VSM Sodba I Cpg 226/2017

Jedro

Ker je torej obstajalo pogodbeno soglasje strank o tem, da sta terjatvi medsebojno prenehali zaradi pobota, in ker, kot že obrazloženo, morebitne davčne obveznosti niso predstavljale ovire za izvedeno pobotanje, je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem izreku (točka III izreka) spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške namesto v znesku 6.231,46 EUR v znesku 4.483,70 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem obsegu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom odločilo, da se predmetni gospodarski spor ustavi v točki 1 tožbenega zahtevka glede razveljavitve pravnega učinka vzpostavitve terjatve iz naslova posredniške provizije tožene stranke do tožeče stranke na podlagi pogodbe o posredovanju z dne 11. 5. 2009 v višini 298.358,09 EUR in delno v točki 2 tožbenega zahtevka, glede plačila zneska 223.768,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30. 6. 2013 dalje do plačila v stečajno maso (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 74.589,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30. 6. 2013 dalje do plačila, je zavrnilo (II. točka izreka) ter še odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 6.231,46 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Proti odločitvi, sprejeti s sodbo (točka II in III izreka), se pritožuje tožeča stranka in se z uveljavljanjem vseh zakonskih pritožbenih razlogov zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse pa s stroškovno posledico v korist tožeče stranke. V pritožbi navaja, da je tožeča stranka takoj po ugotovitvi dejanskega stanja umaknila tožbeni zahtevek v točki 1, torej glede ugotovitve izpodbojnega pravnega dejanja, zmanjšala zahtevek v točki 2 zahtevka glede plačila denarnega zneska na znesek, katerega je utemeljevala z drugačno pravno podlago. Zaradi navedenega v obravnavani zadevi ni šlo več za izpodbojno pravdo in ne za presojanje objektivnih ali subjektivnih elementov izpodbojnosti, temveč zgolj za denarni znesek, kot je obrazložen in izkazan v postopku pred sodiščem prve stopnje, česar pa sodišče prve stopnje ni presojalo oziroma ustrezno obrazložilo, ampak se je po mnenju tožeče stranke povsem neutemeljeno in nepotrebno ukvarjalo z objektivnim elementom izpodbojnosti. Sodišče prve stopnje pa delnega umika tožbenega zahtevka tudi ni ustrezno upoštevalo pri odmeri pravdnih stroškov, saj gredo toženi stranki v primeru uspeha v pravdi le stroški od znižane vrednosti zadeve, torej od 74.589,52 EUR in ne od 298.358,09 EUR. Zato so po mnenju tožeče stranke pravdni stroški odmerjeni nepravilno in previsoko glede na dejansko vrednost zadeve. Tožeča stranka v pritožbi izpostavlja, da je v predmetni zadevi bistveno in nesporno ter neprerekano, da je tožena stranka prejela s strani tožeče stranke posojila, po katerih je dolgovala tožeči stranki skupno cca. 300.000,00 EUR. Teh posojil tožena stranka ni vrnila s plačilom, temveč jih je pobotala z dogovorjeno provizijo, pri čemer pa tožeča stranka meni, da pogoji za pobot, kot je to določeno v 311. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) niso obstajali do višine uveljavljanega zneska 74.589,52 EUR. Tožena stranka je namreč od izplačevalca lahko prejela le plačilo v neto višini kot to določa Zakon o dohodnini, torej do višine 75% dogovorjene provizije, v preostalem delu svoje terjatve z obveznostjo ni mogla pobotati, ker ne obstaja niti vzajemnost niti iztožljivost tega dela terjatve, saj gre za davčno obveznost, ki ne more biti predmet pobota. Tožeča stranka meni, da se tako pokaže, da je tožena stranka še vedno dolžna ob upoštevanju pravice do provizije in možnem pobotanju tožeči stranki 74.589,52 EUR s pripadki. Po stališču pritožbe pa je povsem zmotna tudi obrazložitev sodišča, da tožeča stranka ne terja svoje terjatve, ampak terja povrnitev davščin. Tožnica terja vrnitev nesporno danega posojila in ničesar drugega. Vrnjeno ni bilo, pobot v navedenem delu ni možen, torej tožena stranka še vedno dolguje prejeto posojilo v navedenem delu. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljen in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev (razen glede stroškovne odločitve, kjer je materialno pravo delno napačno uporabilo), pri tem pa tudi ni storilo uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave.

6. V obravnavani zadevi tožeča stranka, potem ko je tožbeni zahtevek na razveljavitev pravnih učinkov vzpostavitve terjatve iz naslova posredniške provizije tožene stranke iz Pogodbe o posredovanju z dne 11. 5. 2009 umaknila, uveljavlja le še plačane terjatve v višini 74.589,52 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tako uveljavljano terjatev utemeljuje na dejstvu, da je tožena stranka s strani tožeče stranke prejela za 270.000,00 EUR posojil, vendar slednja svoje terjatve iz naslova provizije ni mogla pobotati do višine 298.358,09 EUR, ker za pobot do te višine niso obstajali pogoji zaradi davčnih obveznosti tožene stranke. Tožena stranka bi po tožbenih trditvah lahko pobotala le 75% prejetega posojila s svojo terjatvijo, medtem ko razlika (25%) predstavlja dolžan davek, ki bi ga morala neposredno odvesti tožeča stranka (pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 21. 3. 2016 - l. št. 40 do 44 spisa). Zatrjuje, da tožena stranka dolguje tožeči stranki uveljavljani znesek kot del prejetih posojil, ki jih ni vrnila, niti jih ni mogla pobotati, saj svoje terjatve v delu, v katerem ni bila upravičena do izplačila provizije zaradi davka, ni mogla pobotati s svojo obveznostjo vračila prejetega posojila.

7. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev, potem ko je tožbeni zahtevek presojalo na pravni podlagi določb o izpodbijanju pravnih dejanj stečajnega dolžnika, sprejelo z obrazložitvijo, da je izveden dokazni postopek pokazal, da je trditev tožeče stranke, da je zaradi pobota v vtoževanem znesku zmanjšano premoženje stečajnega dolžnika, neutemeljena. Ugotovilo je, da ni sporno, da tožeča stranka terjatve iz naslova akontacije dohodnine za toženo stranko ni poravnala, Republika Slovenija pa terjatve s tega naslova tudi ni prijavila v stečajni postopek. Zavzelo je stališče, da tožeča stranka v tem postopku ne terja svoje terjatve, do katere bi bila upravičena, ampak terja povrnitev davščin, ki jih ni odtegnila po davčnem odtegljaju in ni plačala ustreznih davščin. Posledično takšna terjatev FURS do tožeče stranke iz naslova davščin ni bila prijavljena v stečajno maso tožeče stranke, kar med strankama ni bilo sporno. Tožeča stranka tako terja davščine, do katerih ni upravičena, saj tudi če bi obstajale, ne predstavljajo premoženja stečajnega dolžnika in ne zmanjšujejo stečajne mase, kar pomeni, da ni podan objektivni znak izpodbojnosti. Ob neizkazanem objektivnem elementu izpodbojnosti, se sodišče z obstojem subjektivnega pogoja izpodbojnosti ni ukvarjalo, medtem ko tožeča stranka tudi ni navedla dejstev v smeri obstoja insolventnosti tožeče stranke v času izpodbijanega pravnega dejanja, kar je predpostavka za uspešno uveljavljanje izpodbojnega zahtevka.

Neutemeljenost tožbenega zahtevka pa je ugotovilo tudi zato, ker davčna obveznost v uveljavljanem znesku ne obstoji, saj je bila provizija, kot je pokazal dokazni postopek, v pogodbi o posredovanju določena v neto znesku. Ker je terjatev tožene stranke v znesku 300.000,00 EUR obstajala in jo je tožena stranka upravičeno pobotala z nasprotno terjatvijo tožeče stranke, so zato obstajali zakonski pogoji za pobot terjatve v višini 298.358,09 EUR iz naslova prejetih posojil, saj je bila tožena stranka upravičena do izplačila provizije v navedenem znesku. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da so zato navedbe tožeče stranke, da ji tožena stranka še vedno dolguje preostalih 25% oziroma 74.589,52 EUR kot del prejetih posojil, katerih ni vrnila, niti jih ni mogla pobotati, neutemeljene.

8. Glede na dejstvo, da je tožeča stranka umaknila tožbeni zahtevek, s katerim je uveljavljala razveljavitev učinkov vzpostavitve terjatve iz naslova posredniške provizije tožene stranke do tožeče stranke na podlagi Pogodbe o posredovanju z dne 11. 5. 2009, ter je zahtevala le še plačilo zneska iz naslova nevrnjenega dela posojila, je še uveljavljen zahtevek tožeče stranke izgubil naravo izpodbojnega zahtevka po določbah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Utemeljenost tožbenega zahtevka zato ni podvržena presoji obstoja objektivnega in subjektivnega elementa izpodbojnosti, na kar sicer pritožba utemeljeno opozarja, vendar pa zgolj dejstvo, da je sodišče prve stopnje takšno presojo opravilo, ne vpliva na sicer materialnopravno pravilno odločitev, ki jo je sprejelo. Neutemeljeno je namreč pritožbeno stališče, da tožena stranka tožeči stranki iz naslova prejetih posojil še vedno dolguje vtoževani znesek.

9. Sodišče prve stopnje je namreč, poleg presoje tožbenega zahtevka na podlagi določb o izpodbojanju pravnih dejanj stečajnega dolžnika, ugotovilo in zaključilo tudi, da tožbeni zahtevek ni utemeljen zato, ker davčna obveznost v uveljavljanem znesku ne obstoji, saj je bila provizija, kot je pokazal pred sodiščem prve stopnje izveden dokazni postopek, v Pogodbi o posredovanju določena v neto znesku. Sodišče prve stopnje je izpostavilo, da je v 6. členu citirane Pogodbe zapisano, da posredniška provizija, ki jo naročnica za uspešno opravljene posredniške storitve izplača posredniku, znaša 300.000.00 EUR (pavšalni znesek). Obrazložilo je še, da v pogodbi nikjer ni določeno, da se od navedenega zneska obračuna davek, oziroma da bo zaradi izplačila akontacije davka oziroma dohodnine izplačilo v nižjem znesku od 300.000,00 EUR. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe (točka 29) takšna ugotovitev sodišča prve stopnje temelji ne samo na presoji pogodbenih določil Pogodbe o posredovanju, pač pa tudi na oceni izpovedb tožene stranke in priče G.. Bistven za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka je temu ustrezno dokazno podprt zaključek prvostopnega sodišča o obstoju terjatve tožene stranke v višini 300.000,00 EUR in dejstvo njene upravičenosti, da to terjatev pobota z nasprotno terjatvijo tožene stranke, saj so za takšen pobot obstajali zakonski pogoji.

10. Tožeča stranka obrazložitve in zaključka sodišča prve stopnje ter dokazne presoje, da je bila med pravdnima strankama dogovorjena provizija, določena v neto znesku, v pritožbi ne izpodbija, zato je pritrditi stališču prvostopnega sodišča, da morebitne davčne obveznosti tožene stranke iz naslova prejete provizije nimajo relevantnega vpliva na pobotanje medsebojnih terjatev pravdnih strank. Iz predloga za medsebojno kompenzacijo z dne 28. 6. 2013, ki ga je pripravila in predlagala tožeča stranka, izhaja, da tožeča stranka dolguje 298.358,09 EUR toženi stranki na podlagi Pogodbe o posredovanju z dne 11. 5. 2009, tožena stranka pa tožeči stranki isti znesek iz naslova vračila po posojilni pogodbi. Tožena stranka je tako pripravljen predlog za medsebojno kompenzacijo potrdila. Ker je torej obstajalo pogodbeno soglasje strank o tem, da sta terjatvi medsebojno prenehali zaradi pobota, in ker, kot že obrazloženo, morebitne davčne obveznosti niso predstavljale ovire za izvedeno pobotanje, je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

11. Utemeljeno pa tožeča stranka uveljavlja neustreznost stroškovne odmere, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje, ko pri odmeri pravdnih stroških ni upoštevalo, da je tožeča stranka s tožbo uveljavljani dajatveni zahtevek v višini 298.358,09 EUR zmanjšala na znesek 74.589,52 EUR, zaradi česar bi sodišče prve stopnje od 22. 3. 2016 moralo upoštevati tako znižano vrednost spora. Temu ustrezno je sodišče druge stopnje poseglo v stroškovni izrek sodišča prve stopnje in toženi stranki priznalo pravdne stroške:

- 1.009,80 EUR (2200 točk) za sestavo prve pripravljalne vloge z dne 14. 3. 2016,

- 252,45 EUR (550 točk) za zastopanje na naroku dne 15. 3. 2016,

- 413,10 EUR (900 točk) za drugo pripravljalno vlogo z dne 9. 5. 2016,

- 550,80 EUR (1200 točk) za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo dne 10. 5. 2016,

- 275,40 EUR (600 točk) za tretjo pripravljalno vlogo z dne 7. 6. 2016,

- 275,40 EUR (600 točk) za zastopanje na glavni obravnavi dne 23. 6. 2016,

- 275,40 EUR (600 točk) za četrto pripravljalno vlogo z dne 8. 7. 2016,

- 275,40 EUR (600 točk) za zastopanje na glavni obravnavi dne 15. 9. 2016,

- 275,40 EUR (600 točk) za zastopanje na glavni obravnavi dne 15. 12. 2016,

- 2% materialne stroške (72,06 EUR),

- 22% DDV na odvetniške storitve (808,54 EUR),

kar znaša skupaj 4.483,70 EUR.

12. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v stroškovnem izreku (točka III izreka) spremenilo (3. točka 365. člena ZPP), v preostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem obsegu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka, ki je s pritožbo uspela le glede stroškovne odločitve, in tožena stranka, ki z odgovorom na pritožbo ni prispevala k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje, krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom istega zakona).

Datum zadnje spremembe:

26.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cpg 98/2022
• VSL Sodba in sklep II Cp 1188/2017
• VSL sodba I Cpg 1167/2002