VSM Sodba PRp 56/2021

Jedro

Konkretno izvršitveno dejanje tega storilcu očitanega prekrška je neravnanje posameznika, ki na zahtevo davčnega organa, davčnemu organu v postavljenem roku v pozivu ne da podatkov ali dokumentacije, s katero razpolaga, ki jo je davčni organ od fizične osebe zahteval v skladu z 41. členom ZDavP-2.

Izrek

I. Pritožba storilca Z. R. se zavrne kot neutemeljena in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati sodno takso v znesku 60,00 EUR v roku 15 dni po prejemu te sodbe, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Prekrškovni organ Finančna uprava Republike Slovenije je s plačilnim nalogom DT 71010-8067/2019-2 (10-560-10), z dne 11. 6. 2019, storilca Z. R. spoznal za odgovornega storitve prekrška po 3. točki 395. člena v povezavi z 41. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in mu je zanj izrekel sankcijo globo v znesku 400,00 EUR. Zoper navedeni plačilni nalog prekrškovnega organa je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je prvostopenjsko sodišče z izpodbijano sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in plačilni nalog prekrškovnega organa potrdilo ter storilcu naložilo dolžnost plačila sodne takse v znesku 40,00 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo prvostopenjskega sodišča, s pravnim poukom, da zoper to sodbo ni pritožbe, storilec vlaga pritožbo. V pritožbi najprej navaja, da mu je prvostopenjsko sodišče odvzelo pravico do pritožbe, čeprav je pritožba zoper prvostopenjsko sodbo dovoljena na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-991/17-31, U-I-304/20-9, z dne 17. 12. 2020 (v nadaljevanju ustavna odločba). V nadaljevanju pritožbe poudarja, da se s sodbo sodišča prve stopnje ne strinja. V sodbi se mu očita, da kot davčni zavezanec za odmero davka od premoženja davčnemu organu na poziv, z dne 1. 8. 2018, v roku 8 dni od prejema poziva, ki je iztekel dne 16. 8. 2018, ni predložil zahtevanih podatkov, in sicer napovedi za odmero davka od premoženja oziroma izjave, da ni več lastnik stavbe (dela stavbe, stanovanja, garaže), od katere se odmeri davek od premoženja. Navaja, da bi si lahko finančni organ sam pridobil te podatke, saj mu je njegovo premoženje znano, za obe nepremičnini, katerih lastnik je, pa je sproti prijavljal lastništvo, zato so zavedene v evidencah, s katerimi finančni organi razpolagajo. Finančni organi razpolagajo tudi z njegovo davčno številko in lahko dostopajo v vse evidence in razvide ter pridobijo vse možne podatke v zvezi z njegovim premoženjem. Navedena dejstva je izpostavil v vloženi zahtevi za sodno varstvo, pa se prvostopenjsko sodišče do teh dejstev ni izjavilo ter se ni opredelilo do nobenega od pritožbenih zatrjevanj in dokazil, na katere se je skliceval oz. jih predložil. Slepo je sledilo zgolj pavšalnim in z ničemer konkretno utemeljenim stališčem in zatrjevanjem prekrškovnega organa. Neizpodbitno dejstvo je, da finančni organ z vsemi potrebnimi podatki za odmero davka od njegovega premoženja že razpolaga, kot tudi z izvodi pravnih podlag (pogodb), na podlagi katerih je postal njihov lastnik. Vseh teh dejstev prvostopenjsko sodišče v sodbi ni presojalo in se do njih tudi ni opredelilo, ampak jih je spregledalo oz. ignoriralo.

Pritožnik zato višjemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in postopek o prekršku ustavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu z ustavno odločbo drugi odstavek 66. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) glasi: „Zoper druge odločbe sodišča prve stopnje lahko osebe iz prvega odstavka 59. člena tega zakona vložijo pritožbo iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena tega zakona, razen glede stroškov postopka.“

5. Tako drži, da sodba prvostopenjskega sodišča, s katero je prvostopenjsko sodišče odločilo o storilčevi zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog prekrškovnega organa, vsebuje nepravilni pravni pouk, da zoper sodbo ni pritožbe, vendar je ta procesna napaka prvostopenjskega sodišča, ki na tak način storilcu odvzema pravico do pravnega sredstva, sedaj sanirana, saj pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo zoper to sodbo obravnava.

6. V skladu z že citirano določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 je v obravnavanem primeru pritožba dovoljena iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena ZP-1, razen glede stroškov postopka, kar pomeni, da sodbo sodišča prve stopnje ni mogoče izpodbijati iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče se zato do pritožbenih navedb zoper sodbo prvostopenjskega sodišča, ki se nanašajo na pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja obdolžencu očitanega prekrška, ne bo opredeljevalo, saj ne gre za upoštevni pritožbeni razlog. Sodbo sodišča prve stopnje bo presojalo le v okviru dovoljenih pritožbenih razlogov iz pritožbe in v okviru uradnega preizkusa prvostopenjske sodbe v skladu s 159. členom ZP-1.

7. Prekršek po 3. točki 395. člena ZDavP-2 stori posameznik, če na zahtevo davčnega organa ne da podatkov ali dokumentacije, s katero razpolaga, oziroma je ne hrani v skladu s tem zakonom, k čemer ga zavezuje 41. člen ZDavP-2, ki določa, da morajo fizične osebe na zahtevo davčnega organa dati podatke in dokumentacijo, s katerimi razpolagajo, če imajo ti podatki ali dokumentacija vpliv na njihovo davčno obveznost ali davčno izvršbo oz. davčno obveznost drugih zavezancev za davek ali na davčno izvršbo obveznosti pri teh zavezancih za davek. Fizične osebe morajo dokumentacijo, ki ima vpliv na njihovo davčno obveznost, hraniti najmanj pet let po poteku leta, na katerega se davčna obveznost nanaša.

8. Konkretno izvršitveno dejanje tega storilcu očitanega prekrška je neravnanje posameznika, ki na zahtevo davčnega organa, davčnemu organu v postavljenem roku v pozivu ne da podatkov ali dokumentacije, s katero razpolaga, ki jo je davčni organ od fizične osebe zahteval v skladu z 41. členom ZDavP-2. Na tej podlagi se prvostopenjskemu sodišču ni bilo potrebno opredeljevati oz. izjaviti do nobenega izmed pritožbenih zatrjevanj in dokazil, na katere se je storilec skliceval v zahtevi za sodno varstvo oz. jih je predložil ter se nanašajo na dejstva, ki jih je izpostavil storilec, to je predvsem na dejstvo, da finančni organ razpolaga z vsemi podatki, ki so potrebni za odmero davka od premoženja že vse od časa, ko je premoženje pridobil in bi si te podatke lahko pridobil po uradni dolžnosti ter mu na tej podlagi odmeril davek od premoženja kot lastniku nepremičnin. Zaradi vsega navednega v pritožbi uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 ni podana, saj ne gre za odločilna dejstva v zvezi s storilcu očitanim prekrškom.

9. Sodba sodišča prve stopnje razloge o odločilnih dejstvih, na katerih temelji zaključek prvostopenjskega sodišča, da je storilčeva zahteva za sodno varstvo zoper plačilni nalog prekrškovnega organa neutemeljena, ker mu prekrškovni organ utemeljeno očita storitev prekrška po 3. točki 395. člena v povezavi z 41. členom ZDavP-2, navaja v točki 6 obrazložitve prvostopenjske sodbe, ki jih pritožbeno sodišče povzema in poudarja, da je odločilno dejstvo za zaključek, da je storilec storil očitani mu prekršek po 3. točki 395. člena v povezavi z 41. členom ZdavP-2 dejstvo, da na poziv finančnega organa, da naj v roku 8 dni od prejema tega poziva na naslov davčnega organa posreduje podatke za odmero davka od premoženja na zahtevanem obrazcu, tega ni v postavljenem roku storil in ni posredoval napovedi za odmero davka od premoženja oz. izjave, da ni več lastnik stavbe (dela stavbe, stanovanja, garaže), česar storilec v vloženi zahtevi za sodno varstvo in tudi v pritožbi ne zanika.

10. Zaradi vsega navedenega je pritožba pritožnika neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu sodbe sodišča prve stopnje tudi ni ugotovilo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in tudi ne kršitev materialnih določb ZP-1 ali predpisa, ki določa prekršek v škodo storilca¹, je pritožbeno sodišče pritožbo pritožnika zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

11. Odločitev o naložitvi sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka, temelji na določilu prvega odstavka 147. člena ZP-1, znesek sodne takse 60,00 EUR pa je odmerjen na podlagi tar. št. 8132 Taksne tarife v skladu z Zakonom o sodnih taksah.

-------------------------------
¹ Prvostopenjska sodba v točki 9 obrazložitve vsebuje navedbe, ki se očitno ne nanašajo na obravnavano zadevo, vendar pa ti razlogi ne vplivajo na siceršnjo razumljivost razlogov prvostopenjske sodbe, ki se nanašajo na odločitev navedeno v izreku. V točki 10 obrazložitve glede zneska sodne takse, ki jo je dolžan plačati storilec, je tudi nasprotje z zneskom v izreku pod točko II, vendar ne gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe glede odločitve o prekršku, zato tudi ne gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.

Datum zadnje spremembe:

09.04.2021

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep PRp 60/2021
• Sklep G 12/2005
• sodba I U 243/2012