM Sklep II Kp 31936/2014

Sodišče:Višje sodišče v Mariboru
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSMB:2021:II.KP.31936.2014
Evidenčna številka:VSM00044855
Datum odločbe:01.04.2021
Senat, sodnik posameznik:Zdenka Klarič (preds.), Breda Cerjak Firbas (poroč.), Boris Štampar
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:nadomestitev izvršitve kazni zapora - zapor ob koncu tedna - osebnostna urejenost obsojenca - mednarodna tiralica - več oškodovancev

Jedro

Okoliščina, da obsojenec izpolnjuje formalne pogoje za prestajanje zapora ob koncu tedna namreč sama po sebi nikakor ne pomeni, da je obsojenec že po avtomatizmu upravičen do prestajanja zaporne kazni ob koncu tedna, kar vse je pritožniku v izpodbijanem sklepu obširno pojasnilo že prvostopno sodišče.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obsojenega M. G. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojeni M. G. je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati 30,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo obsojenčev predlog za nadomestitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna.

2. Zoper tak sklep se je zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožil obsojenčev zagovornik s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da obsojencu omogoči prestajanje zaporne kazni ob koncu tedna.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4. V kateri smeri bi naj prvostopno sodišče kršilo kazenski zakon in za katero konkretno kršitev iz 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) bi naj pri tem šlo, pritožnik v pritožbi ni konkretiziral, iz vsebine pritožbenih navedb pa je razbrati, da pritožnik v pretežni meri graja dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno na prvi stopnji, pri čemer očitno meni, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi sprejelo napačno odločitev.

5. S pritožnikom pa ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijanem sklepu z razlogi, s katerimi soglaša tudi pritožbeno sodišče, tehtno pojasnilo zakaj predlogu obsojenega M. G. za nadomestitev zaporne kazni z zaporom ob koncu tedna ni mogoče ugoditi. Okoliščina, da obsojenec izpolnjuje formalne pogoje za prestajanje zapora ob koncu tedna namreč sama po sebi nikakor ne pomeni, da je obsojenec že po avtomatizmu upravičen do prestajanja zaporne kazni ob koncu tedna, kar vse je pritožniku v izpodbijanem sklepu obširno pojasnilo že prvostopno sodišče. V podkrepitev svojih zaključkov je prvostopno sodišče navedlo vrsto okoliščin, pri čemer je izpostavilo, da je bil obsojenec spoznan za krivega storitve kar dveh kaznivih dejanj z večjim številom oškodovancev in za večje denarne zneske, sodba je pravnomočna, zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo pa je bila zavrnjena. Obsojencu pa je bila za že navedeni kaznivi dejanji izrečena enotna kazen eno leto in šest mesecev zapora (vse točka 9 izpodbijanega sklepa), pri čemer je prvostopno sodišče upoštevalo tudi vse tiste okoliščine, ki jih v pritožbi ponovno izpostavlja pritožnik in je utemeljeno zaključilo, da obsojenčeva skrb za družino in otroke (točka 10 izpodbijanega sklepa) ne more biti razlog za ugoditev njegovemu predlogu. Okoliščine, ki jih med drugim v točki 3 izpodbijanega sklepa navaja že prvostopno sodišče, ko obsojenec zapora po prekinitvi prestajanja kljub pozivu ni nastopil sam, po neuspelem prisilnem privodu, saj bi se naj obsojenec nahajal v Nemčiji, pa je sodišče zoper obsojenca bilo primorano odrediti tudi tiralico, mednarodno tiralico in Evropski nalog za prijetje in predajo zaradi izvršitve kazni zapora, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča dajejo podlago zaključku, da se je obsojenec več kot očitno izmikal prestajanju zaporne kazni, kar pa tudi kaže, da ni toliko osebnostno urejen, kot skuša to prikazati pritožba. Zato je soglašati z zaključki sodišča prve stopnje, da obsojenec vendarle ni dovolj osebnostno urejen in tudi ne more biti deležen zaupanja potrebnega za prestajanje zaporne kazni ob koncu tedna. Zaključki prvostopnega sodišča se torej kljub nasprotnim trdtivam v pritožbi pokažejo kot povsem pravilni.

6. Glede na navedeno, in ker je prvostopno sodišče (točka 11 in 12 izpodbijanega sklepa) pritožniku tudi že tehtno pojasnilo, da vloga soobdolženega M. V. pri izvršitvi kaznivega dejanja ne more biti predmet tega pritožbenega postopka, prav tako ne višina in način prestajanja kazni dosojene V., in ko glede na razloge navedene v točki 12 izpodbijanega sklepa tudi ne gre za kršitev načela enakosti pred zakonom in enakega sodnega varstva in posledično tudi ne kršitve Ustave Republike Slovenije, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

7. Odločba o plačilu sodne takse je posledica neuspešne pritožbe, ki temelji na določbi prvega odstavka 98. člena ZKP, višina sodne takse pa je odmerjena po tar. št. 74013 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 86

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.04.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ2NzQ2