VSM Sodba II Kp 10890/2015

Jedro

Utemeljeno je sodišče zavrnilo obsojenčev predlog za združitev kazni, kar je v točki 4 izpodbijanega sklepa tudi obširno obrazložilo. 2. točka prvega odstavka 407. člena ZKP določa pravila, kako se izrekajo, če gre za kazniva dejanja v steku, enotne kazni. Ta pravila pa veljajo le za kazni iste vrste, to je zaporne kazni in denarne kazni (kot glavne ali stranske). S sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju II Kr 10890/2015 z dne 4. 5. 2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 10890/2015 z dne 21. 7. 2020 je sodišče prve stopnje obsojencu izrečeno denarno kazen, ki je ni plačal in je tudi ni bilo mogoče prisilno izterjati, po določbah šestega odstavka 38. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) izvršilo tako, da je bila spremenjena v kazen šest mesecev zapora. Te sodbe, ko je bila denarna kazen spremenjena v zaporno, pa ni mogoče enačiti s sodbo, s katero je sodišče obdolžencu za storjeno kaznivo dejanje izreklo kazen zapora. Povedano drugače; če je bila obsojencu z eno pravnomočno sodbo izrečena kazen zapora, z drugo pa denarna kazen, ne pride v poštev neprava obnova kazenskega postopka po določbah 407. člena ZKP, ker navedenih kazni ni mogoče združiti. To pa velja tudi v primeru, ko je bila denarna kazen, ki je ni bilo mogoče izterjati, spremenjena v kazen zapora, kar se je zgodilo v konkretni obravnavani zadevi.

Izrek

I. Pritožba obsojenca Z.K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog obsojenca za združitev kazni po sodbah Okrožnega sodišča na Ptuju II Ks 10890/2015 z dne 9. 1. 2020, ki je postala pravnomočna 15. 2. 2020, s katero je bila obsojencu izrečena enotna kazen dve leti in enajst mesecev zapora in II Kr 10890/2015 z dne 4. 5. 2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 10890/2015 z dne 21. 7. 2020, s katero mu je bila izrečena kazen šest mesecev zapora.

2. Obsojenec se je zoper tako sodbo pritožil iz pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Graja sodišče prve stopnje, ker izrečene kazni zapora v trajanju šest mesecev ni želelo združiti v nepravi obnovi v enotno kazen zapora. Ne strinja se z obrazložitvijo, da ta kazen ni prava zaporna kazen, še posebej zato, ker je tudi ta kazen bila izrečena s sodbo in ne s sklepom. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi, nato pa združi obe izrečeni kazni v enotno kazen zapora.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Utemeljeno je sodišče zavrnilo obsojenčev predlog za združitev kazni, kar je v točki 4 izpodbijanega sklepa tudi obširno obrazložilo. 2. točka prvega odstavka 407. člena ZKP določa pravila, kako se izrekajo, če gre za kazniva dejanja v steku, enotne kazni. Ta pravila pa veljajo le za kazni iste vrste, to je zaporne kazni in denarne kazni (kot glavne ali stranske). S sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju II Kr 10890/2015 z dne 4. 5. 2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 10890/2015 z dne 21. 7. 2020 je sodišče prve stopnje obsojencu izrečeno denarno kazen, ki je ni plačal in je tudi ni bilo mogoče prisilno izterjati, po določbah šestega odstavka 38. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) izvršilo tako, da je bila spremenjena v kazen šest mesecev zapora. Te sodbe, ko je bila denarna kazen spremenjena v zaporno, pa ni mogoče enačiti s sodbo, s katero je sodišče obdolžencu za storjeno kaznivo dejanje izreklo kazen zapora. Povedano drugače; če je bila obsojencu z eno pravnomočno sodbo izrečena kazen zapora, z drugo pa denarna kazen, ne pride v poštev neprava obnova kazenskega postopka po določbah 407. člena ZKP, ker navedenih kazni ni mogoče združiti. To pa velja tudi v primeru, ko je bila denarna kazen, ki je ni bilo mogoče izterjati, spremenjena v kazen zapora, kar se je zgodilo v konkretni obravnavani zadevi.

5. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženca odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

6. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obsojenca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

15.04.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba VII Kp 22685/2014
• VSM Sklep II Kp 41350/2015
• VSL Sklep II Kp 38981/2016