VSM Sklep I Ip 187/2021

Jedro

Zakonodajalec je omejil možnost specialne izvršbe le na taksativno naštete izvršilne naslove, med katerimi pa ni notarskega zapisa kot izvršilnega naslova (3. točka drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP). Ker gre za izjeme, širjenje razumevanja preko zakonskega besedila, za kar se zavzema upnik, ni ustrezen razlagalni prijem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo dolžnikovemu ugovoru, sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo ter odločilo o stroških postopka.

2. V pravočasni pritožbi upnik meni, da izterjevana obveznost pomeni strošek stečajnega postopka, za katerega je dopustna specialna izvršba. Podaja očitek, da sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo svoje odločitve. Meni, da ima neposredno izvršljiv notarski zapis, ki je podlaga izvršbe v obravnavani zadevi, enako izvršilno moč kakor sodna odločba, zato se določilo drugega odstavka 131. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) nanaša tudi na ta izvršilni naslov. Predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovor zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

3. Dolžnik v odgovoru na pritožbo pritrjuje in povzema razloge sodišča prve stopnje in priglaša strošek odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je bila izvršba (nepravnomočno) dovoljena zoper dolžnika v osebnem stečaju na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa pogodbe, s katero se je premoženje stečajnega dolžnika dalo v najem (322. in 323. člen ZFPPIPP), v njej pa se je opredelila tudi denarna obveznost stečajnega dolžnika do najemnika, upnika v tem izvršilnem postopku, da mu je dolžan povrniti investicijska vlaganja v določeni višini. Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je izterjevana obveznost strošek stečajnega postopka (prvi odstavek 354. člena ZFPPIPP). Upnik nima prav, da o tem sodišče prve stopnje nima razlogov. Upnik pa spregleda, da tudi za tovrstne terjatve ločena specialna izvršba ni dopustna, razen izjemoma, kar pa ni podano.

6. Zakonodajalec je omejil možnost specialne izvršbe le na taksativno naštete izvršilne naslove, med katerimi pa ni notarskega zapisa kot izvršilnega naslova (3. točka drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP). Ker gre za izjeme, širjenje razumevanja preko zakonskega besedila, za kar se zavzema upnik, ni ustrezen razlagalni prijem. Potreba po zapolnjevanju morebitne pravne praznine z analogijo, ki jo predlaga upnik, ni podana.

7. Upoštevati moramo posebno ureditev stečajnega postopka, po kateri sme upravitelj opraviti plačilo ali izpolniti drugo obveznost, ki je strošek stečajnega postopka, le, če stečajno sodišče da soglasje za izpolnitev (prvi odstavek 357. člena ZFPPIPP). Odločitev o plačilu je po pojasnjenem v domeni stečajnega sodišča, ki mora o tem izdati odločbo. Soglasja k poplačilu v obravnavani zadevi (še) ni bilo. Ureditev izjem iz 3. točke drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP, da mora iti za sodno odločbo, je skladno pojasnjeni posebni ureditvi pristojnosti stečajnega sodišča glede potrjevanja plačila stroškov.

8. Za učinek notarskega zapisa kot izvršilnega naslova, ki je utemeljen na procesni dispoziciji soglasju z neposredno izvršljivostjo, je bistveno, da je podan le znotraj dopustne avtonomije strank (4. člen Zakona o notariatu - ZN). Obveznost, ki je strošek stečajnega postopka, in njegovo poplačilo, pa po pojasnjenem ne spada v polje svobodnega urejanja stečajnega dolžnika oziroma zanj stečajnega upravitelja, ampak je po pojasnjeni specialni ureditvi izključno v rokah stečajnega sodišča. Če bi dopustili izvršljivost mimo nadzora stečajnega sodišča, bi pojasnjeno prisilno ureditev zaobšli.

9. Pri tem sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da notarski zapis kot izvršilni naslov in sodna odločba nista enakovredne moči, kar sicer kot nosilni argument navaja upnik v pritožbi. Prvič zaradi pojasnjenega omejenega učinkovanja le znotraj okvira avtonomije strank in drugič, ker nima učinkov vsebinske pravnomočnosti, ki je temeljna značilnost sodne odločbe kot klasičnega izvršilnega naslova, ki ji daje posebno trdnost zaradi vezanosti sodišča in strank na vsebino in posledične prepovedi ponovne vsebinske presoje.¹

10. Ker ni bila podana konkretizirana pritožbena graja stroškovne odločitve, je sodišče druge stopnje opravilo le uradni preizkus, pri katerem ni zaznalo nepravilne uporabe materialnega prava.

11. Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ).

12. Upnik, ki ni uspel s pritožbo, krije sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona in 15. členom ZIZ). Dolžnikov strošek odgovora na pritožbo, v katerem je bilo podano strinjanje z razlogi sodišča prve stopnje, pa ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------
¹ O razlikovanju moči obeh izvršilnih naslovov podrobno VSM Sklep I Ip 887/2020 (13. do 17. točka obrazložitve).

Datum zadnje spremembe:

15.04.2021

Podobni dokumenti:

• VSM sodba I Cp 853/2013
• VSRS Sklep II DoR 476/2021
• UPRS Sodba IV U 73/2017-9