VSM Sklep I Cpg 210/2017

Jedro

Protispisnost je podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Prvostopno sodišče je zato v obrazložitev izpodbijanega sklepa napačno povzelo vsebino zadevnih zadolžnic, saj je obrazložitev, da sta pravdni stranki izbrali oziroma določili tudi pristojnost sodišča v Liechtensteinu, v nasprotju s tem, kar izhaja iz vsebine zadevnih listin. Tako ugotovljena protispisnost, ki se nanaša na dejstva, odločilna za presojo izpodbijanega sklepa, narekuje njegovo razveljavitev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da Okrožno sodišče v Mariboru ni pristojno za odločitev v obravnavanem sporu (I. točka izreka), sklep Okrožnega sodišča v Mariboru o začasni odredbi I Pg 835/2016 z dne 10. 3. 2017 razveljavilo (II. točka izreka) in tožbo zavrglo (III. točka izreka).

2. Proti temu sklepu se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker je o odločilnem dejstvu nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa in vsebino listin v sodnem spisu, ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ker sodišče ni pravilno uporabilo določb prvega in drugega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter določb Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP). V pritožbi navaja, da je sodišče v točki 3 obrazložitve sklepa zapisalo "pregled zadeve pokaže, da tako iz zadolžnice z dne 8. 7. 2013 (A1), kot tudi iz zadolžnice z dne 13. 5. 2014 izhaja, da se tolmači, ureja in izvršuje v skladu z zakoni Liechtensteina." V točki 4 obrazložitve sklepa pa je sodišče zapisalo, da je sledilo izvajanjem tožene stranke, da sta pravdni stranki s podpisom obeh zadolžnic, v obliki kot sta predloženi sodišču, ob pravu Liechtensteina, izbrali oziroma določili tudi pristojnost sodišča v Liechtensteinu. V posojilnih listinah o določitvi krajevne pristojnosti stvarno pristojnega sodišča Kneževine Liechtenstein ni niti besede, kar pomeni, da sporazuma o pristojnosti ni in ga nikoli ni bilo. V posledici tega dejstva sta tako odločitev sodišča, da se tožba zavrže zaradi nepristojnosti slovenskega sodišča in zlasti navedba sodišča v točki 4 obrazložitve sklepa, da sta stranki izbrali oziroma določili pristojnost sodišča v Liechtensteinu, v nasprotju z vsebino obeh posojilnih listin, ki sta brez dvoma bistvena dokumenta v spisu, to pa predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka še izpostavlja, da pristojno sodišče in pravo, ki ga mora sodišče v sporu uporabiti, sta dve med seboj ločeni vprašanji. V zadnjem odstavku točke f obeh posojilnih listin, na katere se sklicujeta tožena stranka in sodišče, se ureja le vprašanje, katero materialno pravo naj bi se upoštevalo pri tolmačenju, urejanju in izvrševanju posojilnih listin. Pristojnost sodišča Republike Slovenije torej ni odvisna od vprašanja, ali sta se (v konkretnem primeru se nista) stranki dogovorili za uporabo tujega prava. To nedvomno izhaja tudi iz dejstva, da ZMZPP ureja dogovore strank o tem, katero pravo je treba uporabiti, v II. poglavju zakona, dogovore strank o krajevni pristojnosti pa ločeno v III. poglavju zakona. Prvostopno sodišče je poleg zmotne uporabe določb ZMZPP in tretjega odstavka 69. člena ZPP zmotno uporabilo tudi določbo 82. člena OZ. V točki 4 je sodišče zapisalo, da je sledilo izvajanjem tožene stranke, da sta pravdni stranki s podpisom obeh zadolžnic v obliki, kot sta predloženi sodišču, ob pravu Liechtensteina, izbrali oziroma določili tudi pristojno sodišče v Liechtensteinu. V tej zadevi je bila tožba vložena 16. 11. 2016, odgovor na tožbo pa je bil vložen 6. 1. 2017. V odgovoru na tožbo je tožena stranka postavila ugovor pristojnosti slovenskega sodišča. Takrat je bilo sodišče seznanjeno s toženkinim ugovorom pristojnosti slovenskega sodišča. Tožeča stranka je 2. 3. 2017 vložila predlog za izdajo začasne odredbe, kateremu je prvostopno sodišče ugodilo s sklepom z dne 10. 3. 2017, 15. 3. 2017 pa je tožeča stranka vložila prvi pripravljalni spis, v katerem se je opredelila do toženkinega ugovora pristojnosti slovenskega sodišča in pojasnila, da kakršnegakoli dogovora o določitvi pristojnosti Liechtensteinskega sodišča med strankama nikoli ni bilo, pri zapisu klavzule o uporabi prava Kneževine Liechtenstein pa je prišlo do pisne pomote, katere podpisnika posojilnih dokumentov nista opazila. Tožnica je tudi izrecno navedla, da uporaba Liechtensteinskega prava nikdar ni bila pogodbena volja pogodbenih strank in v dokaz predlagala zaslišanje predstavnika tožeče stranke kot podpisnika posojilne listine na strani posojilodajalca in B.R. kot podpisnika posojilne listine na strani posojilojemalca. Zaslišanje Stefana Mätzlerja kot podpisnika posojilne listine na strani posojilodajalca je predlagala tudi tožena stranka. Sodišče je bilo torej 15. 3. 2017 seznanjeno z dejstvom, da je klavzula glede uporabe prava Kneževine Liechtenstein med strankama sporna, v posledici česar bi sodišče moralo postopati po določbi 82. člena OZ in ugotoviti pravo pogodbeno voljo strank oziroma razčistiti njuno nesoglasje in nasprotujoče si navedbe glede spornih klavzul v obeh posojilnih listinah. Sodišče tega ni storilo, pač pa je 11. 4. 2017, to je skoraj mesec dni po tem, ko je bilo seznanjeno z vsemi nasprotujočimi se navedbami pravdnih strank glede zapisa in veljavnosti klavzule o uporabi Liechtensteinskega prava, izdalo sklep, s katerim je tožbo zavrglo in razveljavilo sklep o začasni odredbi, pri čemer je, kot je samo navedlo, sledilo izvajanjem tožene stranke, ki pa so v nasprotju s trditvami tožeče stranke in z vsebino (zapisom) posojilnih listin. Tožeča stranka je prepričana, da bi sodišče ob pravilni uporabi 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter tretjega odstavka 69. člena ZPP in pravilni uporabi materialnega prava moralo ugovor pristojnosti slovenskega sodišča, ki ga je postavila tožena stranka, kot neutemeljen zavrniti in nadaljevati s pravdnim postopkom. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovor tožene stranke zoper pristojnost slovenskega sodišča kot neutemeljen zavrne, sklep Okrožnega sodišča v Mariboru o začasni odredbi I Pg 835/2016 z dne 10. 3. 2017 ohrani v veljavi, izrek o zavrženju tožbe pa se razveljavi, podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah razlogov, uveljavljanih v pritožbi in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona ugotavlja, da je izpodbijani sklep obremenjen s postopkovno kršitvijo absolutne narave, ki narekuje njegovo razveljavitev.

6. Izpodbijana odločitev prvostopnega sodišča temelji na obrazložitvi, da je sledilo izvajanjem tožene stranke, da iz zadolžnic, na katerih temelji tožbeni zahtevek, izhaja, da je v primeru spora dogovorjena uporaba prava in pristojnost sodišča Kneževine Liechtenstein. Zato se je sodišče prve stopnje v skladu z 18. členom ZPP po uradni dolžnosti izreklo za nepristojno, razveljavilo opravljena pravdna dejanja in tožbo zavrglo.

7. Tožeča stranka v pritožbi sodišču prve stopnje utemeljeno očita kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP z utemeljitvijo, da je obrazložitev prvostopnega sodišča protispisna.

8. Protispisnost je podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Sodišče prve stopnje je v točki 2 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedlo, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo navedla, da iz obeh zadolžnic, ki ju tožeča stranka navaja kot temelj tožbenega zahtevka, izhaja, da je v primeru spora dogovorjena pristojnost sodišča Kneževine Liechtenstein in uporaba prava Kneževine Liechtenstein. Medtem ko je v točki 3 obrazložitve citiralo vsebino zadolžnic (točki f obeh zadolžnic - prilogi A1 in A2 spisa), po katerih se zadolžnica "tolmači, ureja in izvršuje v skladu z zakoni Liechtensteina", je nato v nadaljevanju sodišče prve stopnje obrazložilo, da je sledilo izvajanjem tožene stranke, da sta pravdni stranki ob pravu Liechtensteina izbrali oziroma določili pristojnost sodišča v Liechtensteinu. Takšni obrazložitvi sodišča prve stopnje tožeča stranka utemeljeno očita protispisnost.

9. Iz prevodov obeh zadevnih zadolžnic, na katerih temelji obrazložitev sodišča prve stopnje, namreč izhaja zgolj zapis, kot ga je sodišče prve stopnje citiralo v točki 3 obrazložitve, z vsebino, da se zadolžnica "tolmači, ureja in izvršuje v skladu z zakoni Liechtensteina", kar lahko pomeni le dogovor o uporabi prava, ne vsebujeta pa zadolžnici nobene navedbe oziroma morebitnega dogovora o pristojnosti sodišča. Prvostopno sodišče je zato v obrazložitev izpodbijanega sklepa napačno povzelo vsebino zadevnih zadolžnic, saj je obrazložitev, da sta pravdni stranki izbrali oziroma določili tudi pristojnost sodišča v Liechtensteinu, v nasprotju s tem, kar izhaja iz vsebine zadevnih listin. Tako ugotovljena protispisnost, ki se nanaša na dejstva, odločilna za presojo izpodbijanega sklepa, narekuje njegovo razveljavitev.

10. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati dejstvo, da gre v obravnavani zadevi za spor z mednarodnim elementom, saj je tožeča stranka tuja pravna oseba s sedežem v Švici, tožena stranka pa pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji. Splošno pravilo o mednarodni pristojnosti slovenskih sodišč za odločanje v pravdnem postopku je urejeno v 29. členu ZPP. Sodišče v Republiki Sloveniji je pristojno, če je njegova pristojnost v sporu z mednarodnim elementom izrecno določena z zakonom ali z mednarodno pogodbo. Ker gre torej za spor z mednarodnim elementom, bo moralo sodišče prve stopnje vprašanje pristojnosti presojati v okviru določb ZMZPP. Pri presoji ugovora pristojnosti slovenskega sodišča bo ob ponujeni trditveni podlagi tožbe in utemeljenem pritožbenem stališču, da morebiten dogovor o uporabi prava ne pomeni hkrati tudi dogovora o pristojnosti sodišča, moralo sodišče prve stopnje tudi kritično presoditi trditve tožeče stranke, s katerimi je ugovoru pristojnosti nasprotovala in se do teh trditev tudi opredeliti, saj je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa to povsem izostalo.

11. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

22.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 1188/2018
• VSC Sklep I Cp 409/2021
• VSL Sklep IV Cp 2750/2017