VSM Sklep I Cpg 114/2017

Jedro

Po citiranih zakonskih določbah je morebitna terjatev tožeče stranke do lastnika nepremičnine odvisna od obogatitve slednjega zaradi vložka tožeče stranke. Ustaljeno stališče sodne prakse namreč je, da je lastnik nepremičnine zaradi vlaganj drugega lahko obogaten zgolj za morebitno povečano vrednost nepremičnine. Tako sama vrednost vloženih sredstev oziroma višina vlaganj ni odločilna. Zato je presoja sodišča prve stopnje in metoda, ki jo je sodišče uporabilo, ko je ugotavljalo zgolj višino vlaganj, ne pa tudi povečanje vrednosti nepremičnine, materialnopravno zmotna.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v II., III. in VII. točki izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in V. točki izreka potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje dopustilo spremembo tožbe s povečanjem tožbenega zahtevka (I. točka izreka); sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 171524/2011 z dne 7. 12. 2011 vzdržalo v veljavi v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo plačati tožeči stranki znesek 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 29. 9. 2011 do plačila ter za stroške izvršilnega postopka v znesku 100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi do plačila (II. točka izreka); toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 82.109,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 29. 9. 2011 do plačila (III. točka izreka), v preostalem delu za znesek glavnice 103.487,89 EUR (in sicer od prisojenih 102.109,56 EUR do uveljavljanih 205.597,45 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 29. 9. 2011 do plačila pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je še, da se pobotni ugovor tožene stranke zavrne in tožeči stranki naložilo, da je dolžna plačati toženi stranki 28.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 24. 5. 2010 do plačila (VI. točka izreka). O stroških pravdnega postopka je odločilo tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 1.778,75 EUR stroškov postopka, nastalih v zvezi z vloženo tožbo, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožeča stranka pa da je dolžna plačati toženi stranki 2.018,95 EUR stroškov postopka, nastalih v zvezi z vloženo nasprotno tožbo, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. in VIII. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka in jo izpodbija v točkah I, II, III, V in VII izreka sodbe z uveljavljanjem vseh zakonskih pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je med tožnikom in toženo stranko obstajal ustni dogovor o vlaganjih tožnika v nepremičnino v lasti tožene stranke. Takšnih zaključkov sodišča prve stopnje namreč ne potrjuje noben relevanten dokaz v spisu. Tudi če bi pritožbeno sodišče štelo dogovarjanja, na katera je oprta napadena sodba, za relevantna, pa ni mogoče mimo dejstva, da je zgolj in samo na strani tožnika iskati razlog za to, da najemna pogodba ni bila sklenjena. Dokazni postopek je pokazal, da se je tožena stranka ves čas trudila, da bi tožnik v spornem lokalu dejansko začel z obratovanjem gostinske dejavnosti. Nenazadnje se je priča A.S. trudil celo s tem, da bi tožniku omogočil pridobitev kredita za nakup spornega lokala.

V zvezi z materialnopravnimi zaključki prvostopnega sodišča tožena stranka izpostavlja, da je slednje spregledalo okoliščino, da je v konkretnem primeru šlo za gradbena dela in bi torej celoten obseg vlaganj moral biti opredeljen s pisno pogodbo. Tudi sicer je potrebno za vlaganje v tujo nepremičnino imeti pisno soglasje lastnika te nepremičnine, v konkretnem primeru pa je vse navedeno izostalo v celoti. Dokazni postopek je pokazal, da je trditev tožene stranke, da je tožnik v nepremičnino vlagal v svojem imenu in za svoj račun, točna in resnična. Tako je torej tožnik v sporno nepremičnino vlagal sredstva v svojem imenu in za svoj račun, vse dokler je bil poročen s nečakinjo priče A.S.. Ko se je z omenjeno razvezal, pa je prenehal z vlaganji sam od sebe in v nasprotju z dogovori, na katere se v predmetni pravdi sklicuje. Tako je povsem napačna materialnopravna podlaga, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev. Za presojo je namreč bistveno prav nesporno dejstvo, da je tožnik vsa vlaganja izvajal v svojem imenu in za svoj račun, kasneje pa je prav na njegovi strani potrebno iskati razloge za to, da ni prišlo do sklenitve najemne pogodbe. Ob vsem navedenem pa je vsa vlaganja izvršil brez pisnega soglasja lastnika nepremičnine.

Tožbeni zahtevek pa je neutemeljen tudi po višini, čemur je tožena stranka oporekala ves čas postopka. Tako gre v prvi vrsti ugotoviti, da tožnik z ničemer ni izkazal nastanka stroškov, za katere je zatrjeval, da so mu nastali v zvezi z delom na spornem objektu. Na drugi strani je tožena stranka s pričami dokazala in izkazala, da je velik del delovnih ur na spornem objektu bilo opravljeni s strani delavcev, zaposlenih pri toženi stranki. Kljub temu je sodišče prve stopnje v tem delu slepo sledilo navedbam tožeče stranke in je tej, neutemeljeno, priglašene stroške priznalo v celoti. Prav tako je tožena stranka z listinskimi dokazi, katerih tožeča stranka sploh ni prerekela, dokazala, da je v sporno nepremičnino vlagala tudi materialna sredstva, ki jih je v svojem imenu in za svoj račun v objekt vgrajeval tožnik. Vsega navedenega sodišče prve stopnje sploh ni ustrezno dokazno ocenilo.

Tožeča stranka še izpostavlja, da je v pripravljalni vlogi z dne 13. 3. 2013 predlagala imenovanje izvedenca finančne stroke v zvezi z višino vtoževanega zneska. Kljub pravočasnemu dokaznemu predlogu, katerega izvedba je za odločitev bistvena, se sodišče prve stopnje o tem sploh ni izjasnilo in zavrnitve tega dokaznega predloga ni niti z besedico obrazložilo. Tako je že samo iz tega razloga podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Postavitev izvedenca finančne stroke je tudi odločilna za odločitev v pobotnem ugovoru, tako je torej tudi zavrnitev pobotnega ugovora zaznamovana z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka. Sodišče prve stopnje pa je pri presoji in oceni dokazov zagrešilo tudi procesne kršitve, ker posameznih dokazov posebej ter dokazov skupaj ni presojalo z ustrezno mero kritičnosti. Pri tem tožena stranka posebej izpostavlja dejstvo, da se glede listinskih dokazov, s katerimi je tožena stranka dokazovala vlaganja, ki niso bila upoštevana in so bila vtoževana, sploh ni izjasnilo. V posledici očitanih procesnih kršitev pa je sodišče prve stopnje tudi dejansko stanje nepopolno ocenilo in posledično sprejelo zmotne materialnopravne zaključke. Ustrezno pritožbenim uveljavljanjem izpodbija tudi odločitev o stroških, saj je bil tožbeni zahtevek povsem neutemeljen in so bili tudi priglašeni stroški tožene stranke povsem neutemeljeno zavrnjeni. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V skladu z določilom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je sodišče druge stopnje preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter pravilne uporabe materialnega prava.

6. V obravnavanem gospodarskem sporu tožeča stranka uveljavlja vračilo vlaganj v nepremičnino tožene stranke - poslovni lokal. Iz trditvene podlage tožbe izhaja, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor o tem, da bo tožeča stranka izvedla vlaganja v nepremičnino tožene stranke, po končanih delih pa bosta pravdni stranki sklenili najemno pogodbo in se bodo vlaganja poračunala z najemninami, pri čemer do sklenitve najemne pogodbe kasneje med pravdnima strankama ni prišlo. Zato tožeča stranka zahteva, da ji tožena stranka povrne vrednost vlaganj, ki predstavljajo vrednost dela in materiala, vloženega v nepremičnino tožene stranke.

7. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev, po tem, ko je ugotovilo, da tožbeni zahtevek ni zastaral, sprejelo z obrazložitvijo, da je tožeča stranka upravičena do povrnitve vrednosti vlaganj v višini 102.109,56 EUR, upoštevaje vrednost vlaganj, ki jih je izvedla tožena stranka in jih je sodišče prve stopnje upoštevalo v okviru materialnopravnega ugovora pobota, v presežku, do uveljavljanih 205.597,45 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je tudi pobotni ugovor tožene stranke, ki ga je slednja uveljavljala iz naslova povrnitve vrednosti nakupa dodatne nepremičnine za parkirni prostor v višini 36.000,00 EUR, ugodilo pa je njenemu zahtevku po nasprotni tožbi.

8. Iz uvodnih navedb pritožbe izhaja, da tožena stranka odločitev prvostopnega sodišča, razen zavrnilnega dela sodbe (IV. točka izreka) in odločitve o zahtevku iz nasprotne tožbe (v točki VI. in VIII. izreka), izpodbija v vseh ostalih točkah (I., II., III., V. in VII. točki odločitve).

9. Tožena stranka zoper odločitev, s katero je sodišče prve stopnje dopustilo spremembo tožbe (točka I izreka), v pritožbi ne uveljavlja nobenih pritožbenih razlogov, zato je sodišče druge stopnje glede te odločitve opravilo le uraden pritožbeni preizkus, ki pa ni pokazal upoštevnih nepravilnosti, zato je glede te odločitve pritožba neutemeljena.

10. Neutemeljeno pritožba izpodbija tudi odločitev o zavrnitvi pobotnega ugovora (točka V) izreka. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe v točkah 27 in 36, je tožena stranka uveljavljala v pobot vrednost nakupa dodatne nepremičnine za parkirni prostor v višini 36.000,00 EUR. Navedena nepremičnina je v lasti tožene stranke, slednja pa jo je kupila zato, ker je bila prav tako zainteresirana, da se sporni poslovni prostor preoblikuje v gostinski lokal, zaradi česar je sodišče pobotni ugovor kot neutemeljen zavrnilo. Tožena stranka v pritožbi izpostavljenih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in presoje glede tovrstnega pobotnega ugovora ne izpodbija in ne podaja obrazloženih pritožbenih razlogov. Zato pritožbena navedba, da je zavrnitev pobotnega ugovora zaznamovana z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z izvedencem finančne stroke in zavrnitve tega dokaznega predloga ni obrazložilo, nima relevantnega vpliva na pravilnost odločitve o zavrnitvi pobotnega ugovora. Zakaj naj bi postavitev izvedenca finančne stroke bila odločilna za odločitev o pobotnem ugovoru, ki je bil predmet zavrnitve, tožena stranka namreč z ničemer ne obrazloži.

11. Uradni preizkus izpodbijanega obsodilnega dela sodbe, po katerem je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki vrednost izvršenih vlaganj v nepremičnino tožene stranke, pa iz vidika pravilne uporabe materialnega prava pokaže, da je sodišče prve stopnje materialno pravo zmotno uporabilo.

12. V skladu s prvim odstavkom 48. člena Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ (ki ga je sodišče prve stopnje sicer pravilno citiralo kot materialnopravno podlago za presojo spornega razmerja), če nekdo (graditelj) s soglasjem lastnika nepremičnine postavi, prizida ali izboljša zgradbo, na nepremičnini ne pridobi lastninske pravice, lahko pa od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bil ta obogaten. Vlagatelj ima v primeru izboljšanja nepremičnine verzijski zahtevek po določbi 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.

13. Po citiranih zakonskih določbah je morebitna terjatev tožeče stranke do lastnika nepremičnine odvisna od obogatitve slednjega zaradi vložka tožeče stranke. Ustaljeno stališče sodne prakse namreč je, da je lastnik nepremičnine zaradi vlaganj drugega lahko obogaten zgolj za morebitno povečano vrednost nepremičnine. Tako sama vrednost vloženih sredstev oziroma višina vlaganj ni odločilna. Zato je presoja sodišča prve stopnje in metoda, ki jo je sodišče uporabilo, ko je ugotavljalo zgolj višino vlaganj, ne pa tudi povečanje vrednosti nepremičnine, materialnopravno zmotna.

14. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava, glede ugotavljanja višine tožnikovega prikrajšanja oziroma obogatitve tožene stranke, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je sodišče druge stopnje sodbo prvostopnega sodišča v obsodilnem delu in temu pripadajočem strokovnem izreku (točke II, III in VII izreka) razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo tako moralo ustreznemu izvedencu naložiti, naj oceni, ali se je in za koliko vrednost nepremičnine tožene stranke v času sojenja zaradi vlaganj tožeče stranke povečala v primerjavi z vrednostjo nepremičnine pred vlaganji. Sodišče druge stopnje pri tem dodaja, da nima nobenih pomislekov o pravilnosti ugotovljenega dejstva, da je tožeča stranka v nepremičnino tožene stranke vlagala z njenim soglasjem.

15. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točkah II, III in VII razveljavilo in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijani I. in V. točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Ustrezno ugotovljeni zmotni uporabi materialnega prava se sodišče druge stopnje do ostalih pritožbenih navedb ni posebej opredeljevalo ter jih bo v novem sojenju kritično presodilo sodišče prve stopnje.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

22.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 3447/2010
• Sodba I Up 1047/2004
• VSK sodba Cpg 413/2014