VSM Sodba PRp 64/2019

Jedro

Da je zasledovani cilj mogoče doseči prav z odvzemom predmetnega vozila, ki je last obdolženčeve partnerke B. P., je tudi po oceni pritožbenega sodišča že ustrezno utemeljilo prvostopenjsko sodišče. Obdolženi je namreč istovrstne prekrške v preteklosti že storil s tem osebnim avtomobilom znamke VW Golf, last B. P., zato glede na njuno partnersko povezanost obstoja realna nevarnost, da bi obdolženec do tega vozila še naprej imel dostop in z njim ponavljal prekrške, v kolikor se mu z odvzemom vozila to ne prepreči. Po oceni pritožbenega sodišča je podana tudi sorazmernost ukrepa odvzema predmeta v ožjem smislu, z vidika formalnega lastnika vozila, saj je B. P. ob seznanitvi prvostopenjske sodnice in predočenju, da je osebni avtomobil, ki je njena last, že bil v postopkih o prekršku začasno zasežen in glede na njeno odgovornost, kot lastnice motornega vozila za prekrške v cestnem prometu, izpovedala, da ji je odgovornost lastnika motornega vozila poznana, zato odvzem vozila ne pomeni nesorazmernega posega v ustavno zavarovano pravico do zasebne lastnine oziroma je podano sorazmerje med ciljem, ki se zasleduje z odvzemom vozila (varnostjo prometa) in posegom v lastninsko pravico lastnice vozila.

Izrek

I. Ob pritožbi zagovornikov obdolženega V. F., odvetnikov Odvetniške pisarne Š. B. v Mariboru, se po uradni dolžnosti sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o sankcijah in stroških postopka spremeni tako, da se globa za prekršek pod točko 4. točke I izreka sodbe sodišča prve stopnje namesto v znesku 400,00 EUR določi v znesku 333,83 EUR ter posledično v odločitvi o enotni sankciji spremeni tako, da se znesek izrečene globe v enotni sankciji 1.560,00 EUR nadomesti z zneskom 1.493,83 EUR in v točki III izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek sodne takse v višini 206,00 EUR nadomesti z zneskom 199,00 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Gornji Radgoni je z izpodbijano sodbo obdolženega V. F. spoznalo za odgovornega storitve prekrškov po osmem odstavku 56. člena Zakona o voznikih (v nadaljevanju ZVoz-1), po drugem odstavku 98. člena in po desetem odstavku 101. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) ter po prvem odstavku 22. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1) mu je zanje izreklo enotno sankcijo globo v višini 1.560,00 EUR in stransko sankcijo odvzema osebnega avtomobila znamke VW Golf, reg. št. MB..., last B. P., za katerega je sklenilo, da bo po pravnomočnosti sodbe prodan.

2. Zoper takšno prvostopenjsko sodbo se pritožujejo obdolženčevi zagovorniki, odvetniki Odvetniške pisarne Š. B. v Mariboru (v nadaljevanju pritožniki) iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanih prekrškov in zaradi odločitve o stranski sankciji odvzema predmeta.

Bistvo pritožbe je, da je prvostopenjsko sodišče pri svoji odločitvi brez utemeljene in preverljive obrazložitve sledilo izključno enostranski presoji dokazov, to je izpovedi prič policistov P. V. in policistke A. Ž., pri tem pa zaradi nekonkretizirane presoje vsebinske izpovedi prič ni razvidno, zakaj sodišče tem pričam povsem nekritično in na nepreverljiv način sledi, za razliko od konsistentnih izpovedi ostalih prič, ki na preverljiv in smiselni način demantirajo obstoj očitanih ravnanj obdolžencu, vključno z vožnjo vozila kritičnega dne. Gre za grob poseg v pravico obdolženega do pravnega in sodnega varstva, kot tudi kršitev načela kontradiktornosti. Izpostavljena enostranska presoja izpovedi prič policistov (domnevna zaznava prekrškov in prepoznava obdolženega) brez argumentirane in preverljive dokazne ocene, ki bi obdolženemu omogočila presojo in preizkus sodbe, posega v njegovo pravico do sodnega in pravnega varstva kot temeljni ustavni pravici, neobrazložene zavrnitve izpovedi s strani obdolženega predlaganih prič pa onemogočajo obdolženemu uresničevanje pravice do obrambe oziroma do poštenega sojenja ter do pravnega sredstva.

Pritožba uveljavlja razloge, zaradi katerih pritožniki menijo, da je prvostopenjsko sodišče izpovedi prič P. A. K., M. K., B. P. in M. G. napačno ocenilo kot neprepričljive¹. Subjektivni način dokazovanja ocenjevanja izpovedi prič policistov, nanašajoč se na njune predhodne zaznave in postopke obdolženega v predhodnih prekrškovnih postopkih, po mnenju pritožbe predstavljajo nedopustno razširitev dokazne vrednosti izpovedi prič v smislu dokazovanja prepoznave obdolženega. Sodišče si tako z izključno enostransko presojo dokazov z zaslišanjem prič in z argumentiranim zavračanjem predstavljenega dejanskega stanja, ni prizadevalo k objektivni razjasnitvi dejanskega stanja, kot nujno potrebnega elementa preverljivosti ter s tem gotovosti, da je obdolženi prekrške izvršil oziroma, da je sploh bil voznik osebnega avtomobila. Ob tem sta tudi izpovedbi kot prič zaslišanih policistov medsebojno neskladni glede mesta oddaljenosti kontrole in gostilne Križan ter v delu, kjer kot priča zaslišani policist V. zatrjuje, da bi naj obdolženega prepoznal v vozilu pri obračanju, za razliko od priče policistke Ž., ki je izpovedala, da iz mesta, kjer sta z V. opazovala promet, voznika nista mogla prepoznati. Sodišče tako z izpodbijano sodbo ne dokaže osebne zaznave obdolženega v zvezi z očitanim izvrševanjem prekrškovnih ravnanj. Zgolj policistom predhodno domnevno poznano osebno vozilo, kot tudi predhodno s strani obdolženega storjeni prekrški, ne predstavljajo lastnosti neposredne zaznave.

Pritožba tudi uveljavlja, da je posledično, ker obdolženec ni storilec prekrška, tudi izrek stranske sankcije odvzema vozila, last B. P., nezakonit. Lastnica vozila B. P. o samem odvzemu in zasegu vozila ni bila obveščena, zato ni imela možnosti do ustreznega pravnega varstva. Prav tako ne obstojijo razlogi za odvzem vozila v skladu z določbo drugega odstavka 25. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), kjer mora sodišče oceniti, ali je glede na okoliščine konkretnega primera tak ukrep primeren in nujen za dosego zasledovanega cilja ter ali je podano ustrezno sorazmerje med posegom v pravico lastnika predmeta do zasebne lastnine na eni strani ter koristjo, zasledovano z uporabo te sankcije za varstvo pravic drugih ali za varstvo javnega interesa na drugi strani (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije IV Ips 7/2018). Iz sodbe ne izhaja, kdaj vse bi naj lastnica v preteklosti vozilo posodilo obdolženemu, kjer bi naj bil obdolženi za vožnjo tega vozila tudi predhodno kaznovan, iz sodbe pa tudi ne izhaja, na kakšen način bi naj bila lastnica vozila seznanjena s predhodnim odvzemom vozniškega dovoljenja obdolženega. Skrbnosti presoje sorazmernosti po mnenju pritožbe ne zadostijo pavšalne navedbe, da naj bi lastnica vedela, da obdolženi ne poseduje veljavnega vozniškega dovoljenja kot tudi, da bi naj tako sedaj kot v preteklosti dopuščala razpolaganje vozila obdolženemu.

Zaradi vsega navedenega pritožniki predlagajo ugoditev pritožbi in njeno spremembo tako, da sodišče postopek o prekršku zoper obdolženega ustavi oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožniki uveljavljajo, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, to je o razlogih, zakaj je sodišče dokazno oceno oprlo na izpovedbi kot prič zaslišanih policistov P. V. in policistke A. Ž. in ni sledilo izpovedbam v postopku zaslišanih prič B. P., P. A. K., M. G. in M. K., s čemer uveljavljajo absolutno bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ki pa ni podana. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje navedbe o vseh bistvenih dejstvih, ki so jih izpovedale v postopku zaslišane priče v točki 3 obrazložitve, v točki 5 obrazložitve pa vsebuje razloge zakaj sledi izpovedbam zaslišanih prič policistov P. V. in policistke A. Ž. ter zakaj šteje izpovedbe ostalih prič za neprepričljive. Razlogi v zvezi s tem so zadostni, zato je sodbo sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti, obdolžencu pa tudi omogočajo vložitev pravnega sredstva.

5. V kolikor sodišče ni sledilo izpovedbam v postopku zaslišanih, za obdolženca razbremenilnih prič, ali s strani obdolženca predlaganim in izvedenim razbremenilnim dokazom, ne more biti govora o kršitvi načela materialne resnice, ampak gre za sprejeto dokazno oceno, ki jo sodišče sprejme v skladu z načelom proste presoje dokazov. Zato v zvezi s tem tudi ne gre za kršitev obdolženčeve pravice do obrambe oziroma pravice do poštenega sojenja² oziroma za kršitev pravice do pravnega sredstva ter zato posledično prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo relativnih bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, ki so vplivale ali bi mogle vplivati na zakonitost sodbe.

6. Pritožbeno sodišče pa sicer po pregledu in presoji zadeve v okviru vložene pritožbe ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje obravnavanih prekrškov, dokazno oceno v izpodbijani sodbi pa je utemeljeno oprlo na v bistvenem skladni izpovedbi v postopku zaslišanih prič policistov P. V. in policistke A. Ž. ter na tej podlagi utemeljeno zavrnilo bistvo obdolženčevega zagovora, da očitanih prekrškov ni storil, ker v obravnavanem primeru ni bil voznik osebnega avtomobila.

Pritožbeno sodišče se pridružuje dokazni oceni izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, ki je na podlagi skladnih izpovedb v postopku zaslišanih prič policista P. V. in policistke A. Ž. zavrnilo zagovor obdolženega in izpovedbe vseh v postopku zaslišanih prič, katerih izpovedbe so potrjevale obdolženčev zagovor, da v obravnavani zadevi obdolženec ni bil voznik osebnega avtomobila, saj so izpovedbe teh prič tudi po oceni pritožbenega sodišča neprepričljive, zaradi razlogov, ki jih že v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe navaja prvostopenjsko sodišče in razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju.

7. Pritožba uveljavlja, da prvostopenjsko sodišče pri dokazni oceni izpovedi priče P. A. K. navaja, da je nelogično, da si je izposodil tuje vozilo, ter da si ni vzel osebnega vozila očeta ali mame, kar je očitek, ki v predmetnem postopku ni bil predmet presoje in ugotavljanja ter v tem okviru sodišče tudi ni opravilo poizvedb ali drugih dejanj, zato pomeni samovoljno razširitev trditvene podlage oziroma dejanskega stanja, s čemer je sodišče prekoračilo svoje pristojnosti, kar je nedopustno.

V postopku o prekršku sodišče odloča v skladu z načelom materialne resnice in ne v skladu z razpravnim načelom oziroma trditveno podlago strank, kar velja za pravdni postopek. Argument, ki ga navaja prvostopenjsko sodišče, zato ni nedopusten, ampak le eden izmed indicev v dokazovanju.

8. Ne glede na to, da je kot priča zaslišani M. G. potrdil, da mu je obdolženi kritičnega dne pomagal pri izdelavi skednja na kmetiji, zaradi česar posledično ni mogel biti voznik osebnega avtomobila in storilec očitanih mu prekrškov, pa njegovi izpovedbi ni mogoče slediti, saj jo izpovedbi kot prič zaslišanih policistov, kot tudi nedoslednosti v izpovedbah prič B. P. in P. A. K. ovržejo.

9. Izpovedba kot priče zaslišane M. K. z vidika obstoječe dokazne ocene prvostopenjskega sodišča nima nosilne vloge, saj ta v zvezi z obdolženim izpove zgolj to, da ga kritičnega dne v gostinskem lokalu ni opazila, kar ji tudi pritožbeno sodišče verjame, saj je tudi kot priča zaslišani policist P. V. izpovedal, da obdolženega v gostinskem lokalu ni našel, njegovo izpovedbo pa je potrdila kot priča zaslišana policistka A. Ž.. Prvostopenjsko sodišče je tudi pojasnilo, v katerem delu izpovedi si priča M. K. prihaja v nasprotje³, v zvezi z njeno izpovedbo pa se ne sklicuje na skico, ki jo je narisala na zaslišanju, ampak na njeno izpovedbo ob tem⁴.

10. Vendar pa pritožbeno sodišče kot bistveno za zavrnitev zagovora obdolženega, da kritičnega dne ni bil voznik osebnega avtomobila, ker je B. P., njegova izvenzakonska partnerka, osebni avtomobil posodila P. A. K., vidi v dejstvu, da kot priči zaslišana B. P. in P. A. K. v zvezi s tem izpovedujeta neskladno, na kar prvostopenjsko sodišče opozarja v zadnjem stavku 5. točke obrazložitve izpodbijane sodbe⁵. V kolikor bi, po oceni pritožbenega sodišča, za ta postopek izpovedbi ključnih prič bilo mogoče oceniti za prepričljivi, bi se njuni izpovedbi morali skladati vsaj glede osnovnih dejstev, kdaj je B. P. P. A. K. posodila osebni avtomobil, za kdaj sta bila dogovorjena, da ji ga vrne ter kje bi ga naj prevzela. Med tem ko P. A. K. izpoveduje, da si je vozilo izposodil en dan pred tem in ga pri gostinskem lokalu pustil zato, ker B. P. ni bilo doma, pa je B. P. izpovedala, da je priči P. A. K. posodila osebni avtomobil in bila z njim dogovorjena, da ga naslednji dan, torej 21. 12. 2018, prevzame pri Gostilni Križan v S. Š.⁶.

11. Zaradi navedenih nedoslednosti in po drugi strani zaradi skladnih izpovedb v postopku zaslišanih prič policistov P. V. in policistke A. Ž., ki sta oba na kraju obravnavanja obdolženega neposredno zaznala in kot osebo prepoznala⁷, tudi pritožbeno sodišče ne najde razlogov, da njunim prepričljivim izpovedbam ne bi sledilo. Ne gre za subjektivni način dokaznega ocenjevanja njunih izpovedi v smislu zaključka, da je obdolženi vozil predmetni osebni avtomobil, ker je to že v preteklosti počel, ampak za prepoznavo osebe obdolženega kot voznika osebnega avtomobila, ki sta ga poznala že iz predhodnih postopkov.

12. Pritožbeno sodišče zato enako kot prvostopenjsko sodišče njuni izpovedbi v bistvenem delu ocenjuje kot skladni, da sta izpovedbi tudi prepričljivi, pa ne more omajati niti v pritožbi izpostavljena okoliščina, da oddaljenost od mesta, kjer je obdolženec vozilo obračal, do gostinskega lokala, kjer ga je parkiral, ocenjujeta različno, saj je splošno znano, da se te ocene glede na zmožnost subjektivnega zaznavanja razdalj pri osebah pogosto razlikujejo.

Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da izvedeni dokazni postopek v celoti podpira zaključek, da je obdolženi storil očitane mu prekrške na način, kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe, tako v objektivnem, kot tudi v subjektivnem smislu, kjer se pridružuje oceni prvostopenjskega sodišča, da je obdolženi vse prekrške storil z direktnim naklepom.

13. Pritožbeno sodišče prav tako ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče obdolženemu za prekrške navedene pod točkami 1, 2 in 3 točke I izreka sodbe sodišča prve stopnje določilo ustrezne glavne sankcije globe, kot so predpisane za storjene prekrške, za prekršek naveden pod točko 4 točke I izreka sodbe sodišča prve stopnje, pa je prvostopenjsko sodišče obdolženemu za prekršek po prvem odstavku 22. člena ZJRM-1 določilo globo v znesku 400,00 EUR in s tem zagrešilo materialno kršitev iz 5. točke 156. člena ZP-1, saj je z odločitvijo o sankcijah prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Prvostopenjsko sodišče je namreč o prekrških odločalo na podlagi enotnega obdolžilnega predloga v skladu z drugim odstavkom 55.a člena ZP-1, v primeru prekrška po prvem odstavku 22. člena ZJRM-1 pa gre za prekršek, o katerem se sicer odloča v hitrem postopku in je za obravnavo pristojen prekrškovni organ. V skladu s tretjim odstavkom 52. člena ZP-1 prekrškovni organ v hitrem postopku, če je globa predpisana v razponu, izreče najnižjo predpisano mero globe, kar mora v primeru odločanja na podlagi enotnega obdolžilnega predloga iz drugega odstavka 55.a člena ZP-1 upoštevati tudi prvostopenjsko sodišče. Ker je za prekršek po prvem odstavku 22. člena ZJRM-1 predpisana globa v razponu od 80.000,00 SIT do 150.000,00 SIT, je specialni minimum predpisane globe 80.000,00 SIT oziroma 333,83 EUR.

Pritožbeno sodišče je zato v tem delu po uradni dolžnosti zaradi materialne kršitve iz 5. točke 156. člena ZP-1 sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o glavni sankciji globi in posledično v odločitvi o sodni taksi spremenilo na način, kot izhaja iz prvega odstavka izreka te sodbe.

14. Pritožba izpodbija tudi odločitev o izrečeni stranski sankciji odvzema predmeta. Najprej izpostavlja, da lastnica vozila o zasegu osebnega avtomobila ni bila obveščena, zato ni imela možnosti do ustreznega pravnega varstva, kot ji to smiselno omogoča in določa četrti odstavek 150. člena ZP-1 ter dalje četrti odstavek 498. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Res je, da prvi odstavek 67. člena ZP-1 v zvezi z zasegom in odvzemom predmetov napotuje na smiselno uporabo določb ZKP, vendar ZP-1, kot specialni predpis, zaseg predmetov ureja v 123. členu. Tako prvi odstavek citiranega člena določba, da se predmeti, ki se po prvem in drugem odstavku 25. člena ZP-1 vzamejo, smejo zaseči še pred izdajo sodbe o prekršku, drugi odstavek istega člena pa nadalje določa, da zaseg odredi z odredbo sodnik, ki vodi postopek o prekršku, in da je tistemu, ki se mu predmeti zasežejo, treba izročiti overjen prepis odredbe. Tretji odstavek 123. člena ZP-1 nadalje določa, da se s predpisi, ki določajo prekrške, lahko pooblastijo uradne osebe prekrškovnih organov, da smejo zaseči predmete iz prvega in drugega odstavka 25. člena ZP-1, kadar uradno zvedo za prekršek. Ti organi morajo zasežene predmete takoj oddati sodišču, ki je pristojno za postopek o prekršku, sodišče pa je dolžno zasežene predmete takoj sprejeti, če ni v predpisu o prekršku drugače določeno. Če predmeti niso v kraju omenjenega organa, mu morajo zaseg takoj naznaniti, obenem pa poskrbeti za hrambo predmetov, dokler sodišče, ki je pristojno za postopek o prekršku, ne izda odredbe o tem.

ZPrCP daje pooblastilo iz citiranega tretjega odstavka 123. člena ZP-1 v zvezi z zasegom motornih vozil policistom v 23. členu ZPrCP. Ta v prvem odstavku določa pogoje, pod katerimi sme policist vozniku zaseči motorno vozilo, v drugem odstavku pa policistom nalaga, da zaseženo motorno vozilo takoj odda sodišču, ki je pristojno za postopek o prekršku, vozilo pa se lahko do izdaje sodbe o prekršku hrani pri policiji.

Navedenim zakonskim določbam, ki so v obravnavanem postopku relevantne v zvezi z zasegom in odvzemom osebnega avtomobila obdolženemu, ki je last B. P., je bilo v obravnavani zadevi po oceni pritožbenega sodišča zadoščeno. Tako četrti odstavek 123. člena ZP-1 določa, da je tistemu, ki se mu zasežejo predmeti⁸, treba dati potrdilo z natančnim popisom zaseženih predmetov, kar so policisti ob zasegu vozila v obravnavani zadevi tudi storili. Potrdila o zasegu osebnega avtomobila na kraju niso mogli vročiti obdolženemu, ker je ta s kraja pobegnil. Policisti, ki so osebni avtomobil zasegli, so avtomobil takoj oddali sodišču, to pa je v skladu z drugim odstavkom 123. člena ZP-1 zaseg odredilo z odredbo, z dne 3. 1. 2019, to pa je vročilo tako obdolžencu kot tudi lastnici B. P.. Tako ne drži pritožbena navedba, da lastnica vozila ni imela možnosti do ustreznega pravnega varstva, saj ji je pravica do pravnega varstva bila zagotovljena tako na podlagi odredbe o zasegu v skladu s 123. členom ZP-1, kot tudi v skladu s četrtim odstavkom 150. člena ZP-1, ker je prvostopenjska sodba bila vročena tudi lastnici odvzetega avtomobila.

15. Sodišče prve stopnje bistvene razloge za odvzem zaseženega osebnega avtomobila, last B. P., navaja v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih pritožbeno sodišče v celoti povzema. Obdolženi je namreč specialni povratnik, kar kaže, da ne spoštuje cestnoprometnih predpisov, saj istovrstne prekrške ponavlja. Zgolj izrečena globa na obdolženca očitno ne bi imela zadostnega vpliva v smislu, da prekrškov ne bi ponavljal. Ker dosedaj izrečene sankcije niso dosegle specialno preventivnega namena, je tudi po oceni pritožbenega sodišča ponavljanje istovrstnih prekrškov obdolžencu mogoče preprečiti le z izrekom stranske sankcije odvzema osebnega avtomobila, pri vožnji katerega je bil zaloten in obdolženca na ta način kot voznika izločiti iz cestnega prometa ter mu s tem preprečiti njegovo ponavljanje istovrstnih prekrškov vožnje v cestnem prometu kljub temu, da nima veljavnega vozniškega dovoljenja in s tem povečati splošno varnost v cestnem prometu.

Da je zasledovani cilj mogoče doseči prav z odvzemom predmetnega vozila, ki je last obdolženčeve partnerke B. P., je tudi po oceni pritožbenega sodišča že ustrezno utemeljilo prvostopenjsko sodišče. Obdolženi je namreč istovrstne prekrške v preteklosti že storil s tem osebnim avtomobilom znamke VW Golf, last B. P.⁹, zato glede na njuno partnersko povezanost obstoja realna nevarnost, da bi obdolženec do tega vozila še naprej imel dostop in z njim ponavljal prekrške, v kolikor se mu z odvzemom vozila to ne prepreči. Po oceni pritožbenega sodišča je podana tudi sorazmernost ukrepa odvzema predmeta v ožjem smislu, z vidika formalnega lastnika vozila, saj je B. P. ob seznanitvi prvostopenjske sodnice in predočenju, da je osebni avtomobil, ki je njena last, že bil v postopkih o prekršku začasno zasežen in glede na njeno odgovornost, kot lastnice motornega vozila za prekrške v cestnem prometu, izpovedala, da ji je odgovornost lastnika motornega vozila poznana, zato odvzem vozila ne pomeni nesorazmernega posega v ustavno zavarovano pravico do zasebne lastnine oziroma je podano sorazmerje med ciljem, ki se zasleduje z odvzemom vozila (varnostjo prometa) in posegom v lastninsko pravico lastnice vozila¹⁰.

16. Zaradi vsega navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče obdolženemu utemeljeno izreklo stransko sankcijo odvzema predmeta, osebnega avtomobila, zasledujoč namen iz drugega odstavka 25. člena ZP-1, to je preprečiti nadaljnjo uporabo osebnega avtomobila na način, ki bi lahko ogrozil temeljne dobrine splošne varnosti in varovanje življenja ljudi, na kar kažejo predhodne kršitve cestnoprometnih predpisov obdolženca s predmetnim vozilom, ob tem pa ni bilo preseženo načelo sorazmernosti v ožjem smislu, to je med posegom v lastninsko pravico lastnice vozila na eni strani in varnostjo prometa na drugi strani.

17. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo pritožnikov na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

-------------------------------
¹ Zgolj pavšalno zavračanje verodostojnosti izjav pod točko 5 obrazložitve s poskusom utemeljevanja prijateljskih vezi prič z obdolženim in v primeru priče K. v izogib zamere obdolženemu, kot gostu lokala.
² Obdolžencu je ves čas postopka bila zagotovljena kontradiktornost, saj je bil pri izvedbi vseh izvedenih dokazov prisoten.
³ Glede tega, da je sprva izpovedala, da z zadnje strani vstopa v gostinski lokal ni nobenih prostorov, kamor bi se dalo priti, na zahtevo in vprašanje, da nariše laično skico tlorisa objekta, pa je izpovedala, da je gledano s strani stranskega vhoda levo kuhinja, ki prehoda iz hodnika nima, ampak je vhod v kuhinjo iz dvoriščne strani.
⁴ Obdolženi je bil ob zaslišanju priče prisoten, zato je imel tudi vpogled v skico, ki jo je priča M. K. narisala.
⁵ Prvostopenjsko sodišče navaja: „Prav tako pa obstoja neskladje med njegovo izpovedbo in izpovedbo priče B. P. v delu, ko je priča P. povedala, da sta s K. bila dogovorjena, da naslednji dan osebno vozilo prevzame pri gostilni Križan, med tem ko je priča P. A. K. izpovedal, da sta bila z B. dogovorjena, da ji vrne vozilo, vendar je ni bilo doma in je njeno vozilo pustil pri gostinskem lokalu Križan v S. Š., pri tem pa priča K. tudi ni vedel natančno izpovedati, kje pri gostinskem lokalu je pustil in parkiral vozilo.
⁶ Obdolžencu očitani prekrški se nanašajo na datum 20. 12. 2018, ob 10.45 uri.
⁷ Policist P. V. je obdolženega prepoznal kot voznika osebnega avtomobila že, ko je obračal vozilo v cestnem prometu, policistka A. Ž. pa, ko je pred gostinskim lokalom izstopil iz vozila. Da obdolženega že pri obračanju vozila ni mogla prepoznati, policistka izpoveduje zgolj zase in ne za policista P. V., kar je glede na njun različen položaj v vozilu tudi mogoče.
⁸ Izročitev potrdila v zasegu se nanaša na osebo, ki ji je predmet zasežen in ne na lastnika predmeta.
⁹ V zadevi PR 18/2017 in PR 172/2018.
¹⁰ Poleg v pritožbi izpostavljene sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije IV Ips 7/2018 glej še sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije IV Ips 17/2013, IV Ips 31/2018 in IV Ips 43/2018.

Datum zadnje spremembe:

10.06.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sklep PRp 233/2016
• Sodba IV Ips 10/2009
• Sodba I Ips 140/2005