VSM Sodba I Cpg 154/2017

Jedro

Ker je tudi po ZDARS (Ur. l. RS št. 57/93), veljavnem v času izvajanja del, zaradi katerih naj bi tožeči stranki nastala škoda, tožena stranka opravljala posamezne naloge v zvezi z izgradnjo avtoceste za račun države in ne za svoj račun, za škodo, ki je tožeči stranki nastala zaradi izgradnje avtoceste, ne more biti odškodninsko odgovorna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu (točka I izreka) in stroškovnem izreku (točka III izreka) spremeni tako, da sedaj glasi:

Tožbeni zahtevek, ki glasi:

"Tožena stranka je dolžna (po tožbi z dne 26. 5. 2004) tožeči stranki plačati znesek 75.286,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 18. 3. 2004 dalje; nadalje je tožena stranka dolžna (po tožbi z dne 4. 2. 2009) tožeči stranki plačati znesek 92.342,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 20. 12. 2008 dalje, vse v 15 dneh, pod izvršbo,"

se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka v višini 21.565,11 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 5.039,67 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

III. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna (po tožbi z dne 26. 5. 2004) tožeči stranki plačati znesek 75.286,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 18. 3. 2004 dalje; nadalje je tožena stranka dolžna (po tožbi z dne 4. 2. 2009) tožeči stranki plačati znesek 92.342,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 20. 12. 2008 dalje, vse v 15 dneh, pod izvršbo (I. točka izreka). V presežku nad priznanim, to je za znesek 165.381,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 3. 7. 2003 dalje in zakonske zamudne obresti od zneska 75.286,90 EUR od dne 3. 7. 2003 do dne 17. 3. 2004, se tožbeni zahtevek po tožbi z dne 26. 5. 2004, kakor tudi v presežku nad priznanim, to je za znesek 109.045,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 12. 2008 dalje in zakonske zamudne obresti od zneska 92.342,02 EUR za čas od dne 19. 12. 2008 do dne 20. 12. 2008, se tožbeni zahtevek po tožbi z dne 4. 2. 2009 zavrne (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 220,20 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka navedenega izpolnitvenega roka (III. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka in izpodbija odločitev, sprejeto s točko I in točko III izreka sodbe in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. S pritožbenim predlogom se zavzema za spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno predlaga razveljavitev v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje, vse pa s stroškovno posledico v korist tožene stranke. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno presodilo, da je v zadevi podana pasivna legitimacija tožene stranke, zmotna pa je tudi presoja, da je tožeča stranka za uveljavljani zahtevek aktivno legitimirana. Izpodbija ugotovitve in dokazno presojo sodišča prve stopnje glede protipravnega ravnanja, v posledici katerega naj bi tožeči stranki nastala škoda in v tem pogledu izpostavlja, da je do poškodb namakalnega sistema oziroma prekinitve glavnega napajalnega voda lahko prišlo samo s strani izvajalca SGPP., kar je potrdil tudi izvedenec S.B.. Izpostavlja dejstvo, da je namakalni sistem deloval tudi po 30. 5. 2002, zaradi česar so obstajali vsi pogoji za namakanje preostanka namakalnih kmetijskih zemljišč na obeh straneh avtoceste. V zvezi z navedenim očita sodišču prve stopnje pomanjkljivo in neustrezno dokazno presojo. Sodišču prve stopnje očita tudi postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker izpodbijana sodba v zvezi z izvedenskima mnenjema, izdelanima v tem postopku, nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar se ne da preizkusiti in pri tem izpostavlja, da so v izvedenskih mnenjih izvedencev B. in L. številna nasprotja ostala nepojasnjena, zaradi česar bi bilo potrebno v postopek pritegniti novega izvedenca, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo. Tožena stranka v pritožbi še poudarja, da ne more pridobiti potrebnega gradbenega dovoljenja za izgradnjo nadomestnega namakalnega sistema in nima pogojev, da izpolni določila iz 29. člena Uredbe o lokacijskem načrtu za smer avtoceste Maribor - slovensko - madžarska meja na odseku Vučja vas, Beltinci (Ur. l. RS, št. 63/1999 - v nadaljevanju Uredba). V zvezi z višino škode uveljavlja, da tožeča stranka ni izkazala dejanskih namakalnih površin ter posledično ni uspela izkazati višine vtoževane škode ter izpodbija dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je izvedenec K. obrazloženo podal mnenje o višini predmetne škode ter o vseh ostalih okoliščinah, povezanih s to škodo. Ugovarja tudi pravilnosti izračuna priznane škode in teku zakonskih zamudnih obresti ter meni, da je tožbeni zahtevek zastaral še v večjem obsegu, kot je to ugotovilo sodišče, ki se tudi ni opredelilo do ugovora tožene stranke, da tožeča stranka ni ukrenila ničesar, da bi zmanjšala škodo. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izpodbijano odločitev sprejelo z napačno uporabo materialnega prava.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, vendar je po pritožbi tožeče stranke zoper to sodbo Višje sodišče v Kopru s sklepom Cpg 9/2016 z dne 10. 3. 2016 prvo sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje prvostopnemu sodišču, ki je v novem sojenju z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku delno ugodilo.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je v času izvedbe del v zvezi z gradnjo avtoceste za smer Maribor - slovensko - madžarska meja na odseku Vučja vas - Beltinci poškodovala črpalna ploščad oziroma glavni napajalni vod namakalnega sistema, tako da tožeča stranka namakalnega sistema ni mogla več uporabljati za namakanje kmetijskih zemljišč, zaradi česar je zaradi nenamakanja kmetijskih zemljišč upadel pridelek, po drugi strani pa se je z razširitvijo gramoznice v času gradnje in zaradi gradnje avtoceste s spremljajočimi objekti postopoma (tudi) izgubilo nekaj kmetijskih zemljišč. Z uveljavljanim zahtevkom tožeča stranka zahteva povračilo škode, ker namakalnega sistema ni mogla in še vedno ne more uporabljati, pri čemer je bila tožena stranka kot investitor v skladu z Uredbo zavezana za kritje stroškov izvedbe za nadomestitev z razširitvijo gramoznice izgubljenih namakalnih površin in novo lokacijo črpališča.

8. Sodišče prve stopnje je odločitev, s katero je delno ugodilo tožbenemu zahtevku, sprejelo z obrazložitvijo, da so bile glede na predvidene posege v prostor, točneje na namakalni sistem Jezera - Muzge pri Rakičanu tekom oziroma v zvezi z gradnjo avtoceste za smer Maribor - slovensko - madžarske meje na odseku Vučja vas - Beltinci z Uredbo predpisane rešitve za ponovno usposobitev namakalnega sistema. V 28. členu Uredbe je namreč določeno, da se na območju, kjer avtocesta preseka izgrajene melioracijske in namakalne komplekse, v skladu z določili 29. člena Uredbe izvede delne rekonstrukcije oziroma prilagoditve sitemu tako, da je zagotovljeno njihovo nadaljnje delovanje. Sodišče prve stopnje izpostavlja, da je bilo v 29. členu Uredbe med drugim predvideno oziroma določeno, da avtocesta deli obstoječi namakalni sistem Jezera - Muzge pri Rakičanu na dva dela in da se zato v njegovem južnem delu izvede predelava namakalnega sistema, medtem ko se na severnem delu za nadomestitev z razširitvijo gramoznice izgubljenih namakalnih površin zagotovi nadomestni namakalni sistem enakih zmogljivosti, na površinah istega lastnika, med železniško progo in glavno cesto, zahodno od bolnišnice v Rakičanu. Po tej Uredbi se je za kritje stroškov izvedbe zavezalo investitorja, to je toženo stranko. Sodišče prve stopnje je zato zavzelo stališče, da določba te Uredbe predstavlja pravno podlago za odškodninsko odgovornost tožene stranke za škodo, nastalo tožeči stranki v zvezi z gradnjo navedenega odseka avtoceste, kar pomeni, da je podana pasivna legitimacija tožene stranke za predmetni spor. Sodišče prve stopnje ni sledilo toženi stranki, da nadomestnega namakalnega sistema ni mogla vzpostaviti, ter ob dokazni presoji izvedenskih ugotovitev glede obsega namakalnih površin in obsega izpada pridelka zaradi nezmožnosti namakanja zaključilo, da je tožeča stranka zaradi nedelovanja namakalnega sistema upravičena do povračila škode v prisojeni višini.

9. Tožena stranka glede na izpostavljene ugotovitve in obrazložitev izpodbijane odločitve po presoji sodišča druge stopnje sodišču prve stopnje utemeljeno očita materialnopravno zmotnost presoje, da predstavljajo določbe Uredbe pravno podlago za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Slednja je namreč ves čas postopka pasivni legitimaciji ugovarjala z obrazložitvijo, da je za škodo, ki nastane zaradi gradnje avtoceste, odgovorna Republika Slovenija in ne tožena stranka, ki je na določenem področju le zastopnik države in svoje zakonsko določene naloge iz 3. člena Zakona o družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZDARS) vedno opravlja na račun države, ne pa za svoj račun.

10. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo sicer zavzema stališče, da je v zvezi s pasivno legitimacijo bilo že meritorno odločeno s sodbo Višjega sodišča v Kopru, vendar je takšno razumevanje tožeče stranke napačno. Višje sodišče v Kopru je prvo sodbo sodišča prve stopnje s sklepom razveljavilo in o zadevi ni sprejelo meritorne odločitve, zato pri presoji sedaj izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ni vezano na stališča, ki jih je zavzelo koprsko Višje sodišče v razveljavitvenem sklepu.

11. Za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke v obravnavanem primeru je bistvena dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, ki, kot izhaja iz podatkov spisa, med pravdnima strankama tudi ni sporna. Sodišče prve stopnje namreč v izpodbijani sodbi (točka 12 obrazložitve) ugotavlja, da iz izvedenih dokazov izhaja, da se je v času izvedbe del v zvezi z gradnjo avtoceste za smer Maribor - slovensko - madžarska meja na odseku Vučja vas - Beltinci poškodovala črpalna ploščad oziroma glavni napajalni vod namakalnega sistema, tako da tožeča stranka namakalnega sistema ni več mogla uporabljati za namakanje kmetijskih zemljišč, zaradi česar je tožeči stranki zaradi nenamakanja upadel pridelek.

12. Po določbi 28. člena Uredbe, ki se nanaša na ureditve na območjih kmetijskih zemljišč, se na območju, kjer avtocesta preseka izgrajene melioracijske in namakalne komplekse, v skladu z določili 29. člena te Uredbe izvede delne rekonstrucije oziroma prilagoditve sistemu tako, da je zagotovljeno njihovo nadaljnje delovanje. Iz 29. člena Uredbe, dela, ki se nanaša na melioracije in namakalne sisteme, je razvidno, da avtocesta deli obstoječi namakalni sistem Jezera - Muzge pri Rakičanu na dva dela, zaradi česar se po Uredbi predvideva predelava namakalnega sistema ter določa obnovo in na novo izgradnjo določenih cevovodov, hkrati pa se na severnem delu za nadomestitev z razširitvijo gramoznice izgubljenih namakalnih površin zagotovi nadomestni namakalni sistem enakih zmogljivosti, na površinah istega lastnika, med železniško progo in glavno cesto, zahodno ob bolnišnice v Rakičanu. Predvidi se novo lokacijo črpališča na severnem robu gramoznice. Predvidijo se novi cevovodi, primarni cevovod do Bakovske ceste, kjer se cepi na severno vejo, ki napaja nove nadomestne površine na severu in južno vejo, ki napaja obstoječi namakalni sistem ob avtocesti. Iz 29. člena Uredbe še izhaja, da ta sistem ni predmet tega lokacijskega načrta, za kritje stroškov izvedbe pa se zaveže investitorja.

13. Prej izpostavljene ugotovitve sodišča prve stopnje in vsebine citiranih določb Uredbe nedvomno pritrjujejo v pritožbi zatrjevanemu dejstvu, da je škoda, ki jo tožeča stranka v tem postopku zatrjuje in terja plačilo odškodnine iz tega naslova od tožene stranke, v neposredni vzročni zvezi z izgradnjo zadevne avtoceste oziroma njeno prostorsko umestitvijo med kmetijska zemljišča, na katerih je bil pred gradnjo avtoceste urejen namakalni sistem in ki je bil uničen oziroma poškodovan ravno zaradi gradnje avtoceste, ki je sistem presekala in razdelila na dva dela.

14. Škoda, ki jo zatrjuje tožeča stranka, ko svoj zahtevek opira na dejstvo, da je škoda posledica pretrganih namakalnih cevovodov, ki zatem zaradi pretrganja niso bili povezani z nadomestnim črpališčem, kot to pojasnjuje sama tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, je tedaj izključno posledica izgradnje avtoceste oziroma njene umestitve v prostor med kmetijska zemljišča, na katerih je bil pred gradnjo avtoceste zadevni namakalni sistem.

15. Sodna praksa (kar tožena stranka utemeljeno izpostavlja) je že zavzela stališče, da za škodo, ki nastane lastnikom zemljišč (pri čemer je v predmetni zadevi tožeča stranka le posestnik zemljišč, kar pa na presojo pasivne legitimacije nima relevantnega vpliva) zaradi gradnje avtocest, odgovarja Republika Slovenija ne DARS. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že v sodbi II Ips 502/2004, katere presoja se je nanašala na plačilo odškodnine v zvezi z gradnjo avtoceste, zavzelo stališče, da za škodo, ki nastane lastnikom zemljišč zaradi gradnje avtocest, odgovarja Republika Slovenija in ne DARS. Stališče je utemeljevalo z analizo besedila drugega in tretjega odstavka 3. člena ZDARS po noveli iz leta 2003. Po teh zakonskih določbah DARS opravlja naloge iz prvega odstavka 3. člena v imenu Republike Slovenije, naloge iz drugega odstavka pa v svojem imenu, vendar za račun Republike Slovenije. Med prve sodijo naloge v zvezi s prostorskim načrtovanjem in umeščanjem avtocest v prostor ter naloge v zvezi s pridobivanjem nepremičnin za potrebe izgradnje avtocest. Pritrdilo je stališču, da v ta sklop zakonsko opredeljenih nalog sodijo skoraj vsi vzroki, zaradi katerih nastaja lastnikom okoliških zemljišč škoda ob gradnji. Povsem podrejen položaj DARS-a glede na državo pa je še podkrepljen s tem, ker so zemljišča in avtocesta, ki je speljana preko teh zemljišč, last države in ne DARS-a, ker je država njen edini delničar, in ker je zastopanje države določeno v samem zakonu in sta zato vsebina in obseg zastopanja razvidna za vse, ki se na to smejo zanašati.

16. Takšno stališče je Vrhovno sodišče Republike Slovenije povzelo tudi svoji novejši odločbi III Ips 13/2014 z dne 25. 11. 2015, ki je obravnavala primerljivo zadevo, to je povrnitev škode zaradi gradnje avtoceste. Pritrdilo je stališču, zavzetem v sodbi II Ips 502/2004 z dne 22. 6. 2005 o odškodninski odgovornosti države za škodo, ki je povzročena lastnikom zemljišč zaradi gradnje avtocest, na podlagi tedanje zakonske ureditve razmerja med državo in DARS.

17. Ker je tudi po ZDARS (Ur. l. RS št. 57/93), veljavnem v času izvajanja del, zaradi katerih naj bi tožeči stranki nastala škoda, tožena stranka opravljala posamezne naloge v zvezi z izgradnjo avtoceste za račun države in ne za svoj račun, za škodo, ki je tožeči stranki nastala zaradi izgradnje avtoceste, ne more biti odškodninsko odgovorna.

18. Uredba, na kateri utemeljuje sodišče prve stopnje pasivno legitimacijo tožene stranke, glede na zakonski položaj tožene stranke kot zastopnika države pri opravljanju nalog, ki jo je zanjo opredeljeval ZDARS, ne more predstavljati pravne podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke, pri čemer, kot izhaja iz 29. člena Uredbe, ta predvideva le obveznost tožene stranke kot investitorja za kritje stroškov izvedbe nadomestnega namakalnega sistema. Zato ni mogoče te Uredbe razlagati tako, kot jo je razlagalo sodišče prve stopnje, da ker se je z določbo 29. člena Uredbe toženo stranko obvezalo na predmetnem območju zagotoviti nadomestni namakalni sistem, in ker ta še vedno ni zagotovljen, predstavljajo določbe te Uredbe in Uredbe o rudarski pravici za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine na pridelovalnem prostoru gramoznice Bakovska cesta (po kateri je bila toženi stranki podeljena koncesija in tožena stranka upravičena začeti vse upravne postopke, povezane s posegi v prostor in opravljati druge investitorske posle) pravno podlago za odškodninsko odgovornost tožene stranke za škodo, ki je nastala tožeči stranki v zvezi z izgradnjo navedenega odseka avtoceste. Da uredba o lokacijskem načrtu za avtocesto kot podzakonski predpis, v razmerju do ZDARS, v katerem so opredeljene naloge, ki jih tožena stranka opravlja bodisi v imenu in na račun Republike Slovenije bodisi v svojem imenu in za račun Republike Slovenije, ne more predstavljati pravne podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke, je smiselno razbrati tudi iz sodbe VSM I Cp 204/2016, izdane v primerljivi zadevi.

19. Ob jasnem stališču sodne prakse, da za škodo, za katero sicer sodišče prve stopnje ugotavlja, da je nastala tožeči stranki v zvezi z izgradnjo navedenega odseka avtoceste, odgovarja Republika Slovenija, je presoja sodišča prve stopnje, da je za odškodninsko odgovornost tožene stranke slednja pasivno legitimirana, materialnopravno zmotna.

20. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu (točka I izreka) spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

21. Sprememba odločitve o glavni stvari narekuje tudi spremembo stroškovne odločitve. Zaradi spremenjene odločitve z zavrnitvijo tožbenega zahtevka je v postopku v celoti uspela tožena stranka, ki ji je tožeča stranka zato dolžna povrniti pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker priznanje in odmera pravdnih stroškov, ki jih je prisodilo in odmerilo sodišče prve stopnje, nista pritožbeno izpodbijani, je sodišče druge stopnje stroškovni izrek spremenilo le glede spremenjenega uspeha v postopku in tako toženi stranki priznalo pravdne stroške, kot jih je odmerilo in priznalo toženi stranki sodišče prve stopnje, in sicer v višini 21.565,11 EUR ter jih je glede na dosežen uspeh v postopku naložilo v plačilo tožeči stranki. Slednja jih je dolžna stroške povrniti toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

22. Glede na sprejeto odločitev se sodišče druge stopnje do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke ni opredeljevalo.

23. Toženi stranki, uspešni s pritožbo, je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka. Sodišče druge stopnje je toženi stranki priznalo stroške za sestavo pritožbe (1.721,25 EUR), materialne stroške (34,42 EUR) ter sodno takso za pritožbo (3.284,00 EUR), kar znaša skupaj 5.039,67 EUR. Te stroške je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

24. Tožeča stranka, neuspešna v pritožbenem postopku, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

11.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba in sklep II Ips 92/2017
• Sodba I Up 751/2001
• VSL sodba II Cp 2422/2015