VSM Sodba IV Kp 59931/2013

Jedro

Dokazanost kaznivega dejanja - vzročna zveza.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega F. G., kakor tudi pritožba samega obdolženega, se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati sodno takso v višini 120,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 59931/2013 z dne 2. 2. 2017 obdolženega F. G. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 123. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil oškodovani B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo, obdolženi pa mora po prvem odstavku 95. člena ZKP vrniti del stroškov kazenskega postopka od 1. do 5. točke prvega odstavka 92. člena ZKP ter plačati sodno takso v višini 96,00 EUR in potrebne oškodovančeve izdatke ter nagrado in potrebne izdatke oškodovančevega pooblaščenca. Z isto sodbo je bila zoper obdolženega po 1. in 2. točki 357. člena ZKP zavrnjena pritožba, po kateri bi naj storil še kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je bila oškodovana D. P. s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo, medtem ko stroški tega dela kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada obdolženčevega zagovornika, po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo proračun.

2. Zoper sodbo sta se v njenem obsodilnem delu pritožila obdolženčev zagovornik in obdolženi. Prvi se je pritožil iz, kot je zapisal, vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti, ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obdolženi se je pritožil smiselno zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s prav tako smiselnim predlogom, povzetim po predhodnikovi pritožbi.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Obdolženčev zagovornik posredno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko v pritožbeni obrazložitvi pravi, da izrek sodbe in njeni razlogi niso skladni, saj je v 11. točki dejansko obrazložena obdolženčeva nepazljivost, ko je oškodovanec prihajal proti njemu, namesto tedaj, ko je stopil pred njega.

5. Kršitev ni podana. Po razumljivih razlogih sodbe je v navedenem delu obrazložitve povzet opis dogodka po oškodovančevi izpovedbi in po izpovedbah dveh prič, pri čemer je logično, da če je oškodovanec prihajal proti obdolžencu, ki je bil tedaj na traktorju, je na neki točki, glede na smer gibanja obeh, moral stopiti tudi pred obdolženca. To nenazadnje izhaja še iz fotografije, ki jo je obdolženi sam predložil v pritožbenem postopku, pa je zatrjevano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe še iz tega razloga izključeno.

6. Neposredno uveljavljane kršitve kazenskega zakona pritožnik ni opredelil in ne obrazložil, pritožbeno sodišče samo pa nobene od naštetih v 372. členu ZKP pri preizkusu iz 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP ni zasledilo.

7. Pritožnik v nadaljevanju ni opredelil niti odločilnih dejstev, ki sploh niso bila ugotovljena (prvi odstavek 373. člena ZKP), medtem ko grajo glede njihove pravilnosti usmerja v ugotovljeno prepovedano posledico, vzročno zvezo in obdolženčevo krivdo.

8. Po njegovem zadetje oškodovanca z obdolženčevim traktorjem, zaradi razhajanja med oškodovančevo izpovedbo in izpovedbama prič P. ter D. ni bilo zanesljivo ugotovljeno, če pa že, je do zadetja prišlo zaradi oškodovančevega približevanja nevarnemu območju traktorja in ne, ker obdolženi traktorja ni ustavil. Razen tega je bilo oškodovančevo ravnanje izkustveno povsem nepričakovano, zaradi česar obdolženemu niti malomarnosti v nobeni izmed njenih dveh oblik ni mogoče očitati.

9. Izhajajoč iz opisa dejanja oškodovanec ni bil hudo telesno poškodovan zaradi zadetja s traktorjem, temveč, ker je zaradi obdolženčevega ravnanja, ki traktorja ni ustavil, odskočil in padel. V pritožbeni obrazložitvi zatrjevana razhajanja med oškodovančevo izpovedbo in izpovedbo navedenih prič glede zadetja tako niso odločilna, v nadaljevanju pa je jasno, da lahko oškodovanec odskočil le tedaj ko se je nahajal pred traktorjem in ne morebiti, preden se je traktorju neposredno približal ali potem, ko je obdolženi s traktorjem že zavil in odpeljal na glavno cesto. To bi bilo izkustveno skrajno nenavadno in zlasti z izvedenimi dokazi nepotrjeno.

10. Ker je po opisu dejanja oškodovančevemu odskoku sledil padec, bi to moralo biti v prvem primeru zaznano tako po obdolžencu, kar v nobenem od zagovorov ni zaslediti, kot v obeh primerih po pričah P. in D., ki česar podobnega v njunih izpovedbah nista opisovali. Z zaznavo je povezan še preizkus ugotovitev sodišča prve stopnje o obdolženčevi krivdi, ko je bilo v razlogih sodbe pravilno opozorjeno na pomen razlike v obdolženčevih zagovorih ter še, čemu je treba dati zagovoru v zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom prednost pred spremenjenim zagovorom na glavni obravnavi. Po slednjem bi naj namreč oškodovanec padel zaradi povsem neznanega vzroka, kar se ne sklada z nobenim drugim dokazom, medtem ko po zagovoru v zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom, obdolženca kot povzročitelja ni bilo mogoče izključiti. Ker je bilo nato po dokazovanju v nadaljevanju kazenskega postopka zanesljivo ugotovljeno, da je oškodovanec padel zaradi obdolženčevega ravnanja, ki je, spomnimo, v prvem zagovoru povedal, da je videl, kako je oškodovanec kakšen meter pred traktorjem bežal z njegove desne proti levi, se pritožnikova ocena o nepričakovanosti oškodovančevega ravnanja, ki da je obdolžencu onemogočalo zaznavo (registracijo) izkaže za napačno. Kakor hitro je bil namreč oškodovanec po obdolžencu zaznan je jasno, da je s tem postal del obdolženčeve zavesti in nato ocene o možnem nastanku prepovedane posledice, za katero je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila lahkomiselna. Drugače bi bilo, če obdolženi oškodovanca resnično ne bi zaznal, pri čemer niti tedaj njegova krivda, zaradi narave kaznivega dejanja ne bi bila samodejno izključena (gl. drugi odstavek 30. člena KZ-1).

11. Obdolženčeva pritožba je laična. Pritožbeno sodišče je uveljavljani pritožbeni razlog razbralo iz pritožbene obrazložitve, v kateri pritožnik najprej podrobno opisuje oškodovančevo gibanje, glede na izvedeni manever s traktorjem, ki ga je vozil. V nadaljevanju enako podrobno ocenjuje oškodovančevo izpovedbo, ki je zanj izkustveno nevzdržna in brez opore v priloženi medicinski dokumentaciji ter ugotovitvah izvedenca medicinske stroke. Končno, predmet pritožnikove ocene sta še izpovedbi prič P. in D. , ko prva dogodka neposredno ni mogla zaznati, tako kot ga je opisovala, medtem ko ga je drugi v izpovedbi iz preiskave dejansko razbremenjaval, njegova izpovedba z glavne obravnave pa je spreminjajoča in zato nezanesljiva.

12. Čemu je razlika med pritožnikovim zagovorom v zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom in zagovorom na glavni obravnavi pomembna, je bilo v tej odločbi že obrazloženo v zvezi z istovrstnimi prizadevanji predhodnega pritožnika. Obrazloženo je tudi bilo, zakaj pritožnikov drugi zagovor ne more držati, česar niti po povzeti pritožbeni obrazložitvi ni mogoče spremeniti. Res je sicer, da so oškodovanec in navedeni priči izpovedovali, da je bil oškodovanec s traktorjem zadet, česar izvedenca medicinske stroke, kot vzroka za oškodovančevo poškodovanje nista potrdila. Sta pa zato še vedno ugotovila, da se je oškodovanec poškodoval pri padcu, kot ga je po zgornjih izpovedbah zanesljivo povezati s pritožnikovo vožnjo in ne morebiti z vzrokom, o katerem nihče ničesar ni vedel. V tem smislu sta izpovedbi omenjenih dveh prič, ki sta obe obravnavani dogodek v zadostnem obsegu zaznali, ne glede na zatrjevane razlike, potrjujoči, če je že prezreti, da po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje niti izvedenca zadetja s traktorjem kot stika z oškodovancem nista izključila. Pomeni, da če oškodovanec obravnavanega dne ni bil poškodovan zato, ker je bil s traktorjem zadet, je bil po drugi strani poškodovan zato, ker je pri srečanju s traktorjem, po možnem stiku odskočil in padel. Drugače oškodovančevih poškodb od njihovega nastanka logično in izkustveno ni mogoče utemeljiti, še zlasti ne ob takšnih dokazih, ki medsebojno povezani, pritožnika dejansko z ničemer niso razbremenjevali. Glede na to, in ker pritožbena obrazložitev v preostalem delu ni v zvezi s predmetom odločitve, je bilo tudi obdolženca v povzetih prizadevanjih zavrniti.

13. Čeprav se je obdolženčev zagovornik pritožil iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbe zaradi odločbe o kazenski sankciji ni obrazložil, obdolženi pa se zaradi te odločbe sploh ni pritožil. Vendar, ker se je prvi pritožil zaradi kršitve kazenskega zakona in oba zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče odločbo o kazenski sankciji samo preizkusilo (386. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo, da je bila obdolžencu izrečena zgolj kazenska sankcija opozorilne narave z določeno kaznijo in preizkusno dobo, ki glede na ugotovljene odločilne okoliščine primera po višini oziroma dolžini nista čezmerni.

14. Če je obdolženčev zagovornik z vsemi pritožbenimi razlogi imel v mislih še odločbo o stroških kazenskega postopka, pritožba v tem delu ni bila preizkušena, ker ni bila obrazložena, kakšen poseben preizkus pa v primeru te odločbe v zakonu ni predviden.

15. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o obeh preizkušenih pritožbah odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

16. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 95. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah in številkah 7111, 71113 ter 7122 Taksne tarife. Je posledica neuspešnih pritožb in obdolženčevih premoženjskih razmer, kot so bile posredovane sodišču prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

30.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba II Kp 36384/2014
• VSM Sodba II Kp 42388/2020
• VSM Sodba II Kp 54270/2018