VSM Sodba I Cpg 246/2017

Jedro

Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo. Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku (82. člen OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bilo med pravdnima strankama določilo Sporazuma, da nimata več nobenih medsebojnih finančnih obveznosti, sporno. V tej smeri je pravilno ugotavljalo, kakšna je bila pogodbena volja in namen pogodbenikov, ki sta ga pravdni stranki s sklenitvijo Sporazuma zasledovali.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek v višini 54.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka), ter da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 3.200,17 EUR v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka sodne odločbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka. Sodbo izpodbija zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker je po stališču pritožbe nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje o skupnem namenu pogodbenih strank, oziroma da prava pogodbena volja ni izkazana v smeri pobota temveč v smeri plačilne dolžnosti tožene stranke, ni pa sodišče ugotavljalo nesporazuma pogodbenih strank. Prav tako uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker sodišče ni uporabilo 16. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa nesporazum pogodbenih strank in pravne posledice sklenitve pogodbe brez soglasja pogodbenih strank. V pritožbi izpostavlja, da je sporno, kakšna je bila vsebina med strankama sklenjenega sporazuma in ali je bil sporazum sploh sklenjen glede na 16. člen OZ. Sporazum pravdnih strank, da ob podpisu sporazuma nimata več nobenih medsebojnih obveznosti, je bil edini razlog, da je tožena stranka podpisala sporazum in umaknila tožbo. Navedeno je potrdila tudi priča S. F.. Sodišče prve stopnje izpovedbi slednjega ni sledilo, hkrati pa je napačno povzelo izpovedbi prič O. P. in B. B.. Besedila sporazuma ni mogoče razumeti drugače, kot da sta pravdni stranki, s tem ko je tožena stranka umaknila tožbeni zahtevek, urediti medsebojne obveznosti in tožena stranka ničesar ni več dolžna tožeči stranki. Tožena stranka primarno ugovarja, da ni ničesar dolžna tožeči stranki, ker sta pravdni stranki uredili medsebojno razmerje s sporazumom in v kolikor bi sodišče ugotovilo, da tožena stranka dolguje tožeči stranki vtoževano terjatev na osnovi namena, ki izhaja iz sporazuma, pa tožena stranka podredno ugovarja obstoju sporazuma zaradi nesporazuma. Glede na izpovedbe prič, ki so skladne s trditvami tožene stranke, bi sodišče moralo slediti navedbam tožene stranke, da je slednja umaknila tožbeni zahtevek samo zaradi ureditve medsebojnih razmerij, kar pa je edino logično sprejemljivo. Tožena stranka v nasprotnem primeru, če bi vedela, da sta se pogodbeni stranki dogovorili, da mora tožena stranka plačati še 54.000,00 EUR, nikdar ne bi umaknila tožbenega zahtevka. Med pravdnima strankama je bil nesporazum pri podpisu sporazuma in sicer glede izpolnitve obveznosti oziroma obstoja obveznosti. Zato bi sodišče moralo šteti, da pogodba oziroma sporazum ni bil sklenjen. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse pa s stroškovno posledico v korist tožene stranke.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave. Odločitev, ki jo je sprejelo, je tudi v zadostnem obsegu in sprejemljivo obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne povzema razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev ter v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja:

6. V obravnavanem gospodarskem sporu tožeča stranka zoper toženo stranko uveljavlja plačilo zneska 54.000,00 EUR, sklicujoč se na Sporazum obračuna gradbišča iz pogodbe št. 006/2014 z dne 11. 9. 2014 za dela na objektu "Sanacija SM8 in SM9 na P. J.", ki sta ga pravdni stranki sklenili dne 24. 3. 2015 (v nadaljevanju Sporazum). Po tožbenih trditvah se je s tem Sporazumom ugotovil končni obračun v neto znesku 84.000,00 EUR, pri čemer sta se ob ugotovljenem, da je bilo tožeči stranki že izplačano 30.000,00 EUR, pravdni stranki sporazumeli, da tožena stranka tožeči stranki izplača še preostanek zneska 54.000,00 EUR. Hkrati sta se sporazumeli, da se naročnik (tožena stranka) obveže, da s svojim pravnim zastopnikom uredi umik tožbenega zahtevka, ter da stranki po podpisu tega sporazuma izjavljata, da nimata več nobenih medsebojnih finančnih obveznosti. Tožena stranka obveznosti po Sporazumu ni izpolnila, saj preostalega zneska v višini 54.000,00 EUR ni plačala, ker zavzema stališče, da je bil edini namen sklenitve obravnavanega Sporazuma, da po podpisu le-tega pravdni stranki nimata več nobenih medsebojnih finančnih obveznosti, ker sta se odpovedali svojim terjatvam, ki sta jih imeli druga do druge.

7. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo z obrazložitvijo, da ima med pravdnima strankama sklenjen Sporazum pravno naravo izvensodne poravnave, s katerim sta uredili medsebojna pravna razmerja glede obračuna izvedenih del, določili plačilno zavezo glede opravljenih del in tudi dosegli dogovor glede umika tožbenega zahtevka, ki se nanaša na povračilo škode, ki jo je terjala tožena stranka kot naročnik v podizvajalskem razmerju v sodnem postopku pred Okrožnim sodiščem na Ptuju. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi , da je med pravdnima strankama obstajal spor, ali glede na določilo 2. točke II. poglavja Sporazuma, ki govori, da stranki nimata več nobenih medsebojnih finančnih obveznosti, presojalo skupen namen pogodbenikov glede navedenega določila Sporazuma. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da namen Sporazuma ni bil v odpovedi terjatve tožeče stranke za plačilo opravljenega dela v višini 54.000,00 EUR, ter da prava pogodbena volja ni bila pobotanje terjatev, pač pa v smeri obstoja plačilne dolžnosti tožene stranke za znesek 54.000,00 EUR. Zaključilo je, da se določilo 2. točke II. poglavja Sporazuma (da stranki po podpisu tega Sporazuma nimata več nobenih medsebojnih finančnih obveznosti) nanaša le na finančne posledice vtoževane terjatve v gospodarski zadevi Okrožnega sodišča na Ptuju. Glede na takšne zaključke in ob ugotovitvi, da tožena stranka v smeri razveljavitve Sporazuma zaradi morebitne zmote ni postavila oblikovalnega zahtevka, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo.

8. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotovilo, da prava pogodbena volja ni izkazana v smeri pobota, temveč v smeri obstoja plačilne dolžnosti tožene stranke in ker ni ugotavljalo nesporazuma pogodbenih strank, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

9. Najprej je potrebno izpostaviti, da tožena stranka pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da med pravdnima strankama glede določb Sporazuma obstaja nesporazum, zaradi česar tovrstne pritožbene navedbe predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, ki v skladu s 337. členom ZPP ne morejo biti predmet pritožbenega preizkusa.

10. Med pravdnima strankama sklenjen Sporazum je določal:

I. Obračun

Stranki sporazumno ugotavljata:

1. Končni obračun je med strankama usklajen in znaša 84.000,00 EUR v neto znesku

2. Do danes dne 24. 3. 2015 je podizvajalcu Z. S., a.s., že bilo izplačano 30.000,00 EUR, preostali znesek 54.000,00 EUR bo naročnik izplačal podizvajalcu v skladu s pogodbo št. 006/2014 z dne 11. 9. 2014

II. Umik tožbenega zahtevka

1. Naročnik se obveže, da se s svojim pravnim zastopnikom uredi umik tožbenega zahtevka

2. Stranki po podpisu tega Sporazuma izjavljata, da nimata več nobenih medsebojnih finančnih obveznosti

III. Končne določbe

Ta Sporazum je napisan v dveh izvodih, od katerega vsaka stranka prejme po en izvod.

11. Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo. Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku (82. člen OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bilo med pravdnima strankama določilo Sporazuma, da nimata več nobenih medsebojnih finančnih obveznosti, sporno. V tej smeri je pravilno ugotavljalo, kakšna je bila pogodbena volja in namen pogodbenikov, ki sta ga pravdni stranki s sklenitvijo Sporazuma zasledovali.

12. Zaključki sodišča prve stopnje o utemeljenosti vtoževane terjatve temeljijo na dokazno podprtih dejstvih, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke O. P. ter prič B. B. in S. F.. Pritožbena graja, da sodišče ni sledilo izpovedbi priče F., ter da je napačno povzelo izpovedbe prič O. P. in B. B., je neutemeljena. Ne drži namreč pritožbena navedba, da so izpovedbe prič skladne s trditvami tožene stranke. Po toženi stranki zatrjevanega dejstva, da je bil edini namen podpisa Sporazuma ugotovitev, da stranki nimata več medsebojnih obveznosti, namreč ni potrdila ne priča O. P., niti B. B.. Prav nasprotno. Zakoniti zastopnik tožeče stranke je jasno izpovedal, da s tem dogovorom ni bilo dogovorjeno, da bi tožeča stranka toženi dolg odpustila oziroma da ga toženi stranki ne bo treba plačati. Pri tem je še izpovedal, da je bila ob sklenitvi Sporazuma prisotna tudi D. P., saj je slednja dogovor prečitala in podpisala. Kot izhaja iz izpovedbe priče S. F., je D. P., sicer zakonita zastopnica tožene stranke, res bila prisotna pri dogovorih, saj je priča S. F. na izrecno vprašanje sodišča, zakaj je v Sporazumu pristal na 54.000,00 EUR, povedal, da na to ni pristal on, ampak direktorica podjetja, ki je Sporazum podpisala in ga po vedenju priče tudi prebrala. Glede na dejstvo, da voljo pravnih oseb izjavljajo njeni zakoniti zastopniki, je iz izpovedbe priče S. F., da je na znesek 54.000,00 EUR v Sporazumu pristala direktorica, ki je Sporazum tudi podpisala, je očitno volja tožene stranke bila takšna, da tožeči stranki še dolguje vtoževani znesek. Zakonita zastopnica, ki je v imenu tožene stranke zadevni Sporazum podpisala, bi lahko izpovedala nasprotno, vendar se, pravilno vabljena, naroka za glavno obravnavo ni udeležila.

13. Tudi izpovedba priče B. B., katere zgolj izsek iz celotne izpovedbe v pritožbi izpostavlja tožena stranka, ne pritrjuje trditvi tožene stranke, da sta s tem, ko je tožena stranka umaknila tožbeni zahtevek, uredili medsebojne obveznosti tako, da tožena stranka tožeči stranki ni več dolžna plačati ničesar. Res je navedena priča izpovedala, da je eden od njihovih interesov bil, da se te tožbe umaknejo in potem ena proti drugi nimata več nič, kar se tiče terjatve oziroma drugih sporov. Je pa na vprašanje sodišča, ali dejstvo umika tožbe na P. pomeni, da je tožena stranka svoj del obveznosti iz tega Sporazuma izpolnila in da toženi stranki ni več dolžna plačati ničesar, tudi povedal, da se s tem ne strinja, ker so bile njihove terjatve dosti večje, da se je potem dogovorila razlika v denarju in da je ta cifra kompromis, ter na izrecno vprašanje, ali je tožena stranka po Sporazumu še kaj dolžna plačati, odgovoril, da je dolžna teh 54.000,00 EUR. Pritožbeno stališče, da presoja sodišča prve stopnje temelji na zmotni dokazni oceni in posledično na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, je zato povsem neutemeljeno.

14. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka, neuspešna s pritožbo, in tožeča stranka, ki z odgovorom na pritožbo ni prispevala k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje, krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom istega zakona).

Datum zadnje spremembe:

26.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSM sklep I Cpg 142/2016
• VSRS sklep II Ips 123/2013
• VSL sodba I Cpg 861/2006