VSM Sodba IV Kp 36161/2016

Jedro

Dejanje obdolženega, kot je opisano v prvostopnem krivdnem izreku, ima vse zakonske znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1 in ti so v izreku tudi dovolj konkretizirani, da ne more obstajati prav noben dvom o tem, na kakšen način, s kakšnim sredstvom in s kakšnimi posledicami je obdolženi storil v obtožbi očitano mu kaznivo dejanje. Predmet, s katerim je prizadejal oškodovancu poškodbe, navedene v opisu kaznivega dejanja, je po opisu bila železna ročna svetilka (baterija), pri čemer gre za sredstvo, s katerim se lahko telo hudo poškoduje, torej za nevarno sredstvo.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženega J. R. K. se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o stroških kazenskega postopka spremeni tako, da je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku v znesku 729,36 EUR in nagrado ter potrebne izdatke pooblaščenke oškodovanca, o višini katerih pa bo odločilo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom.

II. V preostalem se pritožba zagovornika zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče je s sodbo K 36161/2016 z dne 31. 3. 2017 obdolženega J. R. K.spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po členu 47 KZ-1 izreklo denarno kazen 30 dnevnih zneskov, to je 400,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku 3 mesecev. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izterjalo tako, da bo za vsaka začeta dnevna zneska, to je 26,66 EUR, določilo en dan zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku 729,36 EUR in plačila nagrade ter potrebnih izdatkov pooblaščenke oškodovanca v višini 1.300,78 EUR.

2. Proti tej sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in obdolženega oprosti obtožbe, ali pa jo razveljavi in zadevo vrne v ponoven postopek.

3. Pritožba je le delno utemeljena.

4. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka po 11. točki drugega (pravilno prvega) odstavka 371. člena ZKP, ker je opis kaznivega dejanja pomanjkljiv, saj je kot nevarno sredstvo, s katerim se lahko telo hudo poškoduje, v njem navedena železna ročna svetilka (baterija), ne da bi ta bila opisana. Pritožba poudarja, da se baterija ne proizvaja in posledično prodaja kot železna, pač pa le tista, ki ima jekleno ohišje. Pri tem se proizvaja v dolžinah od 5 cm do 30 cm. Zaradi navedenega je sodbeni izrek nedvomno pomanjkljiv, zlasti še, ker gre za sredstvo, ki ni uvrščeno med strelno ali hladno orožje ali nevarno orodje, kot so nož, sekira. Sodišče samo ni moglo odpraviti navedene pomanjkljivosti z navedbo in opisom predmeta, pomanjkljiv opis pa mora voditi v oprostilno sodbo.

5. Pritožba nima prav. Dejanje obdolženega, kot je opisano v prvostopnem krivdnem izreku, ima vse zakonske znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1 in ti so v izreku tudi dovolj konkretizirani, da ne more obstajati prav noben dvom o tem, na kakšen način, s kakšnim sredstvom in s kakšnimi posledicami je obdolženi storil v obtožbi očitano mu kaznivo dejanje. Predmet, s katerim je prizadejal oškodovancu poškodbe, navedene v opisu kaznivega dejanja, je po opisu bila železna ročna svetilka (baterija), pri čemer gre za sredstvo, s katerim se lahko telo hudo poškoduje, torej za nevarno sredstvo. Naveden opis zadostuje in je dovolj konkretiziran, podrobnejši opis pa je očitno izostal iz razloga, ker navedeno nevarno sredstvo, ki je bilo uporabljeno pri kaznivem dejanju, na kraju storitve ni bilo najdeno, kot je to razvidno iz izpovedbe priče B. F. (točka 6 obrazložitve sodbe). Kot je izpovedal oškodovanec, je obdolženi uporabil baterijsko svetilko s kovinskim ohišjem, kar je v izreku sicer opredeljeno kot železno, vendar navedena razlika po oceni pritožbenega sodišča za oceno, ali gre za nevarno sredstvo, torej tako, s katerim se lahko telo hudo poškoduje, ni odločilna. V obeh primerih gre za trd, top kovinski predmet, za katerega je sodišče prve stopnje na osnovi mnenja izvedenca medicinske stroke dr. A. N. ugotovilo, da je sredstvo, ki je lahko bilo uporabljeno in je povzročilo poškodbe, kot jih je utrpel oškodovanec in da predstavlja nevarno sredstvo.

6. Pritožba nadalje navaja, da sodišče prve stopnje ni celovito ocenilo izpovedb prič, temveč je iz njihovih izpovedb povzelo zgolj tisto, kar utemeljuje njegovo odločitev. V sodbi tako niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih.

7. Zatrjevano naj bi po pritožbi očitno prav tako predstavljalo kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi napadene sodbe navedlo določno in jasno, kako presoja verodostojnost zagovora obdolženca in izpovedb v postopku zaslišanih prič, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov ter zakaj ni ugodilo dokaznemu predlogu po dodatnem zaslišanju priče M. V. in kateri razlogi so bili za sodišče odločilni pri reševanju pravnih vprašanj, zlasti pri ugotavljanju, ali je obdolženi obravnavano dejanje storil v silobranu, na kar se je skliceval in zakaj takemu njegovemu zagovoru ni verjelo, ter na osnovi česar torej zaključuje, da sta podana kaznivo dejanje in kazenska odgovornost obdolženca. Vse navedeno je zapisano v obrazložitvi napadene sodbe v točkah od 2 do 17. Pritožba zgolj pavšalno navaja, da dokazna ocena ni celovita, enako neobrazložena pa je tudi, kar zadeva pritožbeno trditev, da niso obrazloženi razlogi o odločilnih dejstvih. Ne pove namreč, katere razloge pogreša in o katerih dejstvih. Vsled navedenega se pokaže, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

8. Kršitev kazenskega zakona pritožba utemeljuje s trditvijo, da je neizpodbitno dokazano, da je bil oškodovanec nasilen, v obnašanju nepredvidljiv, da je vlomil vrata z namenom napada na obdolženca in slednjega tudi napadel ter telesno poškodoval, obdolženi pa je ravnal v silobranu, pri čemer pa se ni branil z železno svetilko. Sodišče prve stopnje bi zato moralo uporabiti določila o silobranu, in ker jih ni, je kršilo kazenski zakon.

9. Pritožba nima prav. Na podlagi lastne dokazne ocene, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, namreč ugotavlja drugačno dejansko stanje, kot je ugotovljeno in obrazloženo v napadeni sodbi, ter na podlagi tega zaključuje, da je bilo dejanje obdolženca storjeno v silobranu, zaradi česar ni protipravno. Kazenski zakon je kršen samo takrat, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, kazenski zakon uporabi napačno ali pa ga sploh ne uporabi. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja, ki ga uveljavlja pritožba, ne more imeti za posledico kršitev kazenskega zakona. Zato v pritožbi, ko zatrjuje, da je sodišče kršilo kazenski zakon, pri čemer tudi ne konkretizira, za katero konkretno kršitev iz 372. člena ZKP bi naj šlo, ni mogoče pritrditi.

10. S pritožbo ni mogoče soglašati tudi, ko navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja, pri čemer se pritožba sklicuje na to, da sodišče v sodbi ne pove, da je bil oškodovani tisti, ki je nasilno vstopil v prostore, kjer je bil obdolženec in tedaj tudi partnerka oškodovanca, da je udaril obdolženca, zaradi česar je ta iskal zdravniško pomoč in da je očitno to storil pod lažnim vtisom, da ima njegova žena spolne odnose z obdolžencem, čemur sodišče prve stopnje očitno verjame, čeprav priče, ki so bile oddaljene manj kot 10 m, niso nič slišale. Oškodovanec je že od popoldneva dalje divjal po stanovanju, se spuščal v konflikte in pretepal svojo ženo, ki se je pred njegovim nasiljem zatekla v drugo sobo, kjer je bila po internetu na vezi s svojo sestro. Priča B. F., policistka, je ugotovila vlomljena vrata, pa sodišče tega ni zapisalo, baterije, o kateri je govoril oškodovanec, pa ni našla in te tudi nihče drug ni videl pri obdolžencu tistega dne, niti kasneje. Sodišče je verjelo oškodovancu, da ga je obdolženec poškropil s solzilcem, kjer je priča F. potrdila, da je imel pordele oči, ni pa prebralo krakteristik delovanja solzilca, iz katerih izhaja, da bi si moral s prvo pomočjo izpirati oči s posebnim sredstvom ali hladno vodo, vendar o tem oškodovanec nikjer ne govori. Razen tega je takoj zatem vozil osebni avtomobil. Oškodovančeva izpovedba, ko ne izpoveduje o nasilju nad svojo ženo, niti o njegovem obnašanju po storjenem dejanju, pa kaže, da ni toliko trdna in verodostojna, kot to jemlje sodišče. Na tem mestu ni važno, kje ga je udarila bivša žena. Neizpodbitno je, da ga je, saj se je branila pred njim, ko je tudi njo poškodoval. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe izpostavlja in opozarja na določene strani zapisa v zapisniku, vendar ti zapisi glede oškodovančeve žene D. V. niso točni in tudi s strani sodišča ne verodostojni, saj je zaslišanje priče na eni točki prekinilo in nadaljevalo z zaslišanjem preko tolmača. To v bistvu pomeni, da priča ni razumela vprašanj sodišča, ali pa sodišče ne njenih odgovorov.

11. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je sodišče prve stopnje razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo in na tej podlagi zanesljivo ter pravilno zaključilo, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje in da je zanj krivdno odgovoren. V obrazložitvi napadene sodbe je navedlo tehtne in prepričljive razloge, s katerimi je utemeljilo prvostopni krivdni izrek in pritožbeno sodišče z razlogi prvostopne sodbe v celoti soglaša ter se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje, le še v zvezi z gornjimi pritožbenimi navedbami pa dodaja:

12. Izpovedbi oškodovanca je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo. Ugotovilo je, da je prepričljivejša od zagovora obdolženca, v katerem je ta navajal, da se je nahajal v sobi z oškodovančevo ženo, ki jo je skušal zaščititi pred oškodovancem ter da je, ko je oškodovanec vdrl v to sobo in ga potisnil v steno ter ga udarjal s topim predmetom v desni predel obraza, oškodovanca le odrinil z rokama od sebe, pri tem pa je oškodovanec padel in se udaril v ostre žeblje. Oškodovanec je nato vstal in začel ponovno udarjati njega in svojo ženo, sam pa se je le branil s potiskanjem oškodovanca z obema rokama, pri čemer sta med prerivanjem prišla na hodnik, kjer ga je rešil M. V. Tak zagovor obdolženca ni ovržen le z izpovedbo oškodovanca, temveč tudi z mnenjem izvedenca medicinske stroke, ki je izključil možnost, da je oškodovanec trpel poškodbe s padcem na žeblje, kot je to zatrjeval obdolženec. Kot verjeten način nastanka poškodb je izvedenec navedel udarce s topim predmetom ali padec ob predmet, ki ni imel ostrih robov, s tem pa posredno potrdil verodostojnost izpovedbe oškodovanca. Izključil je tudi možnost, da bi oškodovanec poškodbe utrpel ob skoku skozi okno, ko bi naj udaril v okensko krilo, kot so to navajali obdolženi in priči A. M. in R. V. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ta dogodek ni povezan z obravnavanim (točka 12 obrazložitve), zlasti, ker se je zgodil znatno prej, in ker je oškodovanec krvavel ob prihodu policistov na kraj dogodka, kot je to izpovedala priča F., kar je kazalo, da gre za svežo poškodbo. V izpovedbah prič D. V., M. V., M. K., A. M. in R. V. ter v zagovoru obdolženca je ugotovilo vrsto nasprotij in neskladij, ki jih podrobno navaja v obrazložitvi napadene sodbe, zaradi katerih izpovedbam navedenih prič in zagovoru ni moglo slediti. Oškodovancu je verjelo tudi zato, ker je takoj po prihodu policistov na kraj dogodka vidno krvavel in povedal, da ga je obdolženi udaril z baterijsko svetilko ter ga pred tem poškropil s solzilcem. Pritožba slednje problematizira, vendar za pravilno ugotovitev dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja, ta del ravnanja obdolženca ni odločilen, saj ni zajet pod obtožbo, je pa svoje dokazne zaključke sodišče prve stopnje s tem v zvezi oprlo na izpovedbo priče B. F. Zakaj je zaključilo, da obdolženi ni ravnal v silobranu, kot to zatrjuje obramba, pa je sodišče prve stopnje tehtno obrazložilo v točkah 14 in 16 napadene sodbe. Obdolženi je zatrjeval, da bi ga naj oškodovanec napadel s stekleno vazo, sodišče pa je tak zagovor ocenilo za neprepričljiv, saj ga ne zavrača le izpovedba oškodovanca, temveč je tudi v nasprotju z izpovedbo D. V., ki je sicer tudi izpovedovala, da bi naj oškodovanec udaril obdolženca, vendar je dogodek opisala bistveno drugače in zatrjevala, da se bi naj to dogajalo že na hodniku in ne v sobi, priča M. V. pa ni vedel povedati ničesar o kakšnih udarcih z vazo. Prav zaradi teh razlik je sodišče verjelo oškodovancu in ne obdolžencu.

13. Pritožbeno opozarjanje, da je sodišče prekinilo izpovedovanje priče D. V. in ga nadaljevalo z zaslišanjem preko tolmača, kar po pritožbi pomeni, da priča ni razumela vprašanj sodišča, ali pa to ni razumelo njenih odgovorov, s čimer pritožba skuša ovreči dokazno oceno izpovedbe te priče, ne more biti uspešno. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 9. 11. 2016 je razvidno, da je navedena priča uvodoma povedala, da razume in govori slovenski jezik in da bo izpovedala o dogodku, ne bo pa odgovarjala na vprašanja, na kar je priča z lastnimi besedami opisovala, kaj se je dogajalo kritičnega večera in noči, ko pa je sodišče ugotovilo, da priča uporablja dosti srbohrvaških izrazov, se je odločilo, da bo nadaljevanje zaslišanja potekalo v prisotnosti tolmača. Sodišče priči do tedaj ni postavljalo vprašanj, niti ta nanje ni odgovarjala, pa so zato pritožbena izvajanja v tej smeri protispisna, pritožba pa z njimi ne more omajati dokazne ocene izpovedbe navedene priče, kot jo ima napadena sodba.

14. Po obrazloženem, in ker pritožba tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba zagovornika, vložena zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

15. Odločbe o kazenski sankciji pritožba ne graja, pritožbeno sodišče pa je napadeno sodbo v tem delu preizkusilo skladno z določbo čelna 386. člena ZKP in pri tem ugotovilo, da ni nobenih tehtnih razlogov za spremembo na prvi stopnji izrečene denarne kazni v korist obdolženca.

16. Pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti.

17. Pritožba pa utemeljeno graja odločbo o stroških kazenskega postopka v delu, ki se nanašajo na potrebne izdatke in nagrado pooblaščenke oškodovanca. Ta del izreka sodbe je namreč neobrazložen. Pooblaščenka je na glavni obravnavi dne 31. 3. 2017 sodišču predložila stroškovnik (list. št. 106), sodišče prve stopnje pa se ni opredelilo do utemeljenosti posameznih postavk v navedenem stroškovniku, s čemer bi zadostilo zahtevi po obrazloženosti tega dela sodbenega izreka. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi na način, kot je to razvidno iz točke I izreka te sodbe.

18. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker je s sodbo pritožbenega sodišča bilo deloma odločeno v korist obdolženca (drugi odstavek 98. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

18.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba IV Kp 7399/2017
• VSL Sodba VII Kp 6128/2016
• VSRS Sodba I Ips 43147/2017