VSM Sodba III Kp 39924/2020

Jedro

Tako obdolžencu izrečena zaporna kazen, kot tudi stranska denarna kazen ter stranska kazen izgon tujca iz države, so bile obdolžencu izrečene ob obilnem upoštevanju olajševalnih okoliščin, predvsem tudi ob upoštevanju dejstva, da je obdolženec krivdo po obtožnici priznal in obžaloval, sodišče je pri odmeri kazni upoštevalo tudi obdolženčevo dosedanjo nekaznovanost ter njegov ekonomsko-socialni položaj ter okoliščino, da je obdolženec brez redne zaposlitve in brez rednih dohodkov in premoženja, pri čemer je dolžan skrbeti za dva mladoletna otroka, kar vse v pritožbi še posebej izpostavlja obdolženčev zagovornik.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega Y.P. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi Y.P. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega Y.P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1G), za kar mu je izreklo kazen dve leti in dva meseca zapora ter stransko denarno kazen, to je 50 dnevnih zneskov, kar znaša 750,00 EUR, v skladu z 48.a členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1G) pa je bila obdolžencu izrečena tudi stranska kazen izgon tujca iz države za dobo dveh let.

2. Na podlagi določbe 73. člena KZ-1G so bili obdolžencu odvzeti tudi predmeti, kot je to natančno navedeno v točki II izpodbijane sodbe, v skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa je bil obdolženec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki in nagrada zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, pa so bremenili proračun.

3. Zoper takšno sodbo se je zaradi kršitve kazenskega zakona ter zaradi odločbe o kazenskih sankcijah pritožil obdolženčev zagovornik s predlogom, da pritožbeno sodišče odločbo o kazenskih sankcijah spremeni tako, da obdolžencu izrečeno kazen dve leti in dva meseca zapora ustrezno zniža, pri čemer bi bil ustrezen tudi izrek pogojne obsodbe, prav tako pa bi se naj obdolžencu znižala tudi stranska denarna kazen. Zagovornik pa je nadalje predlagal tudi, da se obdolženca oprosti plačila sodne takse tudi v pritožbenem postopku.

4. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

5. Obdolženčev zagovornik v pritožbi navaja, da prvostopno sodbo izpodbija zaradi kršitve kazenskega zakona, in sicer zaradi kršitev prvega in drugega odstavka 49. člena KZ, ker je po njegovi oceni prvostopno sodišče pri odmeri kazni dalo premalo težo olajševalnim okoliščinam in ni pravilno odmerilo kazni glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali bo kazen večja ali manjša, saj bi sicer upoštevaje vse olajševalne okoliščine, ki jih v pritožbi navaja obdolženčev zagovornik, bila po njegovi oceni za obdolženca primernejša nižja kazen od izrečene oziroma pogojna kazen. Glede na navedeno je torej zaključiti, da obdolženčev zagovornik kršitev kazenskega zakona uveljavlja kot posledico po njegovi oceni nepravilno izrečene kazenske sankcije, torej nepravilne ocene okoliščin, ki jih je sodišče ocenjevalo pri odmeri kazni obdolžencu, kar pomeni, da obdolženčev zagovornik kršitev KZ uveljavlja kot posledico zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Takšna kršitev pa ni mogoča, saj je kazenski zakon lahko kršen le, če sodišče ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju uporabi napačen zakon ali pa ga sploh ne uporabi. Takšne kršitve pa obdolženčev zagovornik ne uveljavlja.

6. Neutemeljena pa je pritožba tudi, ko se zavzema za izrek nižje zaporne kazni obdolžencu oziroma za izrek pogojne obsodbe ter za znižanje stranske denarne kazni.

7. Preizkus odločbe o kazenskih sankcijah, ki ga je opravilo pritožbeno sodišče je pokazal, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo in tudi ustrezno ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na odmero vrste in višine kazenske sankcije, to je zlasti težo in okoliščine storjenega kaznivega dejanja, pa tudi stopnjo krivde obdolženca, pri čemer je upoštevaje vse navedeno obdolžencu izreklo povsem primerno zaporno kazen in primerni stranski kazni. Svojo odločitev je prvostopno sodišče tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo z razlogi, s katerimi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče. Tako obdolžencu izrečena zaporna kazen, kot tudi stranska denarna kazen ter stranska kazen izgon tujca iz države, so bile obdolžencu izrečene ob obilnem upoštevanju olajševalnih okoliščin, predvsem tudi ob upoštevanju dejstva, da je obdolženec krivdo po obtožnici priznal in obžaloval, sodišče je pri odmeri kazni upoštevalo tudi obdolženčevo dosedanjo nekaznovanost ter njegov ekonomsko-socialni položaj ter okoliščino, da je obdolženec brez redne zaposlitve in brez rednih dohodkov in premoženja, pri čemer je dolžan skrbeti za dva mladoletna otroka, kar vse v pritožbi še posebej izpostavlja obdolženčev zagovornik. Ob teži obravnavanega kaznivega dejanja, ko je obdolženec v osebnem avtomobilu, ki je registrirano za prevoz največ pet oseb, prevažal poleg sebe še sedem tujcev, ki niso imeli dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo, pri čemer jih je prevažal v človeka nedostojnih in nevarnih razmerah, tudi v prtljažniku, ob tem pa je izkoristil življenjsko stisko ilegalnih prebežnikov, zato, da si pridobi protipravno premoženjsko korist, pritožba s prikazovanjem, da je sodišče obdolžencu izreklo previsoko zaporno kazen, nikakor ne more prepričati. Pri tem je poudariti, da pritožbeno sklicevanje na obdolženčevo slabo finančno stanje in razmere v Ukrajini nikakor ne more biti opravičilo za obdolženčevo ravnanje. Še manj pa so utemeljene pritožbene navedbe v smeri, da bi pri obdolžencu že pogojna kazen, glede na njegovo dosedanje življenje in njegova skesanost dovolj vzgojno vplivala, da kaznivih dejanj ne bi več ponavljal. Pritožnik namreč pri takšnih navedbah povsem prezre, da obdolženec glede na težo obravnavanega kaznivega dejanja ter dejstva, da je v Slovenijo prišel zgolj zaradi izvajanja kaznivega dejanja, in to hudega kaznivega dejanja, s katerim je izkoristil življenjsko stisko ilegalnih prebežnikov, zgolj zato, da bi si pridobil protipravno premoženjsko koristi, nikakor ne more biti deležen zaupanja, potrebnega za izrek pogojne obsodbe. Pritožbeno sodišče pri tem dodaja še, da je za obravnavano kaznivo dejanje zagrožena kazen od treh do desetih let zapora. Sodišče je torej obdolžencu izreklo zaporno kazen pod spodnjo mejo za to kaznivo dejanje predpisane zaporne kazni. Pritožbeno zavzemanje za še milejšo kazen oziroma izrek pogojne obsodbe je zato povsem brez podlage. Neutemeljene pa so tudi nadaljnje pritožbene navedbe, s katerimi se obdolženčev zagovornik zavzema za znižanje denarne kazni, ki je bila kot stranska kazen prav tako izrečena obdolžencu. Tudi ta kazen je bila namreč obdolžencu izrečena na spodnji meji za to dejanje predpisane kazni in ni nobene podlage za še dodatno znižanje tako določene stranske denarne kazni.

8. Ob navedenem, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

9. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče tudi ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (391. člen ZKP).

10. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP), stroški obdolžencu po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika pa obremenjujejo proračun.

Datum zadnje spremembe:

21.04.2021

Podobni dokumenti:

• VSK Sodba III Kp 43752/2020
• VSM Sodba III Kp 52180/2019
• VSM Sodba III Kp 34624/2022